Ko se je predsednik vlade Janez Janša začel redno tedensko pojavljati v posebni oddaji na Nova24TV.si, so se, predvsem med novinarji levo usmerjenih medijev, pojavili pomisleki, ali je prav, da uradni vladni Twitter profil, pa tudi premier sam, na tak način promovirata “Janševo” televizijo.

A napovedovanje in promoviranje medijskih nastopov politikov na profilih vlade in ministrstev je stalna praksa vseh oblasti. 

V naši analizi pozornost namenjamo osebnim Twitter profilom predsednikov devetih parlamentarnih strank. Ne osredotočamo se na napovednike njihovih medijskih nastopov, temveč predvsem, katere spletne medije radi retvitajo ter v kakšnem kontekstu: nevtralnem/pozitivnem ali morda negativnem. 

Morda bo koga začudilo, ampak predsedniki političnih strank med vsemi slovenskimi mediji najpogosteje retvitajo Nova24TV.si. Predvsem na račun velike intenzivnosti retvitanja Janeza Janše, ki je daleč najbolj aktiven politik na Twitterju, pri čemer polovico vseh svojih medijskih retvitov nakloni omenjeni televiziji. Nekaj jih prispeva tudi njegov predhodnik na čelu izvršilne oblasti, Marjan Šarec. Ta seveda Novo retvita izključno v negativnem smislu. Drugi predsedniki (z izjemo enega Meščevega negativnega retvita) tega spletnega medija praktično ne retvitajo. To velja za proučevano obdobje – od začetka leta 2020 do prejšnjega petka.

Sledi, manj presenetljivo, portal MMC RTV Slovenija, ki ga retvitajo politiki vseh političnih barv. Že na tretjem mestu pa je mariborski Večer, ki je zelo priljubljen predvsem pri Tanji Fajon in Alenki Bratušek. Portal 24ur.com nadpovprečno retvita Matej Tonin, že takoj nato pa je po pogostosti na vrsti Mladina, ki jo redno retvitajo predsedniki vseh štirih strank leve opozicije. Nato si sledijo Dnevnik, Demokracija, Siol, Domovina, Delo in Necenzurirano.

Tanja Fajon in Luka Mesec

Primerjava medijskih priporočil vodij obeh socialističnih strank na prvi pogled kaže na precejšnje razlike, a v ozadju so tudi podobnosti.

Tanja Fajon izrazito pogosto retvita mariborski Večer ter mladi, a zelo izpostavljeni portal Necenzurirano. Luka Mesec ima rad MMC RTV Slovenija ter Mladino. Voditeljica SD-ja sicer medije retvita približno dvakrat pogosteje od Luke Mesca, a še vedno nekajkrat redkeje, kot to denimo počne Janez Janša.

Levo delež medijev, ki jih priporoča Tanja Fajon (nevtralna in pozitivna konotacija) Desno delež Luke Mesca. Negativna konotacija je izražena z potegom izven kroga (v tem primeru NOVA24TV.si)

Marjan Šarec in Alenka Bratušek

Predsednik LMŠ medije retvita razmeroma poredko, a ima med vsemi predsedniki strank največji delež negativnih retvitov. Uganili ste, v prvi vrsti objav Nove24TV, od menjave direktorja iz Črnčecevih krogov, Rolanda Žela, pa je nekaj negativnih komentarjev napisal ob retvitih člankov portala Siol.net.

Za politika, ki se deklarira za sredinskega, med nevtralnimi, oziroma pozitivnimi objavami neobičajno pogosto retvita najbolj radikalno leva publikacijo, Mladino.

Podobno velja še za eno “sredinsko” političarko, Alenko Bratušek, ki ima rada leva Dnevnik in Večer. Tako kot pri Fajonovi, Mescu in Šarcu so tudi pri Bratuški nepogrešljivi retviti manjšega portala Necenzurirano. Od vseh naštetih pa je Bratuškova z malo večjim deležem retvitov nekdaj osrednjega slovenskega časopisa, Delo.

Janez Janša in Matej Tonin

Med predsedniki parlamentarnih strank Janez Janša daleč največ časa namenja Twitterju, kot tudi retvitom medijev. Premier je recimo zgolj v tednu dni medije retvital stokrat, medtem ko je druga po pogostosti retvitov, Tanja Fajon, za svojih 50 potrebovala dobra dva meseca.

