Pohod za življenje: Ali ni srčni utrip največje zagotovilo, da je nekdo živ?

V Ljubljani se je danes na Pohodu za življenje znova zbralo več tisoč zagovornikov življenja, ki so tokrat sporočili, da otrokovo srce bije že 22. dan po spočetju. »Ocenjujemo, da Slovenija premore dovolj znanja, sredstev in srčnosti, da nobena mama ne bo prisiljena vzeti življenja svojemu nerojenemu otroku,« je povedala voditeljica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares.

Letošnje osrednje sporočilo Pohoda za življenje je, da otrokovo srce bije že 22. dan po spočetju. Voditeljica shoda Urša Cankar Soares se je vprašala, ali ni srčni utrip največje zagotovilo, da je nekdo živ, in dodala: »Neverjetno se mi zdi, da še preden mama izve, da je noseča, otroku že bije srce. Ali je to naključje?«

Po njenem mnenju se skuša otroka z izrazom 'skupek celic' dehumanizirati. »Skupek celic nima bitja srca, nima dveh rok, nog, glave …« Spomnila je, da jim zagovorniki splava očitajo, da živijo »v srednjem veku«. »Kaj pa, če je ravno obratno? Mi sledimo znanstvenim spoznanjem,« je bila jasna Cankar Soaresova. »Kdo je določil, da otrok v desetem tednu nosečnosti ni vreden življenja? Na kakšni znanstveni osnovi so določili te mejnike?«

Otroka ne smemo razčlovečiti, če nima las, če ne govori, je opozorila. »Ne moremo soditi vrednosti človeka glede na to, kako je nekdo majhen in kako sposoben je. Ocenjujemo, da Slovenija premore dovolj znanja, sredstev in srčnosti, da nobena mama ne bo prisiljena vzeti življenja svojemu nerojenemu otroku,« je povedala in sklenila: »Izberite torej življenje.«

Spoštovanje življenja za vsakega človeka

Pred začetkom letošnjega ljubljanskega Pohoda za življenje je nadškof Stanislav Zore v frančiškanski cerkvi na Tromostovju daroval sveto mašo, pri kateri je poudaril, da zagovarjajo življenje in spoštovanje življenja za vsakega človeka.

Opozoril je, da živimo v kulturi, ki ne mara presenečenj, ki motijo njeno predstavo, kako bi moralo potekati življenje. »In ta kultura, ki jo je že sveti papež Janez Pavel II. označil kot kulturo smrti, se odloča za smrt, da bi odmaknila iz življenja vse, kar bi bilo lahko 'moteče' – od nerojenega otroka do onemoglega bolnika ali starčka. Dejstvo pa je, da smrt ne odpira prihodnosti in je ne omogoča,« je povedal Zore.

Dodal je, da je živeti lepo, čeprav je včasih težko. »Radi bi povedali, da je nesmiselno govoriti o pravicah, če nekaterim nismo sposobni priznati temeljne pravice vsakega človeka – pravice do življenja,« je povedal Zore.

Dani Siter: Zmagalo je življenje

Osrednji pričevalec Pohoda za življenje je bil Dani Siter, ki je sicer z ženo Vilmo kasneje ustanovil društvo Družina in življenje. Kot je povedal uvodoma, se želi Bogu zahvaliti za dar življenja.

Njegova starša sta se po zanositvi znašla v stiski, saj na rojstvo nista bila pripravljena. »Ko sem se jaz napovedal, so se stvari zelo spremenile.« Mama ni vedela, kako naj se odloči – ali naj življenje sprejme ali ne, zato ji je bilo težko, je povedal Siter. »Bolečina je bila ob misli na sprejeti življenje in bolečina ob misli, da se temu življenju odpove.«

Na koncu se je odločila za življenje, njegov oče pa ji je prinesel denar, »češ, naj to odpravi«. Mama mu je kasneje razlagala, da ko je v stiski molila pred podobo Svete Družine, »je rekla, videla sem, da je sv. Jožef odkimal«. To je vzela kot znamenje, da mora življenje sprejeti.

Ko je šla z očetovim denarjem k svoji sestri, ji je slednja svetovala, naj z njim kupi plenice. »Jaz pravim, hvala Bogu, moj oče mi je priskrbel prvi denar za plenice,« se je spominjal Dani Siter. »Moja zgodba je danes vesela zgodba. Bogu hvala sem poročen, imam čudovito ženo, imam štiri otroke in 17 vnukov, in če pomislim, vsega tega vrveža življenja ne bi bilo, če bi moja mama življenju rekla ne,« je sklenil.