Predlog prepovedi burke vznemiril islamsko skupnost in mater Nike Kovač

Programski kongres NSI v Ljubljani konec prejšnjega tedna je dodobra vznemiril islamsko skupnost, po pisanju Večera tudi mamo Nike Kovač in mnoge druge. Predsednik stranke Jernej Vrtovec se je v svojem govoru zavzel za prepoved burke in nikaba ter sporočil, da nihče v Sloveniji in Evropi ne more prisiliti ženske, da bi ju nosile. Ta govor je hitro sprožil val ogorčenih protestov po medijih in spletnih omrežjih na eni strani ter gorečo podporo na drugi.

Reakcija Mojce Kovač Šebart

Časnik Večer je opisal pisanje profesorice iz Filozofske fakultete Mojce Kovač Šebart kot reakcijo na izjavo Jerneja Vrtovca in, tako ga sama imenuje, govor sovraštva. V svojem opisu profesorica Šebart našteje, da bi Vrtovec kot študent teologije moral poznati, da Teološka univerza že od leta 1973 uči toleranco do svetovnih ver, predavajo o nekrščanskih verstvih, vsekakor pa ne učijo 'islamofobije'. Čudi se, da Vrtovec tega ne ve in ga na koncu obtoži zavestnega in sistematičnega ustvarjanja sovraštva ter promocije neoliberalnega balona.

V drugi objavi okrca še časnik Večer, ker se je osredotočil, da je mati Nike Kovač, kar se je novinarjem Večera zdelo bolj pomembno od tega, da je profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Preseda ji namreč, da o njej pišejo kot o hčeri očeta, ženi moža in zdaj mami hčerke. Tu ima sicer do neke mere prav, vendar ima njeno mnenje nekoliko večjo težo, kot mnenje nekoga drugega, ki ni javna osebnost, oziroma sorodnica javne osebnosti.

Reakcija islamske skupnosti

Islamska skupnost v Sloveniji je Vrtovcu postavila vprašanje, zakaj se ukvarja z nečim, kar niti ni problem, kajti nošenje burke in nikaba v Sloveniji je zelo redko. Povedali so še, da obstaja razlika med različnimi pokrivali, torej burka pokriva celotno telo, nikab celotno telo z izjemo oči, medtem ko je pri hidžabu obraz viden. Poudarjajo, da zakrivanje obraza ni splošna verska obveznost, zato predlagajo, da se različne oblike zakrivanja med seboj ne enačijo.

Burka pokriva celotno telo, nikab celotno telo z izjemo oči, medtem ko je pri hidžabu obraz viden.

Poleg tega so izrazili skrb, da bi se povečali napadi na muslimanske ženske zaradi zakrivanja. Pravijo, da se s problematizacijo hidžaba ustvarja vtis grožnje in nezaželenosti. Istočasno poudarjajo, da so te ženske rojene v Sloveniji in čutijo pripadnost do države, nasprotovanje zakrivanju pa bi ogrozilo odprtost in multikulturnost slovenske družbe.

Nasprotovanje hidžabu, nikabu in burki ni islamofobija

Islamofobija bi pomenila prepovedi, nasprotovanje ali neutemeljen strah pred muslimani. Vsekakor zavzemanje za pravice žensk ni islamofobija. Če bi to držalo, potem bi lahko rekli, da je nasprotovanje splavu kristjanofobija in preganjanje kristjanov. Zelo malo je verjetno, da bi filozofi na levi sprejeli tezo, da gre pri uveljavljanju pravic žensk za preganjanje krščanstva. Nenazadnje je v kulturni tradiciji islama in v šeriatskem pravu poroka možna že pri devetih letih. Ali bi profesorica na Filozofski fakulteti enako trdila, da gre za islamofobijo, če bi del javnosti takšnim porokam nasprotoval?

Treba je ločiti med vero in verskimi navadami, ki niso prenesle testa časa, kot na primer poročanje mladoletnic in zakrivanje. Savdska Arabija je do pred kratkim dopuščala otroške poroke, danes pa je starostna meja za poroko 18 let. Še desetletje nazaj so zakoni zahtevali zakrivanje žensk, danes je namreč zakrivanje las in glave neobvezno. Varuhom Meke in Medine zaradi omenjenih sprememb težko očitamo islamofobijo ali preganjanje islamske skupnosti.

Še desetletje nazaj so zakoni zahtevali zakrivanje žensk, danes je namreč zakrivanje las in glave neobvezno.

Kaj je svobodna izbira

Pomembno je ločiti med svobodno izbiro, prisilo in primernostjo. Svobodna izbira je jasna ter je stvar odločitve odrasle ženske, da bo nosila dodatek, ki je ali modne ali verske narave. Lahko je punkerka z okovanim obrazom, na glavi nosi avbo, ali hidžab, ni pomembno, če se je za to odločila sama. Velik del navad izhaja iz tradicij, ki jih 'živi' družina in jih nosi s seboj tudi skozi naslednje generacije z vzgojo. Velik del tradicije je privzgojen, vendar je v svobodni družbi podvržen spremembam individualnega duha, saj mu sistem to omogoča. Ženska, četudi muslimanka po družinski tradiciji, mora brez grozečih sankcij okolja ali družine imeti pravico, da se islamu odpove in postane recimo punkerka.

Velik del navad izhaja iz tradicij, ki jih 'živi' družina in jih nosi s seboj tudi skozi naslednje generacije z vzgojo.

Zato na zahodu ni nenavadno, da se ljudje iz krščanskih in ateističnih okolij spremenijo v hipije, punkerje, metalce, ekologe, budiste, hindujce, scientologe, kristjane, amiše, muslimane ter spremembam dodajo lastne modne dodatke. Če s temi spremembami ne ogrožajo okolice, potem jim nihče ne more oporekati življenjskih stilov. Toda to ne pomeni, da se privatne, javne in verske institucije ne smejo odločati o tem, kaj je primerno v njihovih objektih. Zatorej javna šola lahko prepove burko ali nikab, če se ji zdi, da gre za neprimerno oblačilo, enako kot ne dovoli osnovnošolskemu učitelju fizike učenja v tangicah. Tako kot ima mošeja pravico ne dovoliti vstopa nezakritim ženskam, lahko druga ustanova prepove nikab ali burko.

Tako kot ima mošeja pravico ne dovoliti vstopa nezakritim ženskam, lahko druga ustanova prepove nikab ali burko.

Tiha prisila

Po drugi strani je prisila vedno nesprejemljiva. V tem primeru gre za vprašanje, ali lahko muslimanska ženska svobodno reče, da ne bo zakrita in bi rada svobodno uporabljala kopalke. Kako družba reagira na preprečevanje muslimankam izražati svobodno voljo, je v reakcijah javnosti, ki meni, da celotna muslimanska skupnost razmišlja enako. To je odlično vidno predvsem na levem polu (tudi ponekod na desnem), ki vse muslimanke postavi pred dejstvo, torej da si one vedno želijo nositi hidžab. V nasprotnem primeru gre za zahodnjaško prisilo oziroma nekakšen imperializem nad kulturnim vzorcem islamskih tradicij.

Toda ravno ta tiha prisila, ki ji prikimava tudi samooklicani humanitarni milje v Sloveniji, ki je del izobraževalnega sistema, nevladnih organizacij in raznih aktivistov, ključno pomaga ravno pri utrjevanju političnega islamizma, ki si prizadeva za več ko le sožitje bivanja različnih religij. Muslimanke, ki si želijo svobodnejše življenje, se morajo skrivati ne le pred možem, družino, ampak pred celotno skupnostjo. Ta skupnost postavlja zahteve in prisile, ki bi bile sicer nesprejemljive v očeh ravno tega humanitarnega miljeja, če bi te iste prisile prihajale od kakšne druge skupnosti, na primer krščanske.

Skrivanje za islamofobijo je neprimerno in škodljivo, enako kot bi bilo za kristjanofobijo. Neprimerno bi bilo namreč udrihati po etniji ali rasi, torej po nekom, ki je Somalec ali Arabec. Toda udrihanje po religiji je del svobode govora in ne more biti izenačeno z raso ali etnijo. Ali gre za vulgarno, prostaško ali konstruktivno kritiko je nepomembno, saj je odločitev, kako bo kdo podal kritiko, pač stvar osebnega karakterja in bontona. Vsekakor je tanka meja med sovraštvom etnije in religije pri človeku, ki izlije sovražna čustva zato, ker se ženska svobodno odloči za nošnjo hidžaba in ne je svinjine. Toda ali bi takšen izliv enačili z nekom, ki izlije sovražna čustva do ženske, ki se svobodno odloči za nošnjo hipijevske oprave in postane veganka?

Vsekakor je tanka meja med sovraštvom etnije in religije pri človeku, ki izlije sovražna čustva zato, ker se ženska svobodno odloči za nošnjo hidžaba in ne je svinjine. 

Primernost in zahteve Evropejcev

Naravnost šokantno je poslušati, koliko ljudi meni, da je zakrivanje žensk tradicija, ki izhaja iz islamskega kulturnega miljeja, čeprav gre navada zakrivanja daleč v preteklost (o tem sem že pisal in si lahko preberete tukaj). Muslimanke izhajajo iz različnih okolij, etnij in držav, ki so skozi zgodovino oblikovale različne navade od bolj svobodnih do skrajnih, kot na primer islamistična režima v Iranu ali Afganistanu. Evropa namreč ne zahteva, da se prišleki odpovejo etnični kulturi, ampak politično-družbeni kulturi, ki je nekompatibilna z evropsko.

Zato izhajamo iz stališča, da je Evropa podedovala vrednote, ki so se izoblikovale s primesmi grškega in rimskega imperija, krščanstva in judaizma. Podobno velja za politične in družbene sisteme, ki so jih oblikovali renesansa, angleška liberalna revolucija v 17. stoletju, ameriška in francoska revolucija ter kapitalizem. Za svobodo govora, gibanja, dela, ustvarjanja, služenja denarja, skupaj z vsemi ustavnimi pritiklinami se lahko zahvalimo ravno tej evropski zgodovinski izkušnji. Zato imamo dolžnost, da jo ohranimo in negujemo za prihodnje generacije. In zato imamo pravico zahtevati od tistih, ki se odločijo za življenje v naši skupnosti, da morajo sprejeti kulturo in tradicijo Evrope ter biti del nje.

Evropa ne zahteva, da se prišleki odpovejo etnični kulturi, ampak politično-družbeni kulturi, ki je nekompatibilna z evropsko.

Rdeče zelena koalicija

Levi pol političnega spektra na zahodu je v svoj boj proti 'neoliberalizmu', kapitalizmu in zahodu kot orožje že uporabil boj za Palestino, LGBT, okolje, klimatske razmere, intifado in v zadnjih letih dodal še zavezništvo s političnim islamizmom. Tako so izumili besedo islamofobija, ki je s sponzorstvom evropske Muslimanske bratovščine pod okriljem kvazi kulturnih in človekoljubnih organizacij postala nepogrešljiva v besednjaku modernih aktivistov. Celotna ideja je sicer absurdna, saj gre za dve skupini, ki sta ravno v mnenjih do pravice žensk in skupnosti LGBT na popolnoma različnih bregovih. Če gledamo izkušnje iz Irana, kjer je zmagala islamistična struja, potem se levici v takšnem sistemu zelo slabo piše in jih verjetno čaka podobna usoda kot desettisoče iranskih marksističnih zapornikov, ki so se srečali ali z vislicami ali kroglo.

Levi pol, feministke, aktivisti in nevladniki

Nedolgo nazaj so ženske korakale po ulicah mest za iste pravice, ki jih zdaj odrekajo muslimankam. Ravno to je rasizem, ko okalupijo muslimanke v spone islamizma ter jim odrečejo možnost, da bi bile tisto, kar si želijo. Ali ni rasističen pogled tisti, ki predpostavlja, da se mora določena etnija obnašati tako, kot si je to zamislil levi politični pol v Evropi? Ali ne daje ravno moškim tisto tradicionalno moč, ki žensko postavlja v podrejen položaj prodajnega artikla?

Kako je lahko sporna tema o prepovedi najbolj nasilnega koncepta proti ženskam, ki zahteva, da je ta lastništvo moškega in je vidno z uporabo nikaba in burke? Zakrivanje je v osnovi ravno to – pokazatelj lastništva nad žensko, omejevanje njene svobode in volje. In zakaj ne bi pomagali muslimankam, ki si tega ne želijo? Ne glede na vse – ali si resnično želimo normalizacije nasilja nad žensko med mlado generacijo? Med otroki? Najmanj bi to pričakovali od organizacij, ki so polne ust ženskih pravic.