Poslušajte vsi ljudje ...

Pogosto sem dovolj gluh za to, kar mi želi povedati Bog. Zamašil sem si ušesa,  tako da tihi Božji glas sploh ne more prodreti do mene. Neki oče mi je pripovedoval, da med delom pri pisalni mizi presliši svojega otroka, ko kriči. Ravno tako smo tudi pogosto zaposleni sami s seboj do te mere, da preslišimo, kadar nas kliče Bog.

Potem ne slišimo niti tega, kar nam želi pravkar povedati po naših soljudeh. Slišimo le tisto, kar nas potrjuje, ne pa tistega, kar nas postavlja pod vprašaj. Ne slišimo podtonov, s katerimi nam drugi sporoča svojo dejansko stisko. Slišimo sicer besede, a ne človeka, ne slišimo njegovega srca, ki kliče na pomoč.

Smo tudi nemi. Morda sem onemel, ker me drugi ne razumejo, ker mi ne dovolijo,
da bi povedal do konca. Mogoče pa me je nemega naredilo to, da je bilo
zlorabljeno moje zaupanje.

Ali pa sem onemel v odnosu do Boga, ker so ostale moje besede neuslišane. Morda svoja usta zapiram zaradi tega, ker se bojim razodeti svojo resnico pred ljudmi ali pred Bogom.

Raje se skrivam za številnimi, tudi pobožnimi besedami, da nihče ne bi mogel nikakor spoznati, kako se vresnici počutim in kako je v resnici z menoj.

Namesto da bi poslušali navzen, se moramo najprej naučiti poslušati navznoter, tihi glas Boga v svojem srcu.

Zaprimo ušesa!

Najprej moramo zapreti svoja ušesa, da bomo zares zmogli poslušati, poslušati
to, kar nam želi povedati Bog. Namesto da bi poslušali navzen, se moramo najprej
naučiti poslušati navznoter, tihi glas Boga v svojem srcu.

Če zaznamo Božji glas v srcu, lahko tudi v besedah ljudi okoli nas razberemo, kaj nam Bog želi s tem povedati. Nekateri ljudje so zaprli svoja ušesa, ker so se bali agresivnosti ali
odklanjanja, ki so ga slišali v besedah drugih.

Če pa nam Jezus ljubeče položi prste v ušesa, nam želi povedati, da se celo v agresivnih besedah skriva hrepenenje, da bi ljudje z nami stopili v odnos.

Poskusimo – enostavno: odprimo ušesa Božjemu, pa bomo slišali tudi bližnjega.