Politiki bi kar sami opravljali delo novinarjev v podkastih, hkrati pa bi ga njim kar se da omejili z zakonom o medijih

Foto: Ukom
POSLUŠAJ ČLANEK

Potem ko se je predsednica republike odločila kopirati svojega predhodnika s svojim podkastom, so svojega napovedali še na vladi. V petek naj bi tako izšla prva epizoda podkasta GOVSI, v katerem se bo z ministroma Tanjo Fajon in Marjanom Šarcem pogovarjal nekdanji televizijski voditelj, zdaj pa državni uradnik, Boštjan Lajovic.

Vlada tako zdaj »širi ustaljene načine obveščanja in komuniciranja«, to pa poznavalci medijskega prostora v glavnem označujejo za farso. Medtem pa je v javni obravnavi novela Zakona o medijih, ki prinaša nekatere zelo sporne določbe za novinarje.

Vlada, tako sporoča, širi nabor oblik komuniciranja z javnostjo, saj pripravlja svoj podkast GOVSI. Tako naj bi krepila transparentnost svojega delovanja, sporočajo z UKOM-a, ki bo podkast produciral. V izjavi za javnost so zapisali, da oblika podkasta »poleg bolj neposrednega stika z javnostjo daje tudi prostor za temeljito, lahko tudi bolj jasno pojasnjevanje vladnih odločitev, načrtov, politik ali pogledov«. Prvi naj bi izšel že ta petek z gostoma Tanjo Fajon in Marjanom Šarcem, ki bosta govorila o dvajseti obletnici vstopa v Nato in Evropsko unijo.

»Očitno so povsem zgrešili, kaj je smisel vlade. Aktualni predsedniki vlade in države ter ministri ne morejo imeti podkastov. Sklicujejo naj tiskovne konference, na katere pridejo novinarji, in tam odgovorijo na novinarska vprašanja,« je jasen odgovorni urednik drugega programa Televizije Slovenija Rajko Gerič, ki se mu zdi takšno ravnanje predstavnikov oblasti obsceno.

Predsedničin podkast

Vlada pa ni prva institucija, ki se tega loteva. Pred dnevi je prvo epizodo Predsedničinega podkasta predstavila predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki gre očitno, tako se zdi, po stopinjah svojega predhodnika Boruta Pahorja, od katerega se je med predsedniško kampanjo izrazito distancirala. A med Pirc Musarjevo in Pahorjem je pomembna razlika – Pahor je podkast začel, ko ni več zasedal nobene politične funkcije.

Gerič pri Pahorju ne vidi problema: »Če ga kdo hoče gledati, naj ga gleda. Nataša Pirc Musar pa ima uradno funkcijo. Vsak teden naj skliče tiskovno konferenco in odgovarja na vprašanja, ne pa da ona postavlja vprašanja. Treba je ločiti, kdo je predsednik države, kdo novinar, kdo podkaster in kdo influencer. Ne moreš biti vse naenkrat.«

Strah pred neprijetnimi vprašanji?

Glede na to, da imajo visoki predstavniki vlade praktično vedno odprto vabilo v medije, se pojavlja vprašanje, zakaj vlada potrebuje dodaten komunikacijski kanal. Vodja UKOM-a Petra Bezjak Cirman pojasnjuje, da bodo predstavili poglobljene vsebine, s katerimi v medije ne morejo, ker nimajo na voljo dovolj časa. Gre za dodatno ponudbo, ki ne bo v ničemer okrnila siceršnjega komuniciranja z mediji prek novinarskih konferenc in nastopov v studiu, zagotavlja. Prav tako zavrača namige, da bi se izogibali vprašanjem novinarjev.

Lotiti se nameravajo treh tematskih sklopov – obeležitve 20. obletnice vstopa Slovenije v Evropsko unijo in Nato, promocije znamke »I Feel Slovenija« in aktualnih tem. Čudi pa jih kritičen odziv javnosti glede na to, da prva epizoda še ni izšla. Bizjak Cimernamova pravi, da ne gre za medij in tudi nima ambicije posegati v medije. Na UKOM-u dodajajo, da imajo podobne podkaste tudi vladi Nemčije in Francije, parlament Avstrije in zunanji ministrstvi Italije in Belgije.

»Da se predsednik vlade izogiba težjim in resnim vprašanjem, smo videli že večkrat, celo odkorakal je že s tiskovne konference, ki jo je sam sklical,« opozarja profesor Matevž Tomšič, ki pravi, da se je prejšnji vladi očitalo slabo komuniciranje, a česa takšnega Janez Janša nikoli ni storil.

»Na svojem podkastu se vladi ne bo treba soočati z nasprotnimi mnenji in neprijetnimi vprašanji,« doda Tomšič. Uvajanje podkasta pripisuje poskusom dviga priljubljenosti vlade, vendar ji ne pripisuje visokih možnosti za uspeh. Gerič pa vidi v tej obliki celo zlorabo podkasta in dogajanje opisuje kot komedijo

Čeprav poskusu priznava plemenit namen, pa tudi Luka Volk v Mladini opozarja, da vlada za doseganje svojih namenov že ima vse vzvode: »Od vladnega urada, v resnici pristojnega za vladno propagando, za promocijo vlade, pač ne gre pričakovati, da bo do delovanja vlade kritičen. Novinarji so tisti, ki v imenu javnosti vladajočim postavljajo težka vprašanja in oblasti postavljajo ogledalo. Tega državni uradniki v podkastu, ki bo nastajal v prostorih vlade, ne bodo mogli početi.« Idejo tako označuje vsaj kot nepotrebno, če ne celo komično: »Vladi pri gradnji zaupanja v njeno delo ne bo pomagala strogo kurirana in sijoče zloščena podoba. Pri tem ji lahko pomaga samo popolna transparentnost.«

Še bolj oster je Edvard Kadič, ki vidi v podkastu celo »orodje za propagando, cenzuro in manipulacijo« oziroma: »Še ena inovativna rešitev Golobovih propagandistov za utrjevanje diktature pod parolo medijske svobode in pluralnosti.« Opozarja pa tudi, da bi lahko bil podkast GOVSI zlorabljen za spodkopavanje ali diskreditacijo medijev, ki so kritični do vlade.

Nad medije s strožjo zakonodajo in več vladnega vpliva

Medtem pa se spreminja tudi obstoječi Zakon o medijih. Posebej sporen je 34. člen, ki prepoveduje spodbujanje k neenakopravnosti, nasilju in vojni ter razpihovanje sovraštva in nestrpnost. Ob zelo široki definiciji razpihovanja nestrpnosti zakon kar pristojnemu inšpektorju omogoča, da izda ukrep začasne odstranitve vsebine. Ta mora biti umaknjena v roku 24 ur. Ukrep mora inšpektor sicer predati sodišču, ki ima nato dva tedna časa, da o zadevi odloči.

»Zelo sem skeptičen do tega, da se daje državnemu uradniku pristojnosti, da posega v vsebino medijev. Kaj takega bi moralo biti dovoljeno v zares izjemnih primerih, ko gre dejansko za neke konkretne grožnje in konkretno povzročanje škode z namenom, da se nekomu škoduje,« je jasen Matevž Tomšič. Nikakor pa se ne sme sankcionirati »vznemirjanja javnosti«, kot to predlaga svet za boj proti sovražnemu govoru pod vodstvom Nike Kovač. »Spodbujanje k neenakopravnosti je bistveno preveč ohlapno,« opozarja in dodaja: »Tudi 14 dni je predolg rok. Sodišče bi moralo odločiti v nekaj dneh.«

Oglaševanje samo še v medijih, ki jih odobri vlada?

Vlada bi očitno rada posegla tudi v oglaševanje državnih podjetij. Če je Marjan Šarec kot premier podjetja pozival, naj se v nekaterih do vlade kritičnih medijih ne oglašuje, bi zakon dal vladi kar pristojnost, da daje soglasja k večjim oglaševalskim kampanjam. »Naročniki državnega oglaševanja morajo pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije za izvedbo oglaševalskih kampanj, katerih vrednost presega 50.000 evrov z DDV.« Tako se glasi četrti odstavek 47. člena zakona, pri čemer pod državno oglaševanje spada tudi oglaševanje lokalne samouprave in državnih podjetij.

»Če gre za državne organe, je takšna določba še nekako sprejemljiva, medtem ko pri lokalni samoupravi in podjetjih nikakor ne,« je jasen Tomšič, saj bi vlada s tem posegla v organe lokalne samouprave, hkrati pa je to v nasprotju s tem, kako podjetja delujejo. Za delovanje podjetja je odgovorno poslovodstvo, vlada pa ima tako ali tako vzvode, da poslovodstvo zamenja.

Zakon med drugim zahteva tudi, da so vsi prispevki novinarsko podpisani, morebitne psevdonime pa je treba jasno označiti in obrazložiti, zakaj so uvedeni. Medtem ko nekateri uredniki opozarjajo, da psevdonime ali oznako »uredništvo« uporabljajo za zaščito novinarjev, da jih obravnavani vplivneži in politiki ne bi mogli osebno napadati, preganjati in diskreditirati ali jim oteževati življenja, Tomšič podpisovanje pod prispevke podpira, saj bralec tako lahko ve, kdo stoji za prispevkom. »Menim, da tega v resnih medijih ne sme biti,« zaključi Tomšič, ki pa vseeno dvomi v smisel, da je treba medije k temu siliti z zakonom.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike