[Prejeli smo] Kam sodi Tito z glavo (ali brez nje)

V zadnjih dneh je Slovence dodobra razburil dogodek, ki se je zgodil v Velenju, namreč nekdo je kipu Tita snel (odžagal) glavo in ga odpeljal. Storilca so s Titovo glavo vred našli, njegova usoda pa mi ni znana, a to me v tem trenutku niti toliko ne zanima. Bolj gre za to, da je ta »vandalizem« vrle Slovence razdelil vsaj na dva tabora. Ni seveda ne prvič ne zadnjič, sploh ne, ko gre za tako brezvezne stvari, kot je ta dogodek označil nekdo na nekem družbenem omrežju.

Ali gre za vandalizem ali malo pomembno dejanje?

Spomenike ljudje postavljamo domala od začetka človeštva dalje. Iz več razlogov, največkrat seveda zato, ker želimo, da se spomin na nekoga, ki je naredil nekaj dobrega za družbo, v kateri je živel, ohrani za potomce. Razlog je preprost: s tem se mu želimo zahvaliti. Ne nazadnje, kako je že dejal sloviti fizik Isaac Newton: vidim dlje, ker stojim na ramenih velikanov, ki so živeli pred menoj. Ali nekaj podobnega.

Spomenike ljudje postavljamo največkrat zato, ker želimo, da se spomin na nekoga, ki je naredil nekaj dobrega za družbo, v kateri je živel, ohrani za potomce.

Vsak narod ima velikane, ki si zaslužijo, da se spomin nanje ovekoveči. Gre za umetnike, znanstvenike in različne vrsto družbeno koristnih ljudi, zaradi katerih je življenje vseh nas boljše. Že sama beseda spomenik jasno pove, da izhaja iz besede spominjati se. Do tu je vse lepo in prav. A kdo določa, da se v neki družbi nekomu postavi spomenik ali ne? Odločevalci izhajajo iz najbolj izpostavljenih družbenih položajev, tu pa hočeš nočeš naletimo na politiko oziroma politike. Ti praviloma odločajo o javnih sredstvih, iz katerih se financirajo takšni spomeniki.

Ko gre za dilemo, komu v neki generaciji postaviti spomenik, bi bilo prav, da bi se odločevalci posvetovali s strokovnjaki na posameznih področjih. Da ne naštevamo: preveč jih je. In čeprav naj bi to bilo vedno strokovno vprašanje, pogosto ni tako. In za to je kriva politika, ki ima svoje razloge, da nekomu odreče to pravico. Ampak v primeru, o katerem želim pisati v nadaljevanju, ne gre za pisatelja, znanstvenika ali kaj tretjega, ampak za politika. In to za politika naše ne tako stare preteklosti, ki smo jo živeli tudi še danes živeči.

Gre za Tita, dosmrtnega predsednika propadle politične tvorbe, imenovane Jugoslavija. In ta predsednik, ki ima toliko spomenikov, da jih niti ne znam našteti, je pred kratkim doživel obglavljenje. Ne on, seveda, njegov kip. Ali je bilo to prav, da se s tem uničuje zgodovina, pa čeprav je bila ta za življenje marsikoga tudi po njegovi zaslugi usodna? Seveda si o vlogi Tita niso v laseh samo Slovenci s povprečno izobrazbo niti Slovenci, ki v času Tita sploh še niso živeli. V laseh so si tudi zgodovinarji, pa čeprav obstajajo dokumenti, ki govorijo o tem, da je bil Josip Broz Tito neusmiljeni diktator, ki je znal ljudem leporečiti – njegova nadarjenost je bila v tem pogledu izjemna, a kaj, ko je govoril eno, počel pa nekaj povsem drugega.

On in/ali njegovi ožji sodelavci Kardelj, Kidrič, Pijade, da ne naštevam vseh, so z njegovo vednostjo počeli, kar so počeli, in počeli so med drugim tudi najhujša grozodejstva, kar jih pozna človeštvo. Tudi zato je večina držav na Zahodu komunizem uvrstila med zločinske režime. Mar kdo od titoistov res verjame, da ta gospod ni vedel, kaj počnejo njegovi podrejeni? Mar kdo od titoistov res verjame, da je bil skromen in ni imel osebnega premoženja?

In ta človek si je prilastil otočje Brioni, ali lepše rečeno uzurpiral. Sam sem enkrat doživel, da sem z jadrnico zaplul preblizu najsevernejšega od tega otočja in dobil opozorilni strel vojakov s karavle na otoku. Naslednji strel ne bi bil opozorilni, to sem vedel, zato smo jadrnico hitro obrnili proč od otoka. In da ne govorimo o vseh dvorcih, ki jih je imel gospod tovariš na uporabo, dokler je živel. Res je, ni jih odnesel v grob, pa tudi potomcem jih ni mogel zapustiti, ampak: ali je bil zato kaj boljši?

V laseh so si tudi zgodovinarji, pa čeprav obstajajo dokumenti, ki govorijo o tem, da je bil Josip Broz Tito neusmiljeni diktator, ki je znal ljudem leporečiti – njegova nadarjenost je bila v tem pogledu izjemna.

In ko že govorimo o otokih, ne pozabimo Golega otoka, ki so ga njegovi ljudje polnili s političnimi zaporniki, ki so bili krivi samo tega, da so razmišljali s svojo glavo, ne njegovo, če vse skupaj malo poenostavimo.

Svetovna zgodovina je Titu že odmerila mesto v zgodovini in na tej neslavni lestvici je čisto pri vrhu oziroma le malo pod njim. A ne pri nas. Pri nas je titoistov danes več, kot je bilo za časa mojih študentskih dni, ko vsaj na FF ni bil prav priljubljen, če se milo izrazim. In tu gre predvsem za ideologijo, ki jo je širil s svojimi hlapci, in to so počeli tako temeljito, da so začeli že z najmlajšimi: z osnovnošolci! In nato naprej prek srednjih šol in fakultet in še naprej, vse do dobrih služb, ki si jih dobil, če si bil »na liniji!«

Ideologija se je nekaj generacij dolgo zažirala v nas in naše otroke in zdaj že v naše vnuke. In to je tisto, zaradi česar spomeniki Titu ne sodijo na javni prostor nikjer v Sloveniji, še zlasti ne v parke in na lepo urejene trge!

Kam pa sodijo, če sploh kam? To je upravičeno vprašanje, odgovorov je pa možnih več. Eden je, da se jih pretopi v dragoceno kovino in iz njih naredi kaj dobrega, druga pa je ta, da se jih postavi v muzej in tam razstavi. Ampak ne kot spomenik, temveč kot opomnik, kot opomin vsem zavedenim Slovencem, kaj se zgodi, če v neki družbi zavlada enoumje. In to je počel ta človek, čigar kip je bil brez glave in z njim je onesnažil našo deželo, ki so ji nesmrtni obstoj med velikimi narodi dali takšni geniji, kot so bili Prešeren, Cankar, Grohar, Jakopič, Plečnik, da ne naštevam dolge vrste Slovencev, ki bi nam vsem morali biti v ponos. Tem je treba postavljati spomenike, raznovrstnega materiala zanje imamo dovolj, brona tudi.

Spomeniki Titu ne sodijo na javni prostor nikjer v Sloveniji, še zlasti ne v parke in na lepo urejene trge!

Težko si je predstavljati, kaj vse so morali pretrpeti tisti bližnji, ki so jim po njegovi zaslugi ubili, ali kako drugače uničili življenja njihovih dragih. A morda si je še težje predstavljati škodo, ki jo je njegova ideologija storila generacijam naše družbe, da so odrasli v moralne pohabljence. Ne vsi, hvala Bogu, te moči niso imeli in je še vedno nimajo (za zdaj). A so na dobri poti. Oglejte si početje te vlade, pa vam bo vse jasno. Poslušajte govore NPM, R. Goloba, U. K. Z. in vseh drugih, ki so nižje na tej politični lestvici. Ste kdaj po Titu slišali kaj bolj praznega, brezvsebinskega? Do Roberta Goloba in njegove falange seveda. Dvomim! Zato je imel tisti, ki je obglavil maršala, prav. Jaz razumem njegov gnev, pa čeprav ne poznam njegovih razlogov.

Zato naj sklenem ta sestavek z mislijo, da sodijo takšni človeški izmečki, kot je bil Tito, na smetišče zgodovine, v šole pa naj se vrne izobrazba, ki bo temeljila na spoštovanju pluralnosti, spoštovanju različnih mnenj in enakega dopuščanja javnega izražanja vsem, ne le izbranim, kar levičarjem tako vehementno omogoča javna RTV SLO, ki je postala trobilo izrojene in preživele ideologije. In ko bodo v družboslovnih srednjih šolah in seveda na visokih, zlasti politoloških, brali tudi dela g. Omerze in g. Pezdirja (da navedem samo dva od raziskovalcev ne tako oddaljene zgodovine), bo počasi morda drugače. Ko bodo v šolah začeli učence učiti, da je pri nas slovenstvo vrednota in da jo je treba ohraniti v vsej njeni enkratnosti. Ker je enkratna, je dragocena in zanimiva tudi za druge, ki doma cenijo svoje vrednote, kot na primer naši sosedje Hrvati, ki cenijo svoj jezik in svojo kulturo. Do takrat pa naj v Sloveniji kip Tita ostane brez glave, vse druge spomenike zločincev pa je treba odstraniti z javnih prostorov!

V šole naj se vrne izobrazba, ki bo temeljila na spoštovanju pluralnosti, spoštovanju različnih mnenj in enakega dopuščanja javnega izražanja vsem, ne le izbranim.

Izjemna hitrost vračanja glave

Tito je že po slabem tednu spet dobil svojo glavo, kar je za državo, v kateri se v zadnjih treh letih in pol nič ni zgodilo hitro, izjemna hitrost. In to seveda ni čudno za okolje, v katerem cvetijo komunistične neumnosti skozi vse leto, samo poleti malo manj, ta pa zato, ker so GENI-alci, ki so tvorci teh bebavosti, na dopustu.

Oživljanje preživele ideologije, za to »izjemno« renesanso je zaslužna stranka, ki se je komaj (če v resnici sploh je) prebila v DZ. Mesečniki, kot »ljubkovalno« ljudje imenujejo pripadnike te stranke, znane po tem, da za velikansko večino državljanov ni storila ničesar dobrega, ampak zelo veliko slabega, so narekovali in narekujejo ravnanje in obnašanje te vlade, ki je nekaj tako retardiranega kot zahodna Evropa v zadnjih letih ni videla.

Da se razumemo: Golobova Svoboda, stranka levica in SD, ponosni nasledniki komunizma (Fajon, Koprivc in drugi klanjajoči se pred povojnimi klavci nedolžnih Slovencev) si lahko samo čestitajo, kajti dosegli so nekaj, česar v nobeni normalni državi ne bi mogli. Preslepili so ljudi, zato jim je tudi uspelo. Tu je jedro težav, ki jih imamo Slovenci in nam jih povzročajo 'slovenceljni', največji med njimi pa prav ironično kot palček mali možic, ki mu samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija.

S pomočjo ugrabljenih državnih institucij so od konca druge svetovne vojne poneumljali otroke, mladino in vse starejše na vse mogoče načine. Negativna selekcija deluje na polno in ta generacija na oblasti si seveda ne more dovoliti, da ji obglavijo Tita, ki ga v veliko prevelikem številu še vedno častijo retardiranci vseh generacij. Tudi tistih, ki so se rodile dolgo po njegovi smrti! Lahko to kdo razume? Težko oziroma nemogoče!

Zato se ne čudim gospodu, da je imel tega zadosti in je zločincu simbolično vzel glavo. Gospod bo imel zaradi tega težave, a bo preživel, lahko pa se tolaži, da je v očeh številnih Slovencev junak. Tistih Slovencev, ki prisegamo na slovenstvo, na bistvo slovenstva, ki svojega izraza nismo našli le v umetnosti, ampak tudi v drugih ustvarjalnih dejavnostih, na primer v znanosti in še kje. In naša naloga je, da smer drsenja proti dnu zaobrnemo. Gospod je nakazal enega od načinov, mi moramo najti še druge, da ustavimo to golobjo norijo, ki nas peha v pogibel.

Negativna selekcija deluje na polno in ta generacija na oblasti si seveda ne more dovoliti, da ji obglavijo Tita, ki ga v veliko prevelikem številu še vedno častijo »retardiranci« vseh generacij.