Papež Benedikt XVI. (1927–2022): »Nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino.«

POSLUŠAJ ČLANEK
»Kaj kmalu se bom znašel pred poslednjim sodnikom svojega življenja. Čeprav imam, ko pogledam nazaj na svoje dolgo življenje, več kot dovolj razlogov za strah in trepet, sem vseeno dobre volje, kajti trdno zaupam, da Gospod ni le zadnji sodnik, ampak tudi prijatelj in brat, ki je sam že trpel za moje pomanjkljivosti in je tako moj zagovornik, moj 'Paraklit'. V luči sodne ure mi postaja toliko jasnejša milost tega, da sem kristjan. Zagotavlja mi poznanstvo, pravzaprav prijateljstvo s sodnikom mojega življenja in mi tako omogoča samozavesten prehod skozi temna vrata smrti. V zvezi s tem se nenehno spominjam tega, kar nam Janez pripoveduje na začetku Razodetja: vidi Sina človekovega v vsej njegovi veličini in mu pade pred noge kot mrtev. On pa položi desnico nanj in mu reče: 'Ne boj se! Jaz sem …' (prim. Raz 1,12-17).«

Verjetno eden zadnjih odstavkov izpod peresa Josefa Aloisa Ratzingerja, zaslužnega papeža Benedikta XVI., kot se je imenoval do svoje smrti, ki tako lepo odseva predsmrtno naravnanost, kakršno lahko iskreno živi le svet človek. Odstavek je zadnji del pisma, v katerem je februarja letos s ponižnostjo in občutljivostjo naslovil poročilo o zlorabah v münchensko-freisinški nadškofiji, ki jo je pred mnogimi leti krajši čas vodil – spregovoriti je torej moral o področju, zaradi katerega je bil v zadnjih letih največkrat napaden, dejstvo pa je, da je – zagotovo tudi ob napakah in v času, ko se Cerkev globine težav zlorab še ni zares zavedala – k brezkompromisni obravnavi takšnih prestopkov mnogo prispeval.

Papež teolog in samotarski profesor


A še bolj kot po tem si ga bomo številni zapomnili po drugih lastnostih in dejanjih. Benedikt za razliko od svojega predhodnika in naslednika ni bil in nikoli ni skušal biti ne popularen ne populističen papež, kot pove že izbira imena v navezavi na velikega svetnika in meniškega prenovitelja Evrope sv. Benedikta. Bolj kot to je bil »papež teolog in samotarski profesor, ki se je namesto z zunanjim svetom ukvarjal z notranjimi težavami Cerkve«, kot je nekoč zapisal Aleš Maver – in prav to je bila in je bržkone še vedno edina pot prenove naše družbe in Cerkve, pot globoke osebne vere, pot svetnikov. Pot, ki Benediktu morda ne zagotavlja množičnih klicev "Santo subito!" po rimskih ulicah, 24-urnih medijskih pokrivanj njegovega stanja ali velikanskega pogreba. Zagotavlja pa nekaj drugega; kot je zapisal duhovnik Clinton Sensat: "Mislim pa, da bo (ob Benediktovi smrti, op. a.) nebo napolnjeno z angeli. Mislim, da bo Janez Pavel II. sam zaklical: 'Santo subito!' Mislim, da bodo cerkveni učitelji na preži dan in noč. In mislim, da se bodo apostoli zbrali."

Eno ključnih področij, ki jim je Benedikt posvečal svoj čas, pisanje, svoja prizadevanja, pa bil kljub vsemu v veliki meri preslišan, je nedvomno Drugi vatikanski koncil in njegova implementacija. Bil je ena njegovih zadnjih živih prič, na koncilu je sodeloval kot svetovalec kardinala Fringsa in precej prispeval k pisanju njegovih dokumentov. Tedaj je veljal za enega večjih podpornikov reforme, a se kmalu oddaljil od idej liberalnejših teologov tistega časa, v letih zatem pa – kot kardinal in papež – bil ključni nasprotnik tiste prevladujoče strani katolištva, ki je koncil videla kot prelom s preteklostjo, kot revolucijo. Razvijal je »hermenevtiko kontinuitete«, torej razlago, da zadnji koncil ni noben prelom, ampak preprosto nadaljevanje ene in iste Cerkve z vsem njenim izročilom in naukom, le z nekaterimi »nadgradnjami« in novimi smernicami za boljše oznanjanje evangelija v današnjem svetu.

Sadovi Benediktove misli


Danes, skoraj deset let po koncu njegovega pontifikata, se zdi, da bo za dozorelost te, edine vzdržne razlage moralo preteči še nekaj vode, vendar pa Benediktova misel že poraja svoje sadove predvsem med mladimi, medtem ko se pri starejših generacijah še vedno pogosto zdi, da »z drugim vatikanskim cerkvenim zborom povezani revolucionarni patos pri nekaterih z leti celo narašča, še toliko bolj, ker je bolj ali manj jasno, da je revolucija spodletela, požrla marsikaterega svojega otroka in, kot je v takih primerih običajno, z nekaj ljuljke sežgala precej pšenice«, kot je že leta 2014 pisal Aleš Maver.

Zgrešeni pojmi o tem, kar je pisal in spremenil zadnji koncil, so med katoličani preprosto preveč ukoreninjeni in pomešani z idejami »duha koncila« v letih po njem – za resnično branje njegovih dokumentov in njihovo uresničevanje pa si tudi v trenutnem pontifikatu redko kdo od odgovornih prizadeva. Bolj kot to se koncil uporablja (zlorablja) kot utemeljitev vsaki novotariji in odzivu na kritiko s konservativnejšega pola.

S tem povezano je bilo tudi postopanje papeža Benedikta v odnosu s tradicionalnejšimi katoličani. Kot je solidno uspevalo že Janezu Pavlu pred njim, je tudi sam modro krmaril med skrajnostmi in se trudil ponovno zediniti pola, ki sta danes žal znova razklana kot že dolgo ne. Z motuproprijem Summorum pontificum je omogočil svobodnejše obhajanje izredne oblike rimskega obreda, kar je obrodilo sadove v izjemno živih skupnostih, predvsem v ZDA in denimo Franciji. Poudarjal je razlago, ki jo je papež Frančišek opustil: da ima rimska Cerkev en obred z dvema oblikama, redno in izredno. A ne le to, Benedikt je bil tudi nasploh velik liturgik, ki si je močno prizadeval za obnovitev spodobnega obhajanja liturgije, v središču katere je Kristus in Njegova daritev, ne pa duhovnikova osebnost, in ki to poudarja tudi z zunanjimi elementi – denimo z usmerjenostjo proti vzhodu ali, če to ne gre, vsaj križem, postavljenim na sredino oltarja. Znova torej apeli, ki so bili v slovenski Cerkvi preslišani, medtem ko je bil Benedikt prepričan, da so še kako pomembni: »Najgloblji razlog krize, ki vznemirja Cerkev, je prikrivanje prvenstva Boga v liturgiji. /…/ Pravo obhajanje svete liturgije je v središču vsake prenove Cerkve,« je pisal.

Mediji so Josefa Ratzingerja vedno skušali ožigosati za zoprnega konservativca, »Božjega rotvajlerja«, »panzer kardinala«, za trdo roko Janeza Pavla II., saj je bil »trn v peti feminističnemu gibanju, vsem oblikam revolucionarne misli, zagovornikom teorije spola, pa tudi istospolno usmerjenim in mnogim drugim. Še najbolj pa svobodomiselnim teologom in katoličanom,« kot je ob njegovem 94. rojstnem dnevu za Domovino pisal Gabriel Kavčič. A videz, da se je Benedikt ukvarjal predvsem z nasprotovanjem in nerganjem, je povsem napačen: nasprotno, njegova teologija je polna misli o Kristusu, Njegovem življenju in smrti, o ljubezni in njenih vrstah (njegova prva okrožnica nosi naslov Deus caritas est, Bog je ljubezen), o veselju katoliškega življenja. Modro je prepoznaval največje nevarnosti našega časa in svaril pred diktaturo relativizma, pred verskim indiferentizmom (»ideologijo dialoga« denimo), pred izgubo občutka za sveto, pred izgubljanjem identitete Evrope …

Prvi odstop po 600 letih


Končno pa se moramo zavedati, da si bo svet vsaj na krajši rok papeža Benedikta bolj kot po njegovem bogatem učenju zapomnil po dejanju, ki ga Cerkev ni videla že šeststo let: po odstopu. So bili v ozadju finančni škandali? Šok nad poročilom o grozljivi razširjenosti spolnih zlorab med duhovščino? Gejevski lobi? Kakorkoli že pravijo mediji, papež je ponižno dejal, da zaradi vse slabše kondicije svojemu položaju ni več kos, in se umaknil tja, kamor je hotel že dolgo – vsaj od svojega 70. leta, ko je Janeza Pavla zaprosil za umik v arhivarsko delo – v samoto, tišino, molitev.

V samostanu Matere Cerkve v vatikanskih vrtovih ji je od leta 2013 tako služil ne več predvsem z dejanji in besedami, ampak »s trpljenjem in molitvijo«. »Gospod me kliče, naj se povzpnem na goro, da se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve, nasprotno: če hoče Bog od mene to, hoče zato, da bi ji mogel še naprej služiti z enako predanostjo in enako ljubeznijo, kot sem skušal delati doslej,« je takrat dejal.

Sam sem bil v času Benediktovega pontifikata premlad, da bi ga zares spremljal ali spoznaval učenje in osebnost tega svetega očeta. A z razdalje, kakršno imam danes, njegovo duhovno, preroško veličino še kako čutim. In prepričan sem, da, čeprav tega morda na prvi pogled ni videti, že rojeva sadove v prenovi Cerkve, Evrope in sveta, prenovi, ki lahko pride le po našem spreobrnjenju, po tem, da Kristusa ponovno postavimo v središče – tako v bogoslužju kot v osebnem življenju. Za to pa moramo ven iz relativizma, ven iz udobja, ker – če zaključim s citatom zaslužnega papeža: »Nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino.« In ta veličina je Bog sam.


Ekskluzivno za digitalne naročnike in bralce tednika Domovina:

Komentar odgovornega urednika tednika Domovina Tina Mamića:  Benedikt je v Vatikan pripeljal formulo 1

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike