Pet največjih afer DeSUSa pred Aleksandro Pivec

POSLUŠAJ ČLANEK
“Stranka DeSUS je pod njenim vodstvom postala stranka afer, kar se v 30-letni zgodovini stranke še ni zgodilo, tega poslanci poslanske skupine DeSUS enostavno ne moremo sprejeti,” je na ponedeljkovi novinarski konferenci vodja poslancev upokojenske stranke očital predsednici Aleksandri Pivec ter v isti sapi zahteval njen odstop.

A Juršina trditev, s katero je opravičeval upor poslanske skupine proti vodstvu lastne stranke, ne vzdrži realne presoje kratke zgodovine slovenske politike. Prejšnji predsednik Karl Erjavec se je v petnajstletnem vodenju DeSUSa zapletel v kar nekaj afer, ki so v vseh pogledih presegale nekaj nočitev Pivčeve na stroške zasebnega podjetja in izolske občine. 

Pet največjih Erjavčevih afer, ki jih lahko če sledimo Juršini logiki glede Pivčeve, pripišemo tudi stranki DeSUS, izpostavljamo spodaj.

1. Erjavčeve smetiščne kante


Računsko sodišče je leta 2009 v revizijskem poročilu o smotrnosti ravnanja z ločeno zbranimi komunalnimi odpadki v Sloveniji od leta 2005 do konca leta 2007 ugotovilo, da je okoljsko ministrstvo hudo kršilo obveznost dobrega poslovanja.

Ministrstvu za okolje pod vodstvom Karla Erjavca je naročilo, da v treh mesecih izvede osem ukrepov, ki bi to problematiko ustrezno rešilo v skladu z evropskimi standardi. V tem času je okoljsko ministrstvo po besedah takratnega predsednika Računskega sodišča Igorja Šoltesa "zadovoljivo izvedlo le en ukrep od osmih.," Slovenija pa se je znašla na repu držav na lestvici ločevanja odpadkov. Zato je Računsko sodišče na premierja Pahorja naslovilo poziv za razrešitev ministra Erjavca.

"Ali je res odgovornost ministrstva za okolje, da poskrbi za vsako kanto posebej v tej državi?" se je ob tem vprašal Erjavec ter dodal: "Če bo moral vsak minister odstopiti zaradi takšnih banalnih zadev, ne vem, kam to pelje to državo."

Ker Erjavec ni želel odstopiti sam, je Borut Pahor v parlament poslal predlog za njegovo razrešitev. Po medijsko odmevni politični sagi je nato pred kamerami Erjavec, tik pred grozečo razrešitvijo, vendarle podal svoj odstop z mesta ministra za okolje.

2. Diplomatski škandal afere Arbitraža


V času Erjavčevega ministrovanja na zunanjem ministrstvu v Cerarjevi vladi sta bila v prisluhih v nedovoljeni komunikaciji ujeta slovenski arbiter Jernej Sekolec in uslužbenka zunanjega ministrstva Simona Drenik.

Do tega je prišlo kljub temu, da so agenti Sove Erjavčevo zunanje ministrstvo večkrat temeljito podučili o prisluškovalnih metodah sosedov. Predvsem pa razložili, kaj je to varna komunikacija.

Zadeva je izbruhnila v veliko mednarodno afero, zaradi katere Hrvaška še danes ne priznava odločitve arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško. Erjavcu se kljub mednarodnemu škandalu ni zdelo vredno priti z dopusta.

Vlogo predsednika DeSUSa v tej aferi je takratni predsednik Knovsa Matej Tonin leta 2018 opisal takole: "Na zaprti seji državnega zbora sem predstavil dokumente, iz katerih je jasno, da je vloga Karla Erjavca pri arbitraži takšna, da je delal v korist Hrvaške."

3. Afera Patria


V največji politični aferi v zgodovini samostojne Slovenije, v kateri je za krajši čas neupravičeno v zaporu obsedel vodja opozicije Janez Janša, upravičeno pa  "samo slikar" Jure Cekuta ter uslužbenec Ministrstva za obrambo, brigadir Peter Zupan, je bil ravno Karl Erjavec tisti, ki je kot obrambni minister podpisal pogodbo za nakup finskih oklepnikov Patria.

Tožilstvo je pri nakupu oklepnikov Karlu Erjavcu očitalo nevestno delo v službi, zaradi katerega naj bi povzročil za 16,8 milijona evrov škode, a je bil na sodišču oproščen.

Pogodba s Patrio je bila v času ministrovanja Aleša Hojsa v 2. Janševi vladi prekinjena, Slovenija pa je od prvotno naročenih 135 vozil koristila le 30, ter zanje odštela dobrih 74 milijonov evrov.

4. Dragi Karlovi leti na davkoplačevalske stroške


Aleksandri Pivec danes očitajo (z njene strani) neplačane račune v višini nekaj sto evrov. Njenemu predhodniku na čelu DeSUSa pa so leta 2005 mediji očitali nesmotrno porabo davkoplačevalskega denarja za zasebno letalo, s katerim je letel na službeni obisk v Hannover in Pariz, za katerega je država odštela 3,3 milijona tolarjev (cca. 14 tisoč evrov), čeprav so bile na voljo kar 2 milijona tolarjev cenejše redne letalske linije. Obenem je Erjavec po poročanju medijev še ilegalno vstopil v državo, s čimer je kršil zakon o nadzoru državne meje.

Erjavec je svojo odločitev za uporabo zasebnega letala opravičil predvsem s časovno stisko med prireditvami, na katere je bil povabljen. Na očitke medijev, da se mu je na službeni poti pridružila tudi njegova soproga, pa je Erjavec odgovoril, da sta bila v okviru obiska oba s soprogo povabljena na večerjo pri generalnem sekretarju zveze Nato.

Zadeva se je končala z Erjavčevimi rošadami na ministrstvu, kjer je dal premestiti osem uslužbencev, za katere je sumil, da so podatke izdali medijem.

Še pred tem dogodkom naj bi kot obrambni minister v 1. Janševi vladi za polete s helikopterjem na dve slovesnosti, najprej v Brestanico, nato na Ig, porabil kar dva milijona tolarjev, so izračunali pri Delu.

5. Razrešitev uglednega poveljnika Slovenske vojske zaradi skonstruirane afere, ki se ni zgodila


Karl Erjavec je v vlogi ministra za obrmambo v Šarčevi vladi na predlog načelnice generalštaba Alenke Ermenc brez uradne obrazložitve razrešil poveljnika Poveljstva sil Slovenske vojske, uglednega in med vojaki priljubljenega častnika Miho Škerbinca.

Neformalni razlog naj bi bil, da je brigdir Škerbinc pred postrojem neprimerno govoril o zdravstvenem stanju svoje nadrejene - načelnice Ermenčeve. Med razlogi pa je bilo tudi domnevna odgovornost za nočno streljanja z najtežjimi kalibri na vadišču na Počku, za kar ni vedelo niti obrambno ministrstvo niti Ermenčeva.

Na podlagi govoric o tem je Erjavec direktorju Obveščevalno varnostne službe Dejanu Matijeviču naročil, naj začnejo z zbiranjem informacij pri pripadnikih Slovenske vojske (SV) oz. obveščevalno dejavnost glede Škerbinčevega početja.

Minister Erjavec je nato Škerbinca razrešil, Ermenčeva pa je proti njemu podala predlog za kazenski pregon. A izkazalo se je, da Škerbinc ni neprimerno govoril o načelnici generalštaba, temveč jo je celo branil. Dejal naj bi le, da se mu zdi nesprejemljivo in zavržno, da se načelnico obravnava na tak način (kot se je takrat v medijih), da ima dovolj tega, da se po vojski in v medijih širijo govorice o njenem zdravstvenem stanju, in da takšne govorice slabijo ugled Slovenske vojske.

Komisija za nadzor nad varnostno obveščevalnimi službami je ugotovila, da je minister za obrambo Karl Erjavec zlorabil položaj in vojaško obveščevalno službo za razrešitev poveljnika v poveljstvu sil Slovenske vojske, takratna opozicija pa je proti Erjavcu vložila interpelacijo, ki jo je minister preživel.

Škerbinc, ki je razrešitev označil za "nečloveško", širjenje lažnih informacij pa je po njegovem "delo neformalnih infomatorjev"", je bil v času 3. Janševe vlade ponovno imenovan za poveljnika sil. Alenka Ermenc je bila razrešena z najvišjega položaja v Slovenski vojski, predlog za kazenski pregon Škerbinca pa je umaknila.

KOMENTAR: Uredništvo
Jurševe izjave kupijo le tisti s spominom zlate ribice
Tisti z nekoliko daljšim spominom od zlate ribice so se ob trditvi Franca Jurše, da je Pivčeva DeSUS spremenila v stranko afer, lahko le nasmehnili. Če koga, bi lahko ravno prejšnjega predsednika stranke upokojencev označili za afero na dveh nogah. Našteli smo jih pet, v kateri je nosil politično odgovornost, res pa, da ne tudi kazenske. A od te je svetlobna leta oddaljena tudi Aleksandra Pivec s svojimi prenočitvami na Krasu in v Izoli pri edinemu županu DeSUSa, ki pa, mimogrede, ni dobil nobenega poziva poslancev, naj se zaradi suma koruptivnih dejanj poslovi. Tudi ne takrat, ko je javnomnenjsko dobro stoječo stranko popeljal močno v levo in DeSUS spečal s kazenskimi postopki kompromitiranim ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem, kar je stranko skorajda stalo uvrstitve v državni zbor. S tega javnomnenjskega šoka se je DeSUS začel pobirati šele s Pivčevo, a zdaj bo ona bo morala oditi, medtem ko je Karl Erjavec kljub svojim kiksom in stranpotem na vrhu DeSUSa obstal 16 let. Obstal je, ker so mu v kritičnih trenutkih ključni strankini možje znali enotno stopiti za hrbet, četudi ni bilo javnomnenjsko oportuno. Glede Pivčeve je drugače in nič čudnega ne bo, če se bo to dolgoročno izkazalo za usodno napako te stranke, ki je privedla do njenega političnega konca. Poslanci so tokrat pač klonili pod medijskim pritiskom ter upali, da bo žrtveno jagnje dovolj, da pomirijo politične bogove, ki se znašajo nad njimi. A njihovo upanje je, dokler se interesom Novega razreda ne uklonijo popolnoma, prej kot ne prazno.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike