Preigravanja na evropski sceni: na čigav gol strelja Janez Janša?

Vir: Pixabay
Ponedeljkov veto Poljske in Madžarske pogojevanju evropskih proračunskih sredstev na podlagi vladavine prava in pismo Janeza Janše evropskim voditeljem, ki je temu sledilo, je dregnilo v nekatere odprte rane, ki se jih je vsaj v določenem segmentu spričo epidemije skušalo potisniti na stran.

Podcast Balažicevega komentarja je na voljo na dnu prispevka


Ena je nacionalna, tipično kruhoborska, ki preko tekmovanja v izražanju ostrih stališč mobilizira politično telo v levo ali desno. To spretno in hote preko zapisov venomer počenja Janez Janša, s tem da posvečena leva elita v ničimer ne zaostaja. Druga rana je nadnacionalna: Evropska unija si ni priznala, da je po letu 2004 v postsocialističnih državah zamočila pri vzgoji demokratičnih vrednot, dokler ni bilo že prepozno. Med obe pa se je na skrivaj prikradla še tretja, egalitistična, tipično slovenska, ki hkrati z zavistjo in prikritim ponosom gleda na nekoga, ki štrli iz povprečja, s kakršnim koli stališčem pač. Tudi to je v mednarodni skupnosti s podporo Trumpu in opozarjanjem, naj o kršenju prava ne odloča politično glasovanje, uspelo Janši.

V nogometnem žargonu bi rekli, da mu je uspel klasičen hat-trick, vprašanje je le, če je vse tri gole zabil v isto mrežo.

Pismo Evropi


Ugotoviti je treba, da je pismo spisano koherentno, s poudarki, s katerimi se lahko strinjamo ter da enakovredno tretira druge voditelje, česar do sedaj v zunanji politiki nismo bili vajeni. Jasno je, da politično odločanje o vladavini prava v sistemu zavor in ravnovesij (delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno), ni dopustno. Prav tako je jasno, da zaradi ekonomskih pritiskov epidemije nikomur ni v interesu, da bi zakasnili izplačila iz evropskega finančnega svežnja. Je pa jasno tudi, da so se evropski voditelji ob deljenju finančne pogače dogovorili, da bodo rešitve za težave vladavine prava iskali znotraj Sveta, kjer bi po novem za sankcije zadoščala kvalificirana večina. Že ob koncu pogajanj sem zapisal, da je Obran s tem dosegel pirovo zmago.

Ravno izvedba mehanizma, ki je povezal evropska izplačila s spoštovanjem prava, pa je pripravila Janšo do pisanja. Problem nastane, ker nas je to, vsaj po pisanju mednarodnih medijev, potisnilo v družbo dveh držav, ki nočeta priznati, da težave imata. Roko na srce, gromozanske težave z vladavino prava ima tudi Slovenija.
Zaradi narave EU imata tako Madžarska kot Poljska zagotovljeno sodno varstvo, če bosta preglasovani. Vsak akt je lahko predmet izpodbijanja pred Sodiščem EU.

Pacta sunt servanda


Po mnenju profesorja Jeremyja Waldrona je osnovni namen vladavine prava varovanje človekovega dostojanstva skozi pripravo in implementacijo norm, ki napade na dostojanstvo preprečujejo. Do te definicije smo prišli na podlagi judovsko-krščanske tradicije ter jo bolj ali manj uspešno implementirali v modernih demokracijah in nadnacionalnih povezavah. V zgodovini evropskih integracij je bila ta definicija razumljena dovolj univerzalno, da so se države pogumno podale še na polje političnega povezovanja in niso ostale le pri ekonomskem sodelovanju. Tako je bilo vse do maja 2004 in največje širitve EU do sedaj. Evropski aparat je naivno pričakoval, da so postkomunistične države nadoknadile desetletja demokratičnega razvoja na Zahodu v par letih pristopnih pogajanj.

Žal je totalitarizem, v katerem smo živeli tudi mi, uspešno predrugačil obraz družbe na Vzhodu. Do te mere, da ne spoštujejo(mo) niti vrednot, ki so se jim zavezali po načelu pacta sunt servanda ob vstopu v Evropsko unijo. Žal politična interpretacija pogosto prevlada pred pravili igre. Sodna praksa Sodišča EU temu pritrjuje v primeru Madžarske in Poljske, odločbe ESČP pa v Sloveniji, kar kaže na globje sistemske probleme. Težava je nastala, ko se je taisti duh naselil tudi v evropskih institucijah, kjer ga ne bi smelo biti.

Na to je nazadnje opozoril Janša, a s pomembno napako. Zaradi narave EU imata tako Madžarska kot Poljska zagotovljeno sodno varstvo, če bosta preglasovani. Vsak akt je lahko predmet izpodbijanja pred Sodiščem EU. Če trditve o neskladju novega mehanizma z Lizbonsko podobo držijo, bi ga denimo Orban lahko izpodbil pred sodiščem. V primeru uspeha, bi napram drugim voditeljem v Evropi dobil ogromno kritično maso, ne pa da si jo zapravlja z otročjim izsiljevanjem. Tako bi tudi trditve o gnilem evropskem aparatu, dobile popolnoma drugačno težo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike