[Prejeli smo] Titovo obglavljenje v treh dimenzijah

Skrajšanje velenjskega Tita za višino njegove glave je sprožilo val medijskih objav, odzivov slovenskih politikov in komentarjev uporabnikov družbenih omrežij, ob katerih si človek ne more kaj, da zadeve še sam ne bi količkaj pokomentiral. Osredotočil se bom na tri dimenzije slovenske družbe, ki jih je omenjeni dogodek potegnil izpod preproge ali pa stresel iz omare. Zdijo se logične, predvidljive in zato še bolj pošastne.

1. Psihološka dimenzija slovenske družbe

Vroče čustvene reakcije, zgroženost, jok, protest! Za del Slovencev je Tito nedvomno še vedno svetinja, idol in božanstvo. Nekateri posamezniki bi kovinski kadaver branili kar z lastnim telesom, drugi napovedujejo, da si bodo v sobo sedaj pa res postavili njegovo sliko, tretji pa incident primerjajo s podiranjem cerkve in uničevanjem nabožnih podob. Mediji se v en glas derejo o skrunitvi in oskrunjenju ter o pravični, 5–8 letni zaporni kazni, ki čaka Titovega rablja. Župan Velenja v sveti jezi rohni o bojda kulturni dediščini posebnega pomena.

Za del Slovencev je Tito nedvomno še vedno svetinja, idol in božanstvo.

To ni diagnoza, je simptom. Namesto z razumom in preračunljivostjo ter – Bog ne daj – z nekaj zdrave distance in kritične misli, se moralni naboj levih in desnih, belih in rdečih v Sloveniji meri z intenzivnostjo čustvenih izpadov. Je tvoj najnovejši politični špicenkandidat v zagati? Ima prste v marmeladi? Brž, skoči mu v bran, poišči mu opravičilo! Pravi heroj pa postaneš, če si se pripravljen zlasati in zravsati za svojega kandidata tudi v resničnem življenju!

Kult osebnosti v Sloveniji cveti s polno paro. S Tita se je zgolj (delno) preselil na druge, lokalne in državne samodržce. Kolikokrat slišimo: »Pa kaj, če je na oblasti že 25 let?! Vsi vemo, da krade, je pa vsaj nekaj naredil! Pa naš je!« Taka mentaliteta v funkcionalni demokraciji ne more imeti prihodnosti. Da smo jo s tem, kolikor je je še ostalo, spravili na respirator, bi nam moralo biti jasno vsaj 35 let nazaj, če ne že prej.

2. Moralna dimenzija slovenske družbe

Na kakršnokoli sanjsko lokacijo v Sloveniji se boste preselili, od Triglava do Trsta, boste med naključnimi tremi sosedi našli vsaj enega, ki je družinskega člana, več članov ali pa kar celo družino zaklal, zaprl ali pa kako drugače teroriziral v imenu Titovega režima. Njihove kosti ležijo po jamah in breznih, pa tudi po cvetočih poljih in divnih planinah, del pa se jih 'troga' sem ter tja, kot na turneji po Sloveniji, v plastičnih vrečkah.

»Ne zaslužijo si pokopa, ker da so narodni izdajalci.« Ko na študiju v tujini to omenim kakšnemu neslovencu, me nejeverno pogleda, češ iz katere džungle si pa ti prilezel, da imate pri vas take običaje.

Skratka, če bi kot družba premogli vsaj nekaj odstotkov čustvene inteligence, bi bili spomeniki množičnih morilcev, ki slavijo rajnki totalitarizem (to žal ni moja subjektivna pogruntavščina, temveč statistično dejstvo), že desetletja pospravljeni v socrealističnih muzejih. Ali pa pretopljeni.

Če ne drugega, iz gole uvidevnosti do teh sosedov, ki še danes zaman iščejo kraje s kostmi svojih dedkov, babic, tet, stricev, bratrancev … državno proizvajamo generacije zatravmiranih ljudi!

Državno proizvajamo generacije zatravmiranih ljudi.

3. Simbolna dimenzija slovenske družbe

Koliko Slovencev v šoli izve, zakaj je slovenska zastava belo-modro-rdeče barve? Nič.

Koliko Slovencev pozna simbole slovenskih zgodovinskih dežel in pokrajin, ki so tu prisotni 800 let, tako rekoč iz časov, ko so grbi nastajali in so dejanska kulturna dediščina? Kranjski orel, štajerski panter, grbi Trsta, Gorice, Koroške, Istre, Prekmurja, Slovenske marke …? Skoraj nič.

Če jih promoviraš, te na domu obišče policija, ker jih kak kulturni maloposestnik lahko po nesreči zamenja za kaj napačnega.

Kaj pa avtentična ljudska glasba? Malo več kot nič. Na ljubljanski Akademiji za glasbo kot eni redkih v Evropi še vedno nimamo oddelka za ljudsko glasbo.

Na ljubljanski Akademiji za glasbo še vedno nimamo oddelka za ljudsko glasbo.

Čudo stvarstva z več doktorati nam pridiga, da Slovenci obstajamo šele od pomladi narodov v 19. stoletju, češ da pred tem itak nismo vedeli zase. Več kot 1000-letna slovenska prisotnost tako rekoč v centru evropskega umetniškega in znanstvenega razvoja se z veliko mero fantazije, projekcije in sadomazohizma še vedno interpretira kot »neznosno trpljenje pod tujo okupacijo«. »Kaj pa morala?« se zgroženo primemo za glavo. Naj bo sedaj kar dovoljeno vandalizirati spomenike?!

Kaj pa, če gre za spomenik vandalu?

Titovi vandali so zvandalizirali levji delež srednje- in novoveških gradov in umetnin, med drugim enega najlepših baročnih dvorcev Haasberg pri Planini. Odstranjevali so stoletja stare ljudske kulturne običaje, če so jih prepoznali za heretične, spreminjali imena krajev, ulic in trgov, pa še česa drugega.

»Vsaj ne govorimo nemško!« nas redno opomni lokalni partizanski navdušenec. Angleščino sicer tlačimo tako rekoč že 3-letnikom v vrtec. Skratka, v tem izpraznjenem, temnem prostoru, v katerem smo sistematično posekali večino simbolnih korenin slovenstva in našega bivšega srednjeevropskega prostora, smo izgubljeno nato leta 1991 poskušali nadomestiti z novim državnim 'grbom' (ustvarjenim z računalniškim  programom). Začuda se ni prijel. Tudi slovenska verzija Internacionale, ki je (tu smo res svetovni unikum) zamenjala bivšo narodno himno, se ni zelo prijela. Čeprav ne moremo reči, da besedilo ni lepo – in nostalgično!

Se pa je 'prijel' Tito. Lep, urejen, negovan. S soncem obsijan. Z AK-47 v levici, vihtečim praporom v desnici in zvezdo na čelu k nam pojezdi na iskrem vrancu. 'Davno izgubljeni, a vedno prisotni ideal, zgodnja danica, začetek našega veselja, bog in batina, rešitelj in odrešenik bojda tisočletja zatirane slovenske duše …'

Zaenkrat mu še nismo našli vrednega naslednika. Ga pa iščemo. Podzavestno in zavestno. Ko ga najdemo, verjamem, da ga bodo tisti »najnaprednejši« v naši čredici nemudoma prepoznali ter ga s častmi ustoličili za dosmrtnega vodjo.

Za 'heretike', 'krivoverce' in 'skrunitelje', ki so se v tem času tako namnožili, pa – kot pravijo tisti, najbolj zagreti: »Še je prostor v Barbara rovu!«