Janša pri tem pričakovano forsira objave na NOVA24TV.si, ki je dobila 49 od Janševih stotih retvitov v opazovanem obdobju. Prav tako ni presenetljivo, da je pri Janši druga najbolj priljubljena Demokracija, potem pa si več medijev deli približno enako pogostost retvitanja, med njimi tudi Domovina.

Predsednik NSi medtem svoja “priporočila” razporeja precej bolj razpršeno. Vodita portala obeh največjih televizij, tretja pa je že nazorsko bližja Domovina. Tonin je eden redkih politikov, ki v nevtralnem ali pozitivnem smislu retvita tudi leve medije, denimo Dnevnik in Večer. A ponavadi takrat, ko se v njih (v intervjujih ali drugače) pojavljajo on ali drugi člani NSi.

Počivalšek, Pivčeva, Jelinčič

Od preostalih treh predsednikov parlamentarnih strank kolikor toliko redno medije retvita le Aleksandra Pivec. Med njenimi retviti ni dominantnega medija, temveč je slika zelo razpršena. Pojavljajo se Večer, Delo, Siol, Dnevnik, 24ur.com, Necenzurirano, v primeru ene negativne objave pa tudi Požareport. Frekvenca njenega priporočanja medijev je približno enaka tisti Marjana Šarca.

Zelo redko pa medijske objave retvitata Zdravko Počivalšek in Zmago Jelinčič. Pri predsedniku SMC smo letos zasledili le tri retvite člankov, 24ur.com, Delo ter v negativnem smislu Mladino. Jelinčič je imel en sam retvit članka na portalu MMC RTV Slovenija.

“Povej mi kaj bereš in povem ti, kdo si,” pravi stari pregovor in ob bralnih priporočilih politikov nedvomno dobimo dodaten vpogled, kateri mediji in politiki so si politično in ideološko blizu.

Pri tem tudi naša analiza medijskih retvitov izpodbija vsiljeno tezo o delitvi slovenskega političnega prostora na desnico (SDS, NSi), levico ( SD, Levica) ter sredino (LMŠ, SAB, DeSus, SMC).

Marjan Šarec in Alenka Bratušek za sredinsko politično prepričanost mnogo prepogosto pozitivno referirata objave izrazito levih medijev kot sta denimo Večer ali Mladina. Še en takšen projekt – Necenzurirano.si, je prav tako prisoten pri vseh štirih levo-opozicijskih strankah.

Zanimiv je visok delež retvitov Večera, sploh pri Ljubljančanki Tanji Fajon in Gorenjki Alenki Bratušek. A morda je, ob nazorski bližini, to tudi posledica dejstva, da je spletni Večer še do nedavnega omogočal prosti dostop do vseh vsebin, kar se zdaj postopoma spreminja. Po drugi strani pa v tem smislu čudi takšna priljubljenost Mladine, saj ta striktno zapira svoje vsebine.

Na drugi strani politične daljice je podobno pri Janezu Janši, kjer izrazito prevladujejo retviti obeh medijev iz vplivnega kroga njegove stranke. A med ostalimi se pojavlja še marsikaj drugega in če bi upoštevali le absolutne številke, so pri predsedniku vlade pogosti retviti široke medijske palete, vključno s članki na levo usmerjenem portalu MMC RTV Slovenija.

Še večjo nazorsko širino v tem smislu kaže Matej Tonin, saj retvita vse od Dnevnika na levi do Časnika in Radia Ognjišče na desni. Slednje denimo sploh ni značilno za predsednike levih strank, saj striktno priporočajo le njim nazorsko sorodne medije.

Res pa je, da Tonin ne retvita radikalno leve Mladine, kot tudi ne medijev izpod okrilja SDS-a. Pogostost priporočanja člankov Domovine pa kaže na nazorsko sorodnost z našim portalom.

Vredno pa je opozoriti na še eno podrobnost. Da mediji, katerih uredniško politiko bi lahko označili kot zmerno levo-sredinsko, od predsednikov strank levo od sredine ne dobivajo kaj veliko pozornosti in retvitov. Primer sta denimo Delo in sredinski Siol, ki ju glede na status, oziroma doseg, politiki levega prepričanja retvitajo izjemno redko, seveda pa nista tudi glavni referenci politikov z drugega brega.

Sodelujte v anketi o zaupanju v institucije, medije in politike

Vabljeni k sodelovanju v naši anonimni anketi o zaupanju različnim institucijam, medijem in politikom.

Create your own user feedback survey

Zbrane rezultate bomo v članku primerjali z meritvami Valicona.

11 KOMENTARJI

  1. Kot jaz vidim je edina zanesliva desna stranka SDS. Za Toninovo NSI prav za prav niti ne vem kaj je. Nekako vleče v desno, včasih pa deluje tudi levo sredinsko. Predvsem pri Ludmili ne veš ali je tič ali miš. Ta nejasna opredeljenost jih zna na naslednih volitvah drago stati. Zaneslivo na levi sredini sta SMC in Desus. Zatem pa imamo ekstremno levico s strankami SD, LMŠ, Levica in SAB.
    Če bi bile volitve danes, bi jo verjetno sredinske stranke slabo odnesle. Ker pa je do volitev še dve leti pa vsaj upam, da se bodo te izredne razmere v politiki umirile in bomo šli v volitve z manj pregretimi glavami.

    • “Fantje” NSi, so modrejši od Ljudmile. Ko jih spremljam, vidim, da ločijo prav od narobe.
      Vsekakor so trden člen te VLADE.

      Po izjavah Tonina na TV ekranu, lahko spoznamo, da mu je TEMPO in način vladanja JJ, pravilen. Janšo vedno pohvali, da je dober vodja, ki pusti tudi drugim, da povedo kar mislijo in potem sprejmejo odločitve, ki so za DRŽAVO najboljše.

    • O pronicljivosti janševih twitov bi se dalo diskutirat. Res je pronicljiv, zadane bistvo a žal redko razmisli o širših posledicah izrečenega. Velikokrat s svojimi “pronicljivimi” besedami po nepotrebnem oplazi množico tistih, ki jih ne bi bilo treba (tistih na sredini). Tistih, ki bi jih z malo premišljenosti lahko pridobil na svojo stran. Pa jih ne. Levica to vsakič skrbno obrne, potencira in pridobi bistveno večjo koncentracijo javne podpore. Povsem po nepotrebnem. Primeren opis bi bil janševi twiti so slon med porcelanom.

      Lep primer so bili “kavijar socialisti”…Nepitrebno! čeprav res, za ozko skupino protestnikov. Ozko skupino jedra protestov… in kar na enkrat so med protestniki porasli taki, ki niso socialisti, ki niso v državni upravi in se čutijo prizadete. Čudno? Janša se sicer trudi z ukrepi ti dve skupini ločiti, mu pri twitih to še vedno ne gre… ostali lahko samo čakamo, kam se bo posledično obrnilo javno mnenje.

      Janša bi si moral vzeti za temeljni cilj odvzeti moč momenta. Saj se nekaj trudi a ne mor povsem iz svoje kože, ki želi špikniti. Twiter ni orodje za špikniti. Twiter je macola. Ko udariš s tviterjem, bodo nedolžne žrtve.

  2. Pa smo tam: vsi vodilni slovesnki politiki retvitajo.
    Vsi sledijo medijem in retvitajo in s tem izražajo svoja stališča.
    Je pa razlika med njimi, pred vsem med Janšo in ostalimi.
    Janša pikne, ostali bolj ali manj pritrjujejo virom.
    Zakaj?
    Na Janšo letijo ostre strele iz vseh strani, največ pa seveda iz levo usmerjenih medijev. Teh puščic je toliko, da jih ni mogoče prešteti, saj je Janša kriv prav za vse, kar je slabo in tudi za tisto, kar je odlično, saj bi se dalo tudi odlično izvesti bolje.
    Postavlja se vprašanje, ali se naj Janša brani? Ali naj klevetanje prepusti pozabi?
    Janša je borec. Ne pusti klevetanja. Ne pusti širjenja laži. Je neposreden.
    In sveda pikne nazaj. In to zelo strupeno.
    Na razpolago ima dve možnosti, ali da pikne izvoren napad, se pravi medij, ki ga blati, ali pa da pikne tsitega, ki medij povzema in ga z retvitom prav tako blati.
    Janša se loteva obojih. Obojim vrne s prav tolikšno dozo strupa, kot ga imajo puščice, ki letijo na njega.
    Je hiter, pronicljiv, precizen.
    To pa je seveda velik problem za legije strelcev, bodisi novinarskih, bodisi političnih.
    Praviloma so puščice zavite v tančico skrivnosti, ali pa so izstreljene iz megle. Janša jih nemudoma prepozna in strupeno udari nazaj. Ponavadi zadenje v jedro, v srce in to zaboli. Nastanejo skeleče rane in frustracije, ki jih nato zadeti in prizadeti obešajo na veliki zvon in se cmerijo zato, ker so jih dobili po riti.
    Ko strupeni kači iz RTV dobita prav tisto, kar sta si s svojim strupom prislužili, je to veliki škandal. Ves strup, ki sta ga zlivali poprej in ga kljub jasnemu piku zlivata še naprej pa mediji, javnost in politični nasprotniki ne opazijo.
    Janši je v bistvu posvečen gornji komentar, saj če njega ne bi bilo, nihče v Sloveniji ne bi komentiral tvitanja in retvitanja.
    Problem je Janša. Ni ga mogoče ustaviti. Nič mu ne prepreči, da ne bi urno in duhovito odgovarjal na zbadljivke, ki jih nekateri kujejo cele dneve in ko jih objavijo, dobijo puščico, ki jih v enem stavku položi.
    To boli. To skrbi.
    Tudi brez elektronike gre. V parlamentu smo bili priča, ko sta drugi dve kači ob poslanskih vprašanjih zlivali golide strupa na Janšo, ki jih je mirno poslušal, nato pa, ko je moral na to odgovoriti, vsaki privoščil ktratek, jedrnat in zelo strupen odgovor. Ranjeni sta nato še bevskali in se zvijali, saj jih je strupen odgovor hudo bolel.

    • Dobro ste povedali.

      Levica, ki se “bori” za svobodo, bi ISTOČASNO drugim KRATILA SVOBODO.

      Sicer pa vsi ljudje, če ti “komar kar naprej brenči okrog ušes”, ka udariš.

      NOVINARKE, NITI NE POMISLIJO, KOLIKO STRUPA SAME ZLIJEJO NA DOLOČENO OSEBO.

      RTV, bi upravičeno poimenovali za KORUPTIVNO, ker našo Nacionalno-RTV, ki jo vsi plačujemo, izrabljajo v privat namene, da sebe in njihovo politično opcijo PROPAGIRAJO.

  3. Pohvala za poglobljeno opravljeno analizo. Takšnih samoiniciativnih raziskav je v slovenskih (sploh spletnih) medijih premalo. Odlična ideja in dobra izvedba.

    Sicer pa so nekateri rezultati kar presenetljivi, sploh glede medijske usmeritve “sredinskih” strank LMŠ in SAB. Tudi nad Fajonovo sem v tem smislu izjemno razočaran, sploh ker se poizkuša predstaviti kot pretendentka za vodilne funkcije v prihodnosti.

  4. Če smo demokratična družba, nas ne bo motilo, če nekdo tvita Dnevnik in drugi NOVA 24TV, spet tretji SIOL in četrti Domovino itd. Saj demokracija pomeni možnost izbire.
    Pri nas je problem, ker so levičarji prevzeli medijski prostor (Delo, Večer, Mladina, Dnevnik, …) in so mislili, da z monopolom lahko kontrolirajo mnenje ljudi. Pa se je pojavilo nekaj medijev, ki so zrasli na osnovi drugače mislečih novinarjev in opozicije (Pozarzeport, Domovina, Demokracija, Nova24TV, …). V demokraciji je vedno tako da če želiš obvladovati prostor, se bodo čez čas pojavili alternativni ljudje. In to je edino prav. To je varovalo demokracije.

    Glede tvitov JJ pa je tako, da se nihče ne obregne ob tvite Fajonove in še koga na levici. Pa tudi vsake toliko prileti res zbadljiv in včasih celo žaljiv tvit. To je problem sodobnih medijev. Najprej smo dali svobodo izražanja, zdaj bi jo pa omejili. Ne moremo več. Ker če enemu omejimo, potem je potrebno tudi drugemu. Kako postaviti meje? Ne moremo. In tako je vsako omejevanje v bistvu omejevanje svobode, ki smo jo sami dovolili. Zato ni mogoče istočasno dovoliti protestnikom, da izjavljajo vse mogoče grožnje in žalitve ter na drugi strani kritizirati JJ, ki spusti kakšen provokativen tvit. Tudi meni kakšen ni všeč ampak to je njegova pravica. Mi pa tudi ni všeč tvit Fajonove, pa zato ne govorim, da tako ne bi smela komunicirati. komentiram pa vsebino, če se z njo ne strinjam.

    In zato podpiram Domovino, Pozareport in druge neodvisne medije, kjer skozi dobre argumentirane prispevke brusimo svoje znanje in prepričanje tudi z vami komentatorji. Hvala vsem.

    • Dobro ste povedali. Kako absurdmo je, da prav tisti, ki kritizirajo Janševe TVITE, sami pa drugim GROZIJO s smrtjo in počenjajo NERED po glavnem mestu. To res ne gre, da bi si eni dovolili ANARHIJO, drugim pa prepovedo, da bi jim povedal, da so “bluzerji”.

      Je pa res za državo zeelo POTREBNO, da ima več različnih MEDIJEV, kajti preveč PREVLADUJEJO LEVI, skupaj z RTV, ki ne odraža Nacionalke, ampak deluje, kot bi bila “PRIVAT LEVA TV”.

      • Čakajte no, ne morete primerjati nesramnih in žaljivih tvitov nekih xy protestnikov, s tviti predsednika vlade. Oni lahko tvitajo kar hočejo, njegov položaj pa zahteva odgovornost in nivo komunikacije, ki ga JJ ne tviterju nikakor ne zmore. Zato ne more poseči po novih glasovih, ampak ima le tiste, ki je ta način zanje sprejemljiv.

  5. Velika in vse opaznejša slabost oz. že kar smrtonosna “bolezen” večine slovenskih politikov, medijskih dreserjev javnega mnenja ter drugih odločevalcev v imenu drugega in drugih je, da bolj zaupajo, verjamejo ter celo gradijo svoje ideološke, politične, vstajniške in prevratne “gradove v oblakih” na zavestno varljivih in lažnivih medijskih potvorbah resničnosti, na zavestno tendenciozno pristranskih meritvah in interpretacijah t. i. javnega mnenja, kot pa, da bi zaupali, verjeli in gradili svoje osebne in kolektivne razvojne ambicije, načrte, programe, strategije in taktike na čutno, čustveno in razumsko otipljivi ter preverljivi vsakdanji objektivni resničnosti v svojem zasebnem in javnem okolju, na delovnem mestu in v prostočasnih dejavnostih.
    Svet, kakor ga nam v veliki večini ponujajo ne-profesionalno vódeni in ne-strokovno servisirani mediji ter njihovi pristran(kar)sko polaščevalski in brezdušno manipulativni lastniki, uredniki, ideološki in politični “spin doktorji” ter profesionalni “prodajalci megle”, sado-mazohistični proizvajalci negotovosti, strahu in sovraštva, se vse bolj drastično in lažno razlikuje od občutene in doživljene resničnosti v lokalnem in globalnem okolju. Teme in problematike, ki jih postavljajo vase zaverovani medijski kreatorji in manipulatorji medijsko potvorjene družbene resničnosti v ospredje pozornosti, so vse bolj oddaljeni od resničnih problemov, težav, zagat in interesov povprečnega gledalca, bralca, poslušalca naših vse bolj samozadostnih, narcisoidnih in od resničnega življenja ljudi odtujenih medijev.
    Nobena oblast ne more narediti toliko škode in povzročiti toliko razdiralnega ter rušilnega nezaupanja v medije, kot to lahko storijo – in kot to tudi vse bolj mazohistično počenjajo – neodgovorni lastniki in upravljalci medijev, nekompetentni menedžerji ter neprofesionalni, nesvobodni,ne-etični in politično pristran(kar)ski medijski uredniki, novinarji in njihovi “svobodni” zunanji sodelavci.
    Rešitev katastrofalnega stanja na aktualni medijski sceni v RS tri desetletja po osamosvojitvi, demokratizaciji in politični pluralizaciji zagotovo ni v prevratniških spremembah zakonodaje tet v mučnem vzpostavljanju novih in drugačnih sistemskih okvirjev lastništva, upravljanja in vodenja medijev. Univerzalne temeljne svoboščine in pravice slehernega državljana, vključno s pravico do javne besede in svobode ustvarjanja, nam omogoča in zagotavlja že veljavna Ustava RS. Kar pomeni, da bi morali medijski profesionalci, uredniki in novinarji, najprej pogledati sebe v ogledalu surove in neprijetne medijske resničnosti, ter se vprašati, zakaj je dandanes medijska resničnost mnogo manj demokratična, pluralna, profesionalna in etična, kot je bila na prehodu iz enopartijske diktature v demokratično pluralnost ter svobodo javnega komuniciranja. Rešitev ni v novih in novih spremembah paragrafov, zunanjih sistemskih okvirjev in imenovanju novih zunanjih nadzornikov.
    Rešitev je v strokovno in etično zrelih ter kompetentnih novinarjih in urednikih, v njihovem strogem in doslednem pojmovanju profesionalnih in etičnih standardov, kakršni morajo veljati v svobodni, demokratični in politično pluralni parlamentarni demokraciji.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime