Ogrin: Samostojna slovenska država je tiho zmagoslavje pobitih; Saje: Resnica nas bo osvobodila

Nagovor dr. Matije Ogrina: Zakaj se spominjamo naših pobitih?

Spoštovani gostje, spoštovani roški romarji!

Na tem kraju velike bolečine in smrti so nam pevci zapeli pesem Slovenija v svetu, ki je ena najbolj vedrih in optimističnih domoljubnih pesmi. Zakaj smo potomce naših političnih emigrantov prosili, naj nam jo tu, ob breznu, zapojejo?

Ne le zato, da se spomnimo na njihove prednike, ki so pred 80 leti morali zapustiti dom in vse, kar so imeli, in si z begom v tujino reševati življenje. Ko so odhajali v svet, so tako rekoč za njihovim hrbtom padali v brezna njihovi najbližji. In ko so pozneje morali s svojim malim življenjem premeriti daljave sveta na vseh kontinentih, so to zmogli zato, ker so se spominjali svojih izdanih, mučenih, pobitih. Spominjali so se jih tako živo in močno, da so z njimi živeli: namesto mrtvih so govorili in pričevali; ob misli na njih, ki jim je bila s padcem v brezno vzeta vsaka možnost življenja, so skušali intenzivno izpolniti svoje življenjske možnosti. Spomin je bil vir žalosti in bolečine. Vendar so čutili, da jih pokojni zavezujejo k plemeniti nalogi: živeti, rasti, pričevati in graditi; in takšen duhovni navdih je pomemben za vse nas.

Veliko večino pobitih domobrancev in civilnih oseb so vodile vrednote družine, domovine in vere, ali z besedami Ivana Cankarja: mati, domovina, Bog. Ukoreninjeni so bili v slovensko katoliško omiko, ki jim je v stoletjih s posvečevanjem nedelje, s prazniki, blagoslovi in običaji, s pesmijo in delom izoblikovala zavest o tem, kdo so, zavest o pripadnosti in izvoru. Tradicijska krščanska omika je našim ljudem oblikovala etično zavest o nepreklicni razliki med dobrim in zlim, idejo o večnem povračilu dobrega in zlega, zapoved delaj dobro in izogibaj se zlu – in mnogo drugega, kar je nosilo in dvigovalo njihovo človečnost. Tem moralnim ukazom se niso pokoravali vsi, velika večina pa jim je zvesto služila. Na tovornjaku je med vožnjo proti breznu eden od fantov, Tone Hočevar, spregovoril in rekel: »Včasih smo na prve sobote pristopali k sv. obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Marija. Celo partizani so utihnili pri teh besedah in niso nič pripomnili.« (Milan Zajc, Zaveza št. 21)

Ob teži povojnih desetletij so v naših družinah prav ob misli na premnoge žrtve vztrajali, da so kljub vsej bolečini mnogi ohranili nedotaknjeno človeško jedro, notranjo osebnost, ki se ni vdala zunanjemu nasilju.

To je tista notranja vez, ki je za Slovenijo in Slovence bistvena in životvorna: vez med nastankom slovenske države in slovensko tradicijsko omiko, zaradi katere večina Slovencev nikoli ni sprejela komunizma in njegovih liberalnih izpeljank. Iz tega notranjega jedra so Slovenci zavrgli komunistični sistem takoj, ko je prišla zgodovinska priložnost. Žalostno bi bilo, če bi ne videli te notranje povezave: med prizadevanjem vaških stražarjev in domobrancev za ohranitev tradicionalnega slovenskega sveta in ustanovitvijo slovenske države. Ta vez vrednot obstaja. Vidna in izrecna postane, ko beremo spise Lamberta Ehrlicha. Zato je bila in je samostojna država Slovenija tiho zmagoslavje pobitih.

Na revolucionarni strani so si prizadevali za radikalen prelom s svetom slovenskega in krščanskega izročila. V središču njihovega delovanja ni bila ideja služenja svojemu ljudstvu, ampak hotenje po obvladovanju ljudi, njegovo jedro pa izraža biblični stavek »Ne bom služil – Non serviam!« (Jer 2,21) kot bistvo upora proti božjemu redu stvarstva. Iz hotenja izničiti krščansko izročilo in radikalno obvladovati slovenski svet so sledili teror in zločini revolucije. Ker je osvojitev oblasti na podlagi zločina neposredno prešla na mnogo Slovencev in zdaj že na več generacij naslednikov, imamo v Sloveniji rastočo mrežo anomalij, ki jo pogosto izražamo s stavkom, da so nam nasledniki komunistov ugrabili državo.

Ta stavek, da so nam ugrabili državo, je resničen; toda njegova spoznavna vrednost je za nas neznatna, če bomo še naprej pozabljali, da se je ugrabitev slovenske države začela tukaj, z zločini ob breznih v Rogu, na Teharjah, na Hrastniškem hribu in drugod po Sloveniji. Krivice in nered, ki nas obdajajo – kraja družbenega premoženja, krivosodje, monopol nad mediji, monopol nad šolstvom itn. – vse to izvira neposredno ali posredno iz zločinov proti človečnosti, storjenih na teh krajih hudega spomina, iz zločinov, ki so bili vir revolucionarne oblasti – in ta na mnogih področjih deluje še danes.

* * *

Komisija Vlade RS za vprašanja prikritih grobišč je s svojimi sodelavci in s hvale vredno podporo Sektorja za vojna grobišča Ministrstva za obrambo opravila obsežno raziskovalno delo. Navajam podatke Mitje Ferenca: »V Sloveniji imamo evidentiranih lokacij prikritih grobišč več kot 750. Do danes je raziskanih 224 grobišč, od katerih je bil iz 122 opravljen delen (31) ali celoten (91) prekop žrtev … Do sedaj ekshumirani skeletni ostanki pripadajo več kot 9.146 osebam.« (Pismo dne 6. 6. 2025) Torej: na 122 moriščih so našli več kot 9.146 pomorjenih. Koliko nesrečnih žrtev je bilo pobitih še na preostalih 600 moriščih po Sloveniji, kjer še ni bilo ekshumacij, si komaj lahko predstavljamo. Vse priznanje gre tem obsežnim raziskavam morišč – še posebej brezna pri Macesnovi gorici – ki jih je Komisija izvedla v zadnjem desetletju, ko je pot za njeno delo »odprl« pred desetimi leti sprejeti Zakon o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Vendar je treba prav tako odkritosrčno priznati, da je ta zakon, poljudno rečeno, zelo oslabil kazensko-pravne vidike prikritih morišč, ker ni zagotovil ustreznih ali dodatnih pravnih inštrumentov 1) za identifikacijo žrtev, 2) za sistematično obveščanje svojcev o njihovi usodi in 3) za kazenski pregon storilcev. To ne pomeni, da noben kriminalist ni prizadevno zbiral obremenilnih dokazov, pač pa pomeni, da je v sistemu vedno manjkalo to ali ono kolesce – in na koncu imamo velikanski zločin brez obsojenih zločincev. Imamo podrobno izvedene arheološke raziskave morišč, kar je v znanstvenem smislu dragoceno, toda njihov kazensko-pravni vidik je skoraj enak, kakor pri arheologiji grobov iz rimske ali predzgodovinske dobe.

Takšen potek je z leti močno prispeval k temu, da je v javnosti začela pojenjati zavest o tem, da so ti pomori strahovit zločin zoper človeštvo, ki ne zastara, grozljiva rana v slovenskem narodu. Pomor čez 8.000 mož in fantov v Srebrenici sta dve mednarodni sodišči spoznali za genocid. Kaj naj rečemo o več kot 24.000 Slovencih, ki so jih partizani pobili v vojnem in povojnem času (vir: INZ)? Kako moremo Slovenci še naprej živeti z bremenom tolikšnega zla nad seboj, ne da bi se opredelili in ga zavrgli?

Nekateri ga čedalje bolj izrecno nočejo videti. V Komisiji Državnega zbora za peticije in človekove pravice so poslanci levih strank nedavno zavrnili celo predlog sklepa, naj Komisija pozove Ministrstvo za notranje zadeve k izdaji mrliških listov za pobite. Niti sklepa s tako občečloveško vsebino niso hoteli sprejeti.

Misel, da so nam ugrabili državo, bi glede na stanje stvari po vsej pravici lahko izrazili z besedami, da v nekaterih pogledih Slovenci živimo, kakor da bi bili – v emigraciji. V svoji deželi, toda počutimo se večkrat, kakor da smo v tuji državi.

* * *

To protislovno stanje lahko spremenijo samo stranke slovenske pomladi s skupnim nastopom na volitvah, z zavezo, da boste sodelovali v vladi tako, da obsodba zločinov revolucije postane nova povezovalna podlaga demokratične slovenske politike. Stranke slovenske pomladi morajo osvojiti oblast z enotnim programskim ciljem, da z zakonom obsodijo oz. zavržejo zločine revolucije, odpravijo njene plenilske pridobitve in Slovenijo postavijo v nov izhodiščni položaj.

To je lažje reči kakor narediti, toda brez tega ne vidimo prihodnosti Slovenije. Tega nikakor ni mogoče napraviti brez opore v tisočletnem izročilu, ki je Slovence izoblikovalo pred revolucijo. Zavest, da je neko dejanje zločin in da je treba to obžalovati in obsoditi, je del duhovnega življenja osebe. Tu pa se pokaže, da imajo politična in pravna dejanja svoj zadnji vzrok v mislih in občutjih, ki obvladujejo človeška srca in pamet.

* * *

Zato je tako pomembno, da se spominjamo Slovencev, pomorjenih v breznih in rudnikih, v tankovskih jarkih in v samotnih gozdovih. Pred duhovnimi očmi moramo obdržati veliko zgodovinsko sliko, pa tudi posamezne človeške usode znotraj nje.

Resnično, ne smemo pozabiti, kar so štirje rešenci iz roških brezen izpovedali o tem, kako so jih partizani vezali z žico in pretepali, kako so jih streljali in metali v globino, kako so v molitvi umirali, kako so ranjeni v agoniji tavali po rovih kraške jame in iskali izhoda …

Ne smemo pozabiti, kako so partizani ubijali slovenske učiteljice – Darinko Čebulj, Ivanko Škrabec, Anico Resman idr.

Vedeti moramo, kako so partizani leta 1942 pomorili cele družine – Hudnikove, Mavsarjeve, Dolinarjeve in Jakopinove, med njimi deset otrok – in mnoge druge.

Vedeti moramo, kako so po končani vojni na Pohorju morili civiliste, pripeljane iz Maribora in Šterntala.

Ne smemo pozabiti mater, kakor je bila Snopkova mama, ki je dolga leta po vojni ob večerih sedela pred hišo in gledala, ali se bo na poti proti hiši pojavilo njenih pet sinov …

Osebna človeška zgodba je kristal, v katerem uzremo skrivnost bitja; in le to je osnova, na kateri naša pamet ve, kaj je res in prav …

Obstaja običajna nevednost, saj ne moremo vedeti vsega; toda obstaja tudi krivdna nevednost, ko določene stvari moramo vedeti, saj brez njih napačno poteka naše življenje.

* * *

Ko nas vprašajo, zakaj se spominjamo pobitih, imamo vsaj tri odgovore.

Najprej se spominjamo posameznih oseb, tega, kar so nam pričevalci sporočili o posameznih fantih izmed vseh 3.450 pobitih v tem breznu – spominjamo se njihovih molitev in svetih vzdihov v zadnjih urah in minutah; da zajamemo iz njihovih poslednjih trenutkov spodbudo za svoje življenje; morda tudi za misel na svojo lastno zadnjo uro, ki bo nekoč dotekla – za vprašanje: kakšno je moje življenje, čemu živim?

Drugi pomemben vidik je spomin na to, za kaj je tu pobitim možem in fantom šlo, za kaj so si prizadevali, kaj je bila njihova stvar? Njihova stvar je bila najprej ohranitev lastnega življenja in življenja bližnjih, ko jih je napadla komunistična revolucija, in hkrati ohranitev tradicijskega slovenskega sveta, v katerem so se rodili in v katerem so hoteli živeti, kakršni so bili. Niso se hoteli notranje spremeniti. To je bila njihova stvar – ohraniti slovenski svet svojega izvora, svoje »sidro«, istovetnost. V tem je drugi pomemben vidik našega spominjanja.

Tretji pogled spomina pa je usmerjen k družinam pobitih, ki so poleg strašne izgube tolikšne smrti svojih najbližjih v povojnem času utrpele od komunistične oblasti še neštevilne krivice, šikaniranja, zaporne kazni, jemali so jim zemljo, jih zatirali z revščino in strahom. Tudi tu smemo reči, da večina naših družin teh krivic ni prenašala s sovraštvom, ampak z molitvijo. Način, kako so prenašali krivice, bi z govorico Katekizma smeli opredeliti kot eno od velikih duhovnih del usmiljenja: krivico voljno trpeti. To je veliko duhovno delo, skrivnostno delo, ki se dotika misterija križa. Mi ga moramo zagledati. Naši ljudje so pod njim ječali, toda nekateri so dosegli ob tem nesluteno duhovno veličino.

Pot pristnega spomina na naše pobite ni lahka. Vendar pa zanesljivo vodi k temu, da bo Slovenija spoznala in se rešila zlodel, ki jo bremenijo, ter se notranje prenovila.

Matija Ogrin

Kočevski Rog, pri Macesnovi gorici, 7. junij 2025

* Besedilo je govornik prebral v nekoliko okrajšani obliki: iz govornega nastopa so bili izpuščeni odlomki, prikazani v poševnem tisku.

Pridiga škofa Andreja Sajeta: Resnica nas bo osvobodila

(Evangelij: Jn 8,31-42)

Spoštovani visoki gostje, dragi bratje in sestre!

Zbrani smo pod Macesnovo gorico, na kraju bolečine, tišine in spomina. Zemlja, na kateri stojimo, je bila prepojena s krvjo nedolžnih. Pod to rušