Poslanka Sukičeva, točno to je bil plebiscit: odločitev, da ne želimo več ne Jugoslavije ne socializma

Zajem slike Youtube


Si predstavljate, da v letu 2022, po 30 letih samostojnosti, Vojne za Slovenijo, vzpostavitve demokratične oblasti, socialnega dialoga in ekonomskega napredka, vključitve v EU in NATO, vstopu v Schengen in sprejemu skupne valute Evro, nekdo pod vprašaj postavlja izide plebiscita leta 1990? Ker, kaj drugega je čivk poslanke v obliki retoričnega vprašanja, ali smo se na referendumu o odcepitvi (šlo je sicer za plebiscit leta 1990 in odločanje o tem, ali si želimo živeti v samostojni in demokratični državi) odločali o ukinitvi socializma?!

Prosim? Izvoljena predstavnica ljudstva in sonosilka oblastnih funkcij (parlament je namreč zakonodajna veja oblasti) namiguje (precej direktno), da pri plebiscitu ni šlo za odločitev o odhodu iz nedemokratičnega, komunistično-socialističnega »raja«, kjer ni funkcioniralo čisto nič več (ne ekonomija ne upravljanje države ne politična struktura oblasti, jasno pa so se kazale tudi ozemeljske težnje posameznih entitet), pač pa za osnovno nerazumevanje vsebine vprašanja tega instituta, ki je bil de facto podlaga za vse nadaljnje postopke osamosvajanja.

Z enim čivkom se pod vprašaj postavlja vse, za kar se moderna Slovenija pravzaprav zavzema, in očitno je ob trenutnem trendu zgolj še vprašanje časa, da se na US predloži v presojo še kar plebiscit sam. Ker če je večina narobe razumela vsebino tega instituta leta 1990, so (iz izkušenj dosedanjih razsodb US) verjetno sporne vse nadaljnje odločitve po njem, začenši s samostojnostjo. Torej dejanska osamosvojitev (ne odcepitev), sprejetje Ustave RS, vsi zakonski okvirji, sprejeti na njeni podlagi, vse sklenjene mednarodne pogodbe, vsi sporazumi … Skratka čisto vse od 23. 12. 1990 naprej.

In če se vam to morda zdi absurdno ali smešno, se meni zdi naravnost tragično. Ljudje s »polnimi ritmi«, kratkim zgodovinskim spominom, predvsem pa očitnim večvrednostnim kompleksom napram nam idiotom, ki smo ali pa ste glasovali ob tem zgodovinskem dogodku ZA, nam očitno sporočajo, da po 30 letih pravzaprav ni jasno, za kaj točno smo oddali svoj glas. Vse je torej stvar percepcije in navidezne (potvorjene) resničnosti za trenutne potrebe.

In sedaj vprašanje. Ali ne bi bilo modro take in podobne izpade preprosto ignorirati? Ker kot se je v politiki že večkrat pokazalo, je sestop z oblasti zelo težak, obskurnost in nepomembnost, ki s tem dejstvom nastopi, pa boleča, skoraj fizično, nedvomno pa finančno. Treba jo je torej (pozornost namreč) iskati kjerkoli, kadarkoli in na vsak način. Tudi s provociranji okoli ene in edine stvari, ki nas je, do sedaj, dejansko združevala in katera res nikoli ni bila sporna za nobeno stran. Zdaj naj odpiramo in postavljamo pod vprašaj torej tudi to, do sedaj nedotakljivo »svetinjo« enotnosti Slovenskega naroda?

Človeka tole izčrpa. Vsi ti pajaci, nesposobni metalci pušk, horde »nevladnih« pijavk, cirkusi ob spomenikih in jamranje ter pametovanje »starcev«, ki se ne morejo sprijazniti, da je njihov čas minil, vsi ti liki, ki jih naplavlja negativna kadrovska selekcija slovenskih oblastnih funkcij, »novi« obrazi, ki to niso, pljuvanje po vseh in vsemu (dobesedno), metanje vseh v isti koš, pregovorna nevoščljivost, črnogledost, samopomilovanje in splošna narodova destruktivnost. Ni konca.

Meja narodovega konsenza, ki se ne prestopa


A meja, pod katero se ne gre, bi morala obstajati. V vsakem kregu so besede, ki se jih ne izreče. V vsakem konfliktu je črta, ki se je ne prestopi, in v vsakem političnem boju so stvari, okoli katerih je ljudstvo enotno in so nedotakljive. Vsak narod jih ima. Svoje zmage in dosežke, ki jih nihče ne postavlja pod vprašaj. Ne glede na politično barvo, nasprotja in drugačne poglede na preteklo in polpreteklo zgodovino.
Plebiscit je bil večinska oz. plebiscitarna odločitev o tem, da ne želimo več ne Jugoslavije, ne socializma, ne Beograda, ne Velike Srbije, ne uvoženih mitingov, ne centralnega komiteja, ne pomanjkanja v trgovinah in ne samoupravljanja s temelji marksizma v javnih šolah.

Zato še enkrat. Za poslance, poslanke in vse, ki so pozabili. Plebiscit leta 1990 je bil točno to. Večinska oz. plebiscitarna (ob 93,2-odstotni udeležbi volilnega telesa jih je 88,5 % volilo za osamosvojitev) odločitev o tem, da ne želimo več ne Jugoslavije, ne socializma, ne Beograda, ne Velike Srbije, ne uvoženih mitingov, ne centralnega komiteja, ne pomanjkanja v trgovinah in ne samoupravljanja s temelji marksizma v javnih šolah. In ja, s tem smo tudi jasno povedali, da je vsaka totalitarnost nesprejemljiva. Ne glede na »izem«.

Vsem je to jasno, razen morda nekaterim, ki se jim zdi nujno minimalizirati in postavljati pod vprašaj vse, kar nam je v teh 30+ letih uspelo. A ravno zato, ker nam je, so lahko taki ljudje danes politiki, zato lahko stresajo take in podobne neumnosti in kljub temu mirno spijo, zato lahko imajo v parlamentu svoj glas. A tudi zato lahko sedaj tukaj jasno in glasno jaz zapišem, da jih naj bo sram.

Ker plebiscit je bil. In hvala Bogu za zgodovinsko priprto okno in modrost nekaterih, da je osamosvojitev uspela. Da živimo danes v bogati in po vseh merilih (razen »njihovih«) uspešni, varni in SVOBODNI državi Sloveniji. Za razliko od nas, ki smo Jugoslavijo zapustili (oz. je razpadla po uradni mednarodni terminologiji – Banditerjeva komisija in njeni pravni sklepi iz leta 1993), so nekateri ostali očitno v nekem drugem času, z nekimi drugimi vrednotami in predstavami o tem, kaj si večina ljudi želi.

Dajte nam mir!


In to niso gromke in zlovešče besede ob spomenikih, vpitje na ulicah, grafitiranje celih sosesk s sovražnim govorom smrti, pljuvanje pred parlamentom, sprenevedanje v pravosodju, korupcija v zdravstvu, monopol v šolstvu, neživljenjski davki in konstantna tesnoba, da si bo nekdo nekje omislil revolucijo iz čistega dolgega časa ali pa žlehtnobe ali pa, ker pač lahko.

Večina jih želi MIR. In redne službe, nizke davke, učinkovito državo, sposobne kadre, delujoče zdravstvo in kvalitetne javne šole. Da lahko hodimo v službo, da otroci obiskujejo kvalitetno šolo, da lahko gremo na dopust, varčujemo za vikend, računamo na pošteno pokojnino in pridemo do zdravnika prej kot v 1 letu, ko je to potrebno.

In ker nam tega očitno t.i. leve vlade ne morete dati, pustite še koga drugega, da vsaj poizkusi. Ker to JE demokracija in leta 1990 je na t.i. referendumu (prosto po poslanki) šlo točno za to. Da se ukine abonma na oblast, ki nekaterim pravzaprav nikoli ni zares pripadala. Očitno bo to, po 30 letih, potrebno ponoviti. Aprila?

https://twitter.com/MatejTonin/status/1481027835653505027
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

modras, kača
Strah na Hrvaškem: invazija kač
21. 6. 2024 ob 18:37