Potem, ko smo pred časom pregledali, katere medije nam v branje preko Twitterja priporočajo predsedniki največjih političnih strank, se tokrat osredotočamo na vsebino njihovih tvitov in retvitov.

Analizirali smo, v kolikšni meri je Twitter za Šarca, Fajonovo, Mesca, Janšo in Tonina orodje za podajanje programskih usmeritev, za promocijo sebe in stranke ter za agresivno odzivanje ali napadanje političnih nasprotnikov.

Zanimal nas je tudi odnos naštetih politikov do problematike širjenja novega koronavirusa.

Na profilu vsakega politika smo analizirali zadnjih 100 objav, ki so jih tvitnili pred petkovo interpelacijo ministra Aleša Hojsa. Tvite smo razdelili v tri glavne skupine.

V prvo smo uvrstili tiste, ki so namenjeni predstavitvi stališč, oziroma programa politikov in/ali njihove stranke. V drugo skupino smo uvrstili “negativne tvite”- tiste, ki so namenjeni odzivu na početje političnih in ideoloških nasprotnikov s pretežno negativno konotacijo, oziroma služijo napadu na njihova stališča. V tretjo skupino pa smo zbrali “nevtralne tvite” v smislu, da ne predstavljajo politikovih ali strankinih stališč, niti ne napadajo, oziroma se ne odzivajo na negativen način na dejanja političnih nasprotnikov. Sem sodijo tviti, ki promovirajo dejavnost politika ali stranke, deljenje drugih politično nevtralnih družbeno aktualnih vsebin, športne čestitke, osebne twiti in podobno.

Obenem pa smo še ugotavljali, ali se v njihovih tvitih pojavlja problematika koronavirusne situacije ter v kakšnem kontekstu – morda kot oblika osveščanja in pozivanja k spoštovanju zaščitnih ukrepov, nemara k ustvarjanju dvoma v njihovo potrebnost, ali na kakšen drug način.

Janez Janša

Kot smo zapisali že v članku o medijih, ki nam jih priporočajo v branje, je Janša med vsemi vidnejšimi slovenskimi politiki najbolj zagret tviteraš – na dan objavi ali deli tudi do 20 tvitov.

Zaradi tega je dejansko absolutni rekorder v vseh naših kategorijah in morda od tod občutek, da na Twitterju večinoma napada nasprotnike v politiki in medijih.

A ko pregledamo presek zadnjih stotih tvitov, je slika nekoliko drugačna. Približno polovica njegovih tvitov sodi v tretjo, to je “nevtralno” kategorijo – v njih ne napada, a tudi ne deli lastnih programskih stališč. Za sporočanje lastnega ali strankinega programa, vsebinskih ciljev, za katere se zavzemajo v SDS, je porabil 7 odstotkov svojih tvitov. Za negativne odzive, oziroma napade na nasprotnike v politiki, medijih in drugod, pa je objavil 28 od stotih tvitov, ki smo jih upoštevali v raziskavi. Po deležu teh se uvršča šele na 4. mesto med petimi predsedniki strank, ki smo jih vzeli pod drobnogled.

Med vsemi temi je Janša tisti, ki največ tvita o COVID-19. Takšnih tvitov je med stotimi 14, pri čemer v dvanajstih poziva k spoštovanju zaščitnih ukrepov, dva pa sta v tem smislu nevtralna.

Marjan Šarec

Marjan Šarec med vsemi petimi predsedniki strank Twitter uporablja najredkeje – svoje opazke – praviloma pikre, cinične odzive, objavlja na nekaj dni.

Takšnih, torej negativističnih odzivov ali napadov na politične nasprotnike je kar štiri petine vseh njegovih objav na Twitterju. Večinoma gre za cinizme, sarkastične komentarje na početje SDS, oziroma vlade na splošno, med posamezniki pa mu najbolj leži v želodcu sokrajan Matej Tonin. Najpogosteje ponavljajoči Šarčev komentar pri odzivanju je: “Ah ja.”

Klik za povečavo

Slaba desetina Šarčevih tvitov je “nevtralnih”, za predstavitev svojih ali strankinih vsebinskih stališč pa je uporabil 5 odstotkov objav na svojem profilu.

Glede koronavirusne situacije v Sloveniji je Šarec tvitnil kar šestkrat – od tega petkrat v negativnem smislu glede upoštevanja sprejetih zaščitnih ukrepov. Kakršnegakoli poziva k njihovem spoštovanju ni bilo, en tvit pa je bil nevtralen.

Tanja Fajon

“Drugače”, je bil slogan Tanje Fajon ob prevzemu mesta vršilke dolžnosti predsednice Socialnih demokratov. Ta “drugače” se na Twitterju odraža drugače, kot smo morda pričakovali.

Za predstavitev svojih in strankinih vsebinskih stališč je namreč Fajonova uporabila le dobro desetino svojih tvitov, kar pa jo še vedno uvršča na drugo mesto med opazovanimi politiki.

43 od 100 tvitov je nevtralnih v smislu promoviranja svojih obiskov in aktivnosti po Sloveniji in v Evropi. Skoraj polovico pa jih je uporabila pretežno za zgražanje nad početjem vlade RS, oziroma za napadanje njenih politik in stališč.

Tanja Fajon koronavirusni krizi na Twitterju skorajda ne namenja pozornosti. V zvezi z njo je tvitnila le dvakrat. Obe objavi bi lahko razumeli kot sejanje dvoma v ustreznost zaščitnih ukrepov proti širitvi koronavirusa, ki ta čas veljajo v Sloveniji.

Luka Mesec

Tudi Luki Mescu je, podobno kot Tanji Fajon, Twitter kot politično orodje domač. A v glavnem za negativno odzivanje, oziroma napadanje stališč političnih nasprotnikov, medtem ko ga za predstavitev vsebinskih stališč stranke praktično ne uporablja.

Takšna sta zgolj dva od zadnjih stotih tvitov koordinatorja Levice. Četrtina sodi v kategorijo “nevtralnih”, kar 72 od stotih pa je uporabil za negativen odziv, oziroma napad na politiko Vlade RS. Ob Janezu Janši ima Mesec še posebej v zobeh Mateja Tonina, kar je tudi posledica političnega dvoboja teh strank okrog investicij v Slovensko vojsko.

Tako kot Fajonova tudi Mesec v opazovanem obdobju njegovih stotih objav o koronavirusni krizi praktično ni tvital. Delil je zgolj en tvit, ki je odražal negativen odnos do aplikacije #ostanizdrav.

Matej Tonin

Mnogo bolj “prijazen” do svojih političnih tekmecev pa je na Twitterju predsednik NSi, Matej Tonin. Edini tvit med pregledanimi stotimi, ki ga je namenil negativističnem odzivu na početje drugih politikov, je letel na stranko Levica v razpravi o investicijah v Slovensko vojsko.

Sicer pa je Tonin 20 odstotkov svojih tvitov namenil predstavitvi bodisi lastnih, bodisi strankinih stališč glede programov, ki jih izvršujejo znotraj vlade, kar je največ od vseh politikov v naši analizi. Preostale slabe štiri petine pa je pretežno namenil promociji svojih aktivnosti v vlogi ministra za obrambo, pa tudi deljenju medijskih in drugih vsebin ter spremljanju terenskih aktivnosti Slovenske vojske.

A tudi Tonin, za razliko od svojega strankarskega kolega in ministra za delo, Janeza Ciglerja Kralja, pozornosti koronavirusni situaciji v svojih tvitih ne namenja. V zvezi z njo namreč ni objavil niti enega čivka med stotimi pregledanimi tviti.

Da je opozicija bolj agresivna od pozicije, ni nič nenavadnega. Pa vendar ...
Naša analiza tvitanja predsednikov petih parlamentarnih strank daje nekoliko drugačno sliko, kot se sicer zdi ob poročanju osrednjih medijev. Občinstvo le-teh namreč dobi občutek, da je daleč najbolj napadalni tviteraš med vsemi aktivnimi politikami nedvomno Janez Janša, medtem ko se drugi politiki takšne taktike poslužujejo redkeje.

Če upoštevamo kriterij absolutnega števila objav, prav lahko drži, da agresivnih Janševih največ. A dejstvo je, da za negativistične odzive in napade političnih nasprotnikov Twitter v največjem deležu uporabljata Marjan Šarec in Luka Mesec, v tem smislu pa ni nedolžna tudi Tanja Fajon.

To je po svoje sicer razumljivo, saj v demokracijah velja, da je opozicija tisti prvi kritični nadzornik oblasti. A slednje še ne opravičuje, da je brez lastnih idej in rešitev, kar se odraža tudi v majhnem deležu objav pri opozicijskih liderjih, namenjenem predstavitvi lastnih stališč, politik in rešitev.

Pri predsednikih strank leve opozicije pa najbolj bode v oči odsotnost tvitov, ki bi njihove volivce spodbujala k spoštovanju zaščitnih ukrepov proti širjenju okužb s COVID-19. Nasprotno, skoraj šokantno je število objav, ki sejejo dvom v njihovo koristnost, oziroma celo bolj ali manj neposredno nagovarjajo sledilce k njihovem nespoštovanju. Še posebej je to očitno za uporabi aplikacije #ostanizdrav, pri SD-ju pa zadnje čase tudi glede nošenja mask posebej v šolah.

Vse to kaže, da slovenska politika ostaja globoko razdeljena tudi pri eklatantnih vprašanjih v zvezi z zagotavljanjem javnega zdravja, ter da tudi tu, namesto občih, prevladujejo ozki politikantski interesi.

Slednje je v situaciji, ko se zdi, da v državi koronavirusna situacija uhaja iz nadzora, spirala pa se poglablja zaradi vse večje brezbrižnosti ljudi, močno zaskrbljujoče in nedvomno v minus, če ne sramoto celotne politike, ki dogovora o skupnem nastopu proti skupni nevarnosti očitno ni zmožna.

26 KOMENTARJI

  1. Od Domovine bi danes pričakoval članek o obnašanju šolske ministrice Simone Kustec, ki je včeraj na gala večerji Olimpijskega komiteja veseljačila, brez maske, v zaprtem prostoru, v polni dvorani.
    Šolska ministrica je prva, ki bi morala biti zgled celotnemu narodu, sploh pa mladim. In potem se sprašujemo zakaj mladina nima nobenega odnosa do starejših, zakaj je toliko ljudi proti cepljenju, zakaj je toliko ljudi proti nošnji mask,…
    Če bi imel Janša vsaj kanček načelnosti, bi jo danes pozval naj odstopi.
    Kaj pa na Domovini, je kaj načelnosti?

  2. Ta članek očitno negira splošno javno prepričanje, da je janša ”preveč na twitterju” in da je janša ”preveč agresiven”. Rezultati se nekako ne skladajo s temi ljudskimi domnevami.

    • Te “ljudske domneve” o Janši producirajo novinarke RTV.
      Potem pa se zgražajo nad JJ. Zelo nepoštene so, ker uporabljajo NAŠO RTV, da blatijo tistega, ki ni na Levi.

      Šarca nikoli niso na naši NE-Nacionalki prikazovali, da bi bili njegovi tviti AGRESIVNI.

      Hvala Domovina, da nam predstavite, da so procentualno na število tvitov – najagresivnejši v Levih STRANKAH – LMŽ, ZL in SD. Saj v levem bloku imajo v programu samo RUŠENJE Ne-leve vlade.
      Drugih pametnih predlogov v prid Sloveniji, pa Levica nima. Tudi T. Fajon nima nobenega programa, razen RUŠENJA vsega, kar ji stoji nasproti. Za Slovenijo pa Fajonovi sploh ni mar.

  3. Pozdravljam uredniško in novinarsko prakso Domovine, da se občasno zavzeto in odgovorno lotijo temeljite in naporne analize otipljivih in merljivih dejstev, s katerimi nam razkrijejo marsikateri komaj veljavni in prepričljivi medijski stereotip in celo razgalijo marsikatero medijsko laž, proizvedeno in zavestno politično prenapihnjeno na neprofesionalni, pristran(kar)sko razklani in medsebojno popadljivi medijski krajini, bolje rečeno – na medijskemu bojišču.
    Citiranje tvitov/čivkov je v resnih tiskanih in elektronskih medijih že pred leti postalo priljubljena in zastonjska uredniška bližnjica do avtoriziranih izjav javnih osebnosti, nad katero so se lahko posamezni uredniki, komentatorji in bralci vzvišeno spotikali, navijaško naslajali, se iz nepremišljenih izjav norčevali, ali jih zlorabljali kot “kronski” dokaz za propagandistično sovražno demoniziranje in sataniziranje posameznega ideološkega ali političnega nasprotnika.
    Dejstvo je, da so se nekateri politiki in druge javne osebnosti lahko “prebili” na tiskane in spletne strani nekaterih osrednjih medijev šele s svojimi zavestno politično nekorektnimi in domnevno celo pravno spornimi izjavami, pogosto nato razglašenimi s strani najbolj popadljivih medijskih “psov čuvajev” že kar za “sovražni govor” ter celo preganjanimi z ovadbami na “častna stanovska sodišča” in/ali celo na tožilstva.
    A podobno kot vsakomesečne rutinske objave in interpretacije anket javnega mnenja niti približno ne odražajo resničnega političnega razpoloženja med večino prebivalstva v RS, tako tudi selektivno in senzacionalistično izbiranje ter samovoljno povzemanje nekaterih čivkov medijsko najbolj razvpitih in obenem pogostoma tudi najbolj spornih osebnosti niti približno ne odraža intelektualne potence in/ali invalidnosti najpogosteje izbranih in citiranih protagonistov aktualne “čivkaške” proizvodnje.
    Objave vse bolj nezanesljivih in spornih anket javnega mnenja (z njihovimi politično pristran/kar/skimi interpretacijami vred) ter objave skrbno izbranih ter tendenciozno interpretiranih ter propagandistično zlorabljenih čivkov posameznih oseb so vse bolj neprimeren, nezanesljiv in zavajajoč nadomestek resnične medijske in novinarske svobode, profesionalnosti, neodvisnosti in samobitnosti ter vse bolj otipljiv in preverljiv dokaz neprofesionalne in neetične novinarske in uredniške lenobe, ležernosti, pridobitniške in pohlepne prilagodljivosti ter podrejenosti medijev, urednikov in novinarjev oblastnim interesom naročnikov in plačnikov prevladujoče slovenske pristran(kar)ske medijske agitacije in propagande.

    • Dobro povedano.
      Posebno na Nacionalki je premalo profesionalnosti. Prevladujejo oddaje, ki so mnogo hujše, kot tviti.
      Kajti marsikaterega iz Desnega pola, “mažejo” tako nesramno in mu ne dovolijo niti obrambe.

      Prav je, da politik tvita. Kdor razširja LAŽI, pa bi se moral potem javno OPRAVIČITI. Še nisem videla novinar na RTV, da bi se komu iz Desnice opravičile.
      Higjenično bi bilo. da bi tudi to storile, ko se jim LAŽ dokaže. To naj bi veljalo tudi za poslance iz Levice, kot Violeta, Nemec(javno govoril, kako je vojak nameril puško v Malalana) Matjaž, pa Šetinčeva…..

  4. Še en članek za katerega, ki bi se lahko izkazalo, da je zelo manipulativen in pristranski. Ne pravim, da je, ker ne vem in ker twitter skoraj ne spremljam. Lahko pa bi bil. Zakaj tako mislim? Preprosto, članek ni metodološko in vsebinsko korekten. Takšni članki pa so praviloma napisani za to, da poudarjajo tisto kar avtor želi povedati – pa če gre za resnična dejstva ali pa ne.
    Razumem, da ste obdelali 100 zadnjih tvitov in dobili rezultat kot pravite. Temu ne oporekam. Vendar je to zelo daleč od celotne slike ali od tistega, kar se v statistiki imenuje »reprezentativni vzorec«. In na osnovi takšnega vzorca delati zaključke je povsem neprimerno. In potem te zaključke napisati v naslovu kot dejstvo: »najbolj agresiven Šarec, najbolj vsebinski Tonin«. To je pa sploh nekaj, kar si po mojem mnenju ne bi smeli dopustiti.
    1.
    Najmanj, kar pa bi morali narediti za vsaj približno korektno predstavitev bi bilo, da bi obdelali tudi recimo 100 zadnjih dni. In potem objavili rezultat, ki bi bil ponderirano povprečje obeh analiz.
    Nekako sklepam, da če JJ objavi do 20 tvitov na dan (kot pravite) in je 28% njegovih tvitov takšnih, da ste jih uvrstili v kategorijo »negativni« pomeni da na dan objavi povprečno 5 negativnih tvitov ( ob npr. povprečju 18 tvitov dnevno x 0.28 = 5). Kot se da razbrati tudi iz vašega članka je mož torej absolutni rekorder po negativnih twitih.
    Po mojem štetju je Šarec za 100 tvitov rabil cirka 4 mesece. Pravite da je 80 % njegovih tvitov negativnih. 4 mesece je približno 120 dni. Objavil je torej povprečno 2/3 (80/120) negativnega tvita na dan. Za pet negativnih tvitov je torej rabil dober teden.
    Lahko bi se torej pogovarjali, ali je najbolj agresiven nekdo, ki objavi 5 negativnih tvitov na dan ali tisti, ki za 5 negativnih rabi en teden? Povedano drugače: si bil bolj potolčen, če si petkrat padel vsak dan ali petkrat v zadnjem tednu? V naslovu pravite, da če si padel petkrat v zadnjem tednu ?!?
    2.
    Seveda pa ne gre samo za to, kolikokrat si padel, ampak tudi kako močno si padel.
    Napisali ste, da so Šarčevi tviti praviloma pikri in cinični. Verjetno so res. Ampak spomnim se nekaterih tvitov JJ, ki so bili predmet žolčnih razprav. Celo tu smo se strinjali, da so neokusni. In so bili v nadaljevanju predmet sodnih obravnav (nekateri tudi s presenetljivim izidom, da je njemu zmerjati druge dovoljeno). Morda v zadnjih 100 ni bilo takšnih. Morda je bil kriterij ocenjevanja subjektiven. Ne vem. Ampak, če dajete kvalitativne sodbe o enem izmed vključenih v pregled, bi jih morali dati tudi o drugih. In to na reprezentativnem in ne na izbranem vzorcu.
    3.
    Kot ste sami navedli so nekateri od analiziranih na oblasti in drugi ne. Napisali ste tudi, da je to treba razumeti in upoštevati. Se strinjam. Pa ste upoštevali, ko ste podajali vrednostne sodbe?
    4.
    Ker ste upoštevali samo zadnje tvite, ste spregledali zunanjo dinamiko in zunanje dogodke. Če ocenjujemo delovanje politikov nikakor ni vseeno v katerem političnem obdobju je bil kakšen tvit napisan. To ste povsem zanemarili. Pomešali ste torej vreme in klimo (kot bi rekli zagovorniki antropogeno povzročenega globalnega segrevanja).
    5.
    V okvirčku se je zapisalo, da je opozicija: «.. brez lastnih idej in rešitev, kar se odraža tudi v majhnem deležu objav pri opozicijskih liderjih, namenjenem predstavitvi lastnih stališč, politik in rešitev«. Se načeloma kar strinjam, da opoziciji zelo manjka lastnih idej in rešitev. Vendar sklepati o tem na osnovi objav na twitterju???

    Sprašujem se torej ali so takšni članki res potrebni in čemu so namenjeni?
    Ste želeli na ta (najmanj sporen) način polepšati javno sliko o nekom in očrniti nekoga drugega? Se vam zdi to primerno za vaš medij?

    • Bistvo članka je to: “Analizirali smo, v kolikšni meri je Twitter za Šarca, Fajonovo, Mesca, Janšo in Tonina orodje za podajanje programskih usmeritev, za promocijo sebe in stranke ter za agresivno odzivanje ali napadanje političnih nasprotnikov.”

      Po domače povedano, na kakšen način za kakšen namene porabljajo Twitter kot eno od orodij političnega boja. In to se da v veliki meri ugotoviti že s pregledom zadnjih 100 tvitov (seveda na podlago spremljanja in poznavanja, kaj tvitajo v mnogo daljšem časovnem obdobju).
      Na razlike v količini tvitanja in kaj to pomeni smo opozorili. Da so številni Janševi tviti cinični, sarkastični in kdaj tudi neprimerni, je obče znano – za Janševe praviloma to izvemo v vseh medijih, za Šarčeve redkokje, zato je to vredno posebej poudariti.
      Kar se zaključkov in sklepanj v komentarju tiče, pa nikakor niso zasnovani zgolj na analizi tvitov, temveč širšega poglobljenega spremljanja politične situacije, ki se ga gremo na tem portalu. V komentarju celo izrecno piše, da se to, da je brez lastnih idej in rešitev, “odraža TUDI v majhnem deležu objav, namenjenih predstavitvi lastnih stališč”.

      In za konec – če mislite, da imamo v tem mediju agendo lepšanja javne slike JJ-a ali kogarkoli drugega, lahko sklepam le, da nas premalo redno ali premalo poglobljeno berete. Dovolj je pogledati v stolpec s petimi najbolj branimi članki zadnjega meseca 😉

      • Čestitke gospod Čakš!
        Prav je, da imate za vse ENAKE vatle.

        Če bi bili na RTV pošteni, ne bi Fajonove in Šarca kovali le v zvezde, ampak bi jih predstavili iz vseh zornih kotov.

        Vsak med delom naredi napako. Toda pošteno je potrebno stehtati VSE, kaj je naredil dobro in kaj slabo. Če prevlada po količini DOBRO, je ta oseba vsekakor POZITIVNA.
        Ko pa pri dejanjih prevlada slabo, je to NEGATIVNA OSEBA.

