[Prejeli smo] Pomoč v preobleki smrti

Dejstvo, da si nihče ni sam podaril življenja, osvetljuje resnico, da je življenje dar, kot tudi resnico, da ljudje nismo absolutni gospodarji svojega življenja, kot tudi ne življenja kogarkoli drugega.

Avtor: Robert Hlede

Ta temeljna resnica predstavlja mejnik človekove avtonomije nad svojim življenjem in razblinja tudi legitimnost normativnega odločanja oziroma določanja pogojev za predčasno končanje življenja, saj takšna ureditev implicira oblast nad nečim, kar je bilo podarjeno oziroma ni bilo ustvarjeno z lastnimi močmi in sposobnostmi. Slednje je pomembno poudariti zlasti zato, ker zakon določa, kdaj ali v katerih primerih si posameznik lahko skrajša življenje ali naredi samomor. Ta zakonska možnost je sporna še toliko bolj ob pomisli, da Slovenija že sedaj sodi med države, ki izstopajo po številu samomorov glede na število prebivalcev, kar je in predstavlja ob nizki rodnosti Slovencev velik problem.  

Spornost zakona 

Sporno je že samo ime zakona, saj zakon govori o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, čeprav gre v resnici za zakon z evtanazijskimi nastavki. Poleg tega je zakon tudi vsebinsko sporen, saj globoko posega v človekovo bit in njegovo dostojanstvo. Njegova vsebina je sporna tudi zato, ker je v nasprotju s 17. členom slovenske ustave, ki človekovo življenje opredeljuje kot nedotakljivo.  

V primerjavi s prejšnjim tozadevnim zakonom gre zgolj za lepotne popravke zakona. Vsebina zakona (s pravico do prostovoljnega končanja življenja) ostaja namreč ista in še naprej problematična. Med obema zakonoma je razlika le ta, da bi po prvotnem zakonu zdravniki sodelovali pri samomoru neposredno, po zdajšnjem zakonu pa (s pripravkom smrtonosne učinkovine) posredno. Med neposredno ali aktivno izvedbo samomora in pomočjo pri samomoru ni razlike, vedno gre za povzročitev nenaravne smrti. Ne glede na to, ali gre za evtanazijo ali pa za pomoč pri samomoru, vedno gre za smrt.  

Prav tako sporen je tudi sam postopek usmrtitve. Glede na podatke iz držav, v katerih se postopki usmrtitve izvajajo, namreč izhaja, da ti postopki niso neboleči in so neredko povezani tudi z različnimi zapleti. Razlog več za trditev, da nekaj, kar je v odnosu do življenja nasilno in prinaša smrt, ni rešitev.  

Povrh vsega je zakon tudi zavajajoč in manipulativen, saj ga njegovi avtorji po eni strani prikazujejo kot dejanje sočutja in kot rešitev za trpeče ljudi, po drugi strani pa ga predstavljajo kot napredek družbe pri zagotavljanju človekovih pravic. Ta zakon ne prinaša prav nobenega napredka, prinaša pa negiranje vrednote življenja ter s tem povezano kulturo smrti, ki se kaže v zavračanju telesnega in duševnega trpljenja oziroma v bežanju pred trpljenjem. Del tega so tudi najrazličnejše zlorabe, ki bi se ob morebitni uveljavitvi asistiranega samomora – tako kot v državah, ki takšen samomor že dovoljujejo – zagotovo dogajale, in sicer, da bi se trpeče in neozdravljivo bolne ljudi spodbujalo k samomoru, ali pa, da bi asistirane samomore izvajale tudi nepooblaščene osebe.   

Lanskoletni posvetovalni referendum o sprejemu zakona, ki bi urejal asistirani samomor, je resda doživel večinsko podporo, a ta za zakonodajalca ni (bil) zavezujoč. Vprašanje tudi je, v kolikšni meri so se volivci na omenjenem referendumu zavedali vseh posledic in pasti v primeru sprejetja takšnega zakona. To je še dodaten razlog, zakaj zakon sploh ne bi smel priti v zakonodajno oziroma parlamentarno proceduro.  

Morebitna uveljavitev zakona bo imela izrazito negativen vpliv na številne ljudi, tako na tiste, ki bi se odločili za asistirani samomor, kot na njihove svojce, zdravnike in vse druge, ki bi sodelovali pri postopku samomora.  

Zakon pa ni sporen le z etičnega gledišča, ampak tudi zaradi motivov, ki jih avtorji zakona niti ne skrivajo. Med njimi kaže omeniti predvsem ekonomski motiv. Snovalci zakona namreč odkrito govorijo, da je »pomoč pri končanju življenja« cenejše od paliativne oskrbe.  

Zakon normalizira predčasno smrt kot rešitev 

V oči bode tudi dejstvo, da zakon promovirajo ljudje, ki niso iz medicinske stroke oziroma se na mnenje zdravnikov – katerih osnovno poslanstvo je ohranjanje življenja in v veliki večini nasprotujejo zakonu – in civilno-družbenih organizacij, zaradi lastnih interesov ne ozirajo. Zgodbe trpečih in umirajočih so vsekakor presunljive, a so tudi škodljive, če se jih zavajajoče interpretira in se trpljenje prikazuje bodisi poenostavljeno in le z enega zornega kota bodisi populistično zaradi ozkih političnih interesov. Namesto, da bi sedanja oblast reševala aktualne probleme v zdravstvu, se ukvarjala s krepitvijo paliativne oskrbe in drugimi nujnimi ukrepi, je sprejela zakon, ki slovensko družbo oddaljuje od temeljnih človeških vrednot.  

Pri odločitvi za asistirani samomor ne gre le za osebno odločitev posameznika, ampak tudi za njegovo subjektivno odločitev. Vsakdo namreč doživlja telesno ali kakšno drugo trpljenje drugače. Prav zato je tudi neznosno trpljenje pojem, ki ga ni možno natančno in objektivno opredeliti.   

Poleg tega primeri mnogih neozdravljivo bolnih kažejo, da so ti »v stanju posebnih milosti«, predvsem pa, da si ob prihajajoči smrti želijo človeško bližino in se v miru posloviti od tuzemeljskega življenja. To človekovo željo in potrebo najbolje izpolnjuje paliativna oskrba: če je ta dobro izvedena, zmanjšuje vsakršno trpljenje in željo neozdravljivo bolnih po predčasni smrti. Obstajajo seveda tudi ljudje, ki si v hudi telesni stiski želijo čimprej umreti, a teh ni veliko ali vsaj ne toliko, da bi se moral za njih sprejeti poseben zakon. Ta trditev je še toliko bolj utemeljena ob vprašanju, ali je vsakdo, ki neznosno trpi, resnično zmožen v celoti razumeti vse posledice odločitve o samomoru in to odločitev sprejeti popolnoma samostojno.  

Praksa držav, ki so že legalizirale asistiran samomor kaže, da so milejše oblike zakonov in zapisane varovalke v njih trojanski konj ali priprava na novo normalnost. Ko namreč asistiran samomor postane družbeno sprejemljiv, postanejo varovalke postopoma ohlapnejše in začnejo se uvajati zakonske spremembe, ki pomoč pri samomoru vse bolj poenostavljajo oziroma širijo krog njegovih upravičencev.  

Pravo sočutje pomeni podporo in ne smrt

Kot družba se moramo zavedati pomena podpore ljudem v vseh obdobjih življenja, tudi v času umiranja. Pravo sočutje do trpečih ljudi pomeni namreč odnos z njimi in našo pomoč pri premagovanju njihove bolečine, ne pa našo pomoč pri samomoru, ker njihovega trpljenja ne moremo prenašati.  

Ker je življenje (od spočetja do naravne smrti) najvišja vrednota in je predčasna prekinitev življenja v nasprotju s to vrednoto, je naša pravica in dolžnost podpreti referendum ter zakon na referendumu odločno zavrniti. To je edini način, ki ga državljani še imamo, da izjemno škodljiv in nevaren zakon uspešno zavrnemo in preprečimo njegovo uresničevanje. Kajti noben človek ne potrebuje zakona za smrt, potrebuje pa razlog za življenje!