Zahod je dal islamu pravico do zatiranja muslimanskih žensk

Slovenija se v veliki meri še ni soočila z večjo muslimansko populacijo, zato so dogodki, kot je bil tisti v zvezi z burkinijem na Mariborskem otoku, medijska novica. Slovenija je bila v večini vajena muslimank iz Bosne, ki se v veliki večini niso zakrivale. Danes v Slovenijo ne prihaja le muslimanska populacija iz držav, kjer je zakrivanje del napisanih in nenapisanih pravil. Tudi bosanska populacija v Sloveniji je povzela pravila zakrivanja žensk nekoliko bolj zavzeto kot nekoč.

Nasprotovanje zakrivanju na zahodu

Večina zahodne populacije povezuje zakrivanje z muslimanskim svetom in islamom. Razlog je, da zakrivanje na zahodu ni del moderne tradicije in kulture, čeprav je bila ruta v različnih okoljih ravno tako simbol spodobnosti. Na primer v ruralnih delih Evrope in kot del tradicionalnih folklornih oblačil je bila ruta obvezen del opreme.

Z liberalnimi revolucijami, predvsem z angleško v 17. stoletju, potem še ameriško in francosko ter z nastopom industrijske revolucije se je odprla pot enakopravnosti žensk. Ženske so začele nasprotovati tradicionalnim patriarhalnim in cerkvenim pravilom, predvsem pa so zahtevale svobodno odločanje o svojem telesu in finančni svobodi. Danes je torej nasprotovanje zakrivanju žensk na zahodu posledica modernih gibanj, ki so ženski prinesla samostojno in svobodno izbiro o tem kako bo potekalo njeno življenje.

Zakrivanje v antiki

Zakrivanje žensk sodi že v antiko, takrat so namreč ženske zakrivale glavo in obraze iz več razlogov. Šlo je za spodobnost, višji stan, zakone in drugo.

Najstarejši zapisi gredo v Mezopotamijo, kjer so pred 3500 leti glavo in obraze zakrivale dame višjih slojev. Naglavna ruta je bila torej simbol bogastva in pripadnosti aristokraciji.

Asirci so sprejeli prve zakone, ki so veljali nekje med leti 1400 in 1100 pred Kristusom in bili odvisni od statusa in poklica. Sužnjam in prostitutkam je bilo nošenje naglavnih rut prepovedano, kršitve pa so bile boleče sankcionirane. Če je prostitutka nosila naglavno ruto, je bila kazen 50 udarcev s palico, na koncu pa so nanjo zlili še vrelo vodo. Sužnjam so odrezali ušesa, moški, ki kršitev niso prijavili, pa so prejeli 50 udarcev z bičem in utrpeli en mesec kot sužnji.

Če je prostitutka nosila naglavno ruto, je bila kazen 50 udarcev s palico, na koncu pa so nanjo zlili še vrelo vodo.

V grški umetnosti lahko opazujemo zakrite ženske že v Mikenskem obdobju, spoštovane ženske so se namreč običajno oblačile dostojno in nosile naglavne rute, v nekaterih primerih so celo zakrivale obraze. Nošenje naglavnih rut je izkazovalo status, spodobnost, čast, pripadnost višjim slojem in razlikovanje od 'običajnih' žensk, ki zaradi dela niso mogle nositi pokrival. Za razliko od Asirije so bile kazni za nošenje ali nenošenje naglavnih rut redke. Poleg tega ženske niso smele sklepati finančnih transakcij z izjemo manjših, nezaželeno je bilo tudi javno pojavljanje spodobnih žensk.

V starem Rimu je patriarhalna družba dobila večji pomen in je za razliko od starega Egipta zakrivanje postalo del avtoritete moškega nad žensko. Ženske, ki so dom zapustile nezakrite, so izražale nepokornost moškemu in nezmožnost moškega, da kontrolira svoj zakon.

Ne glede na zahteve zakonskega stanu pa zakoni niso posebej zahtevali zakrivanja, večina neporočenih žensk je bila nezakritih. Ponovno je zakrivanje pomenilo spoštovanje in dostojnost, povezano je bilo z ženskami višjega stanu in posebnih poklicev. Na primer Vestalke, ki so skrbele za večni ogenj Rimu in so življenje posvetile boginji Vesta, zaščitnici Rima. Nosile so rute in pokrivala, s čimer so praktično zakrile celotno telo, podobno opravo, stolo ali pallo, so nosile tudi matrone. Poročene ženske so bile izključene iz pravnih, državnih in finančnih vlog, za javno komunikacijo pa so v večini uporabljale tutorje.

Najbolj znamenito pokrivalo je bil poročni flammeum (plamen), ki je pokril celotno telo ter je bil žareče oranžno rdeče barve. Pomensko je izražal lojalnost do smrti, ostal pa je v modi vse do danes, z izjemo barve seveda. Nekoč so bile poroke pogodbena obveznost dveh družin, transakcija pa je nastala z odkritjem tančice. Ženin bi si namreč lahko premislil, če bi menil, da nevesta ni takšna, kot si je on sam predstavljal; ko pa je enkrat odkril tančico, je bila transakcija opravljena.

Zakrivanje na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki

Antični Egipt je bil za razliko od drugih antičnih držav brez popularizacije zakrivanja in naglavnih rut. Šele v ptolemajski dobi je vpliv antične Grčije dosegel Egipt, kjer se je začela popularizacija naglavnih rut oziroma zakrivanja.

V umetnosti je recimo najbolj znana 'tančica boginje Izide', ki zakriva skrivnosti narave in nakazuje, da je ezoterična resnica skrita smrtnikom. Toda antični Egipt je bila entiteta, ki je v pravo vključila velik del pravic žensk, ki jih ostale antične civilizacije niso dovoljevale. Ženske so imele enako pravico do lastnine kot moški, lahko so posedovale sužnje, zemljo in živino ter se ločile od moža. V pravnih sporih so imele enakopraven status moškim, prav tako so lahko zastopale samo sebe pred sodiščem, ali pa je žensko zastopala druga ženska. Samostojno so imele pravico do upravljanja lastniških posesti, udeležbe v finančnih transakcijah in do posedovanja vodstvenih položajev, vključno z državno birokracijo.

Antični Egipt je pravo vključil velik del pravic žensk, ki jih ostale antične civilizacije niso dovoljevale. 

V judaizmu je zakrivanje pomenilo razliko med na eni strani poročeno in pobožno žensko ter na drugi strani neporočeno žensko. V tistem času je zakrivanje, podobno kot v Mezopotamiji, pomenilo predvsem razliko med spodobno žensko višjega stanu ter žensko nižjega stanu. Z izjemo verskih zapovedi pa nenošenje tančic za posledico ni imelo predvidenih kazni. Visoka pesem, oziroma Salamonova pesem iz Stare zaveze opisuje navade nošenja pokrival.

Podobno je bilo v zgodnjem krščanstvu, ko je bilo zakrivanje del spodobnosti in pobožnosti, čeprav krščanstvo za razliko od drugih antičnih entitet zakonsko zakrivanja ni zapovedovalo. Klement iz Aleksandrije in Tertulijan iz Kartagine sta sicer oba v svojih zapisih pozivala k zakrivanju žensk in celo deklic predvsem med molitvijo v cerkvi ter tudi v javnosti. Nekatere vzhodne krščanske cerkve še danes zapovedujejo ruto znotraj cerkva.

Zakrivanje je bilo del tradicije 'spodobnosti' iz bližnjevzhodnih kot tudi evropskih antičnih civilizacij. Ženske so zato nosile vrste različnih pokrival v imenu 'spodobnosti' še v renesansi, pokrivalo pa se je kasneje razvilo v modni simbol, torej klobuk.

Razlika z antičnimi civilizacijami in islamsko je ta, da krščanstvo ni pravno zapovedalo pokrivanja žensk, saj ni šlo za dogmo, ampak za izbiro, torej samo-disciplino. Ne glede, da je kanon 1262 leta 1917 zapovedal ločitev žensk in moških med sveto mašo in nošnjo naglavne rute, je bil ta ukrep leta 1983 preklican s kanonom 61.

Krščanstvo ni pravno zapovedalo pokrivanja žensk, saj ni šlo za dogmo, ampak za izbiro, torej samo-disciplino.

Zakrivanje v islamu

Arabska populacija in različne entitete, ki so obstajale na njenem prostoru pred islamizacijo Arabskega polotoka, so uporabljale naglavne rute in druge tančice kot simbol spodobnosti in višjih slojev. Po drugi strani zakrivanje ni bilo niti obvezno niti zapovedano. Ob začetkih islama je ta povzel lokalne navade in jih vkomponiral v svoja pravila.

Sura an-Nur (poglavje luči) v Koranu se loteva problematike zakrivanja, ki več ali manj povzame navade takratnih prebivalcev Medine. Ženska mora zakriti svoje oprsje in preprečiti razkazovanje svoje lepote drugim, z izjemo svojega moža, sorodnikov, otrok, služabnikov in sužnjev. Moški morajo po drugi strani ob ženski pogledati navzdol.

Težava nastane z 'Verzom hidžaba' (verzom tančice): »Verniki, ne vstopajte v prerokovo hišo brez vabila. Če ste bili povabljeni, tam ne postopajte. In če prosite prerokove žene, potem to storite izza tančice. To bo poskrbelo za čistost vaših in njihovih src.« (33:53)

Ta verz je kriv za zakrivanje v islamu, čeprav dejansko ne naslavlja vseh žensk, oziroma ne zapoveduje zakrivanja ženskam na splošno. Ta verz prosi obiskovalce prerokove hiše, naj z njegovimi ženami komunicirajo izza tančice (zavese), kar se bolj razume kot prerokovo željo po nedotakljivosti žena. Mohamed je namreč hišo dal v uporabo javnosti kot družabni center in mošejo, na njenem dvorišču pa so obiskovalci postavili celo šotore. Ta verz je nastal potem, ko je Mohamed priredil poročno slavje z novo soprogo Zejnab, trije svati pa niso želeli oditi iz hiše. S popularizacijo nove vere je prihajalo vedno več obiskovalcev, zato je želja po varnosti in nedotakljivosti njegovih soprog razumljiva.

Ravno tukaj pridemo do debat, ki v islamskem svetu med pravniki potekajo že stoletja in naslavljajo zakrivanje žensk – ali je torej šlo le za individualni primer iz Mohamedove hiše ali splošni poziv k zakrivanju. Glede na to, da je islam zacvetel v izrazito patriarhalnih družbah, so sodbe o obveznem zakrivanju razumljive. Če poleg tega upoštevamo še, da je Koran božji zakon, ki preseže vse zemeljske zakone, potem je zacementiranost te pravne odločitve jasna. Toda glede na to, da je v Koranu jasna zahteva le po zakrivanju intimnih delov in prsi s hamrom (pokrivalom) pred tujimi moškimi (24:31-32), potem ni nobenega razloga, da islamske ženske ne bi stopile v modernost.

Glede na to, da je v Koranu jasna zahteva le po zakrivanju intimnih delov in prsi s hamrom (pokrivalom) pred tujimi moškimi, ni razloga, da islamske ženske ne bi stopile v modernost.

Hidžab je rezultat patriarhalne nadvlade nad žensko

Ravno zaradi nedorečenosti o hidžabu pa se je ta razvil od enostavne naglavne rute (hidžab) vse do pokrivanja od peta do glave (burka). Islamska družba je ženske postavila v drugorazredno vlogo, tako pravno kot družbeno, zato je zakrivanje z naglavnimi rutami dobilo značilnost moške nadvlade nad žensko.

Redko se v muslimanskem svetu ženska lahko sama odloča o karieri, poroki, celo gibanju in turizmu. Ženska je še vedno v večini zreducirana na vlogo gospodinje, ki mora ugajati možu na tem in posmrtnem svetu. Njena vloga je rojevanje otrok, skrb za dom in skrb za moža. Velik del klerikov odkrito zagovarja fizično kaznovanje žensk in ni nenavadno, da o tem javno razpravljajo tako med petkovo molitvijo ali celo na televiziji.

Velik del islamskih klerikov odkrito zagovarja fizično kaznovanje žensk in ni nenavadno, da o tem javno razpravljajo tako med petkovo molitvijo ali celo na televiziji.

Takšna pravila niso vezana le na revnejše sloje, ampak tudi bogatejše, zato status velikokrat ne igra vloge v svobodomiselnosti moža in žene.

Egipt mnogi štejejo kot sekularno državo, vendar sodišča kaznujejo neprimerno oblečene ženske zaradi širjenja 'pokvarjene' morale. Sosedje od ženske, ki ima večerno delo, lahko zahtevajo diskretno vračanje domov, da ne bi prinesla sramote soseski. Takšna ženska kaj hitro dobi etiketo prostitutke, četudi je mati, ki mora sama finančno poskrbeti za svoje otroke. Prav tako hoteli ne sprejemajo samskih in neporočenih žensk, ker bi to enako prineslo etiketo prostitucije, pa čeprav predava na seminarju v sosednji stavbi. V tej luči je hidžab simbol moške nadvlade in tiranije nad žensko. Moderne muslimanke temu potrjujejo in več modernih muslimanskih gibanj poziva k modernizaciji islamskega prava.

Mariborski otok, burkini in možnost gibanja

Mariborski otok je odpovedal gostoljubnost ženski, ker naj bi nosila oblačila v bazenu in ker naj bi imela burkini. Po obrazložitvi lahko razumemo, da so ženske v burkinijih plavale brez težav, vendar mora biti oblačilo, ki je primerno za plavanje. Enako velja za kopalce, ki želijo vstopiti v bazen z bombažnimi majicami, v kratkih hlačah, oziroma spodnjih hlačah. 

Torej vstopanje v oblačilih je prepovedano, v burkiniju ne, ker gre za plavalno oblačilo. V tem primeru Mariborskemu otoku ne moremo očitati diskriminacije, kajti pravila morajo veljati za vse.

Nekateri bi sicer radi šli tako daleč, da bi prepovedali uporabo burkinijev na splošno, vendar bi s tem najbolj škodili ženski, ki bi se rada okopala. Muslimanke so v večini prisiljene v zakrivanje zaradi zahtev moških in vzgoje, ki jih je prepričala, da gre nasprotno za peklenski greh. Prepoved burkinija bi le učinkovala na samoto ženske in jo verjetno potisnila v večjo radikalizacijo ali depresijo.

Muslimanke so v večini prisiljene v zakrivanje zaradi zahtev moških in vzgoje, ki jih je prepričala, da gre nasprotno za peklenski greh. 

Zahod je padel na celi črti

Pri modernizaciji in sekularizaciji muslimanov je zahod padel na celi črti. Namesto, da bi zahtevali integracijo, smo dovolili ekstremizem v imenu multikulturnosti. Nošnja naglavne rute je svobodna, če se zanjo odloči odrasla ženska po lastni volji. Če pa gre za prisilo moža, družine, sorodnikov in sosedov, potem težko govorimo o svobodni izbiri.

Ustava v svojem 41. členu govori o starševski pravici do vzgoje otrok v skladu z lastnim verskim ali drugim prepričanjem. Toda isti člen navaja tudi, da mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve in prepričanja.

Torej se lahko vprašamo, ali muslimanska najstnica in mlada ženska lahko svobodno odloča o svoji verski opredelitvi? Ali je muslimanka ustrezno zaščitena če ne želi družinsko dodeljenega moža? Ali lahko svobodno izbira partnerje in ljubimce? Ali je mlada muslimanska ženska ustrezno zaščitena pred svojo družino, če bi morda želela prestopiti v krščanstvo ali postati ateistka? Ali gre lahko svobodno v diskoteko in pleše z moškimi? Je skupaj celo z žensko? Kdaj bomo enako govorili o današnjem islamskem patriarhatu kot o krščanskem? Kdaj bo učiteljica v šoli razložila otrokom, da je zakrivanje mladoletnih punčk posledica seksualne objektivizacije deklic? Kdaj bo imelo Mladinsko gledališče pogum narediti kritično predstavo o trpljenju islamskih žensk?

Ali muslimanska najstnica in mlada ženska lahko svobodno odloča o svoji verski opredelitvi?

Zahodna družba je naredila dvotirni sistem zaščite žensk, kjer je enakopravnost v veljavi za zahodne ženske, medtem ko so muslimanke v svoji drugorazrednosti del 'multikulturnega' spektra kot ga razumejo evropske liberalne elite. Moderne in liberalne muslimanke so podobno utišane kot v državah, iz katerih so pribežale.

Ne gre za hidžab kot verski ali anti-verski simbol, ampak za pravico ženske, da se odloči, ali ga bo nosila. Prepoved plavanja v burkinijih bi povzročila osamitev še tisto malo svobode, ki jo ima zatirana ženska. Toda to ne pomeni, da lahko kršijo pravila in plavajo v 'neplavalni' obleki.

Zahod je v imenu multikulturnosti dal islamskemu patriarhatu pravico do zatiranja muslimanskih žensk. Predvsem levica, nevladniki in feminstične organizacije redko naslovijo to drugorazrednost, ki je postala v javnih manifestacijah kot bojno sredstvo proti zahodu in kapitalizmu. Medtem ostajajo moderne in liberalne muslimanke neslišne.

Zahodna družba je naredila dvotirni sistem zaščite žensk.