        Kako mora, glede na storjena dejanja, naša RTV, vedno prikazovati v pozitivni luči samo Fajonovo in Šarca, kjer prevladuge NEGATIVIZEM ?

    • Poanta Domovine s tem člankom je bila korektno obrazložena. Glede statistike tukaj ne bi debatirali, ker jo je mogoče vedno prikazati na nek drug način. Dejstvo pa je, da je JJ s tviti v večini medije prikazan kot veliki negativec medtem ko drugi to niso. In zdaj lahko vidimo, da je največji negativec recimo Šarec. Je res, da piše najmanj ampak to je njegova osebnostna lastnost. Nekateri več govorijo, drugi manj. Ampak na osnovi pisanj/govorjenja lahko ne glede na zo razliko v komunikativnosti zaključimo, kako negativen je nek človek. In iz prikazanega izhaja, da je Šarec bistveno bolj negativen kot JJ kar pa iz večine medijev ne moremo ugotoviti. Šarec je bistveno bolj pozitivno prikazan in JJ bistveno bolj negativno. To je poanta.
      Zame je pomemben tudi podatek, da tvite uporablja za promocijo programa in dela predvsem NSi in deloma SDS. Vsi ostali pa samo za medsebojno obračunavanje. No, Fajonova še za svojo promocijo, ko je kje na obisku.

  5. Uporabiti naslov članka, ki mora biti udaren, pa če tudi ne odraža bistvo vsebine, je značilnost tabloidnih rumenih medijev. Upam, da Domovina to ni.

    Prepričan sem, da se kot izkušen novinar zavedate pomena naslovov člankov. Tudi iz komentarjev pod člankom (tistih, ki se nanašajo na članek in ne na maske) bi razbral, da se komentatorji niso osredotočili na tisto kar označujete kot bistvo temveč na tisto kar jim sugerira naslov.

    Morda vendarle še kakšno rečete o reprezentativnosti vzorca, ki je bil podlaga za zaključke, ki ste jih izpeljali?

    • Za ugotovitev, da Šarec Twitter v glavnem uporablja za (bolj ali manj) agresivno odzivanje na početje političnih nasprotnikov, Tonin se tega vzdržuje in raje promovira svoje ministrske aktivnosti ter izpostavlja lastne in strankine vsebinske poglede, Janša pa, kot daleč najbolj aktiven tviteraš, počne vsega po malem, je vzorec dovolj velik. Obenem pa teh 100 analiziranih tvitov ne obstaja neodvisno od dolgoletnega rednega spremljanja uporabe družabnih omrežij s strani politikov.

  6. Eno vprašanje je kako velik je nek vzorec in drugo ali je reprezentativen. Prepričan sem, da to veste. Zato me vaš odgovor nekoliko preseneča. Če bi recimo na vašem portalu naredili internetno anketo o priljubljenosti strank, bi imeli verjetno številčno večji vzorec, kot ga uporabljajo agencije, ki se s tovrstnimi meritvami ukvarjajo. Vendar bi bil ta vzorec povsem nereprezentativen in rezultati zagotovo napačni.

    Saj ne pravim, da so vsi vaši sklepi a prióri nepravilni. Morda se kot nekvalificiran opazovalec in nepoznavalec tviteraške scene z nekaterimi lahko celo strinjam 🙂 . Zagotovo pa ne v tistem delu kjer ugotavljate, da je aktivnost JJ na twitterju nekaj povprečnega (morda celo sprejemljivega?) v političnih okvirih in da je resnični problem tukaj pravzaprav Šarec (pa se zelo strinjam z oceno, da gospodu manjka vizije).

    Neprimerno pa je, da se sklepe do katerih ste prišli (bolj na osnovi subjektivne ocene in nedvomnega poznavanja razmer) prikazuje kot rezultat resne statistične analize. Na osnovi povedanega lahko brez težav zaključimo, da to pač ni bila. Je samo nek dodatek v članku, ki naj potrdi tisto kar izkustveno domnevate in o čemer ste intuitivno prepričani. To je bistvo mojih komentarjev. In ta problematična analiza je privedla do navedka zapisanega v naslovu, za katerega še vedno menim, da je tendenciozen in ni dovolj utemeljen.

    S tem bi to debato zaključil.

    Hvala, da mojih komentarjev niste ignorirali in ste se vključili vanjo.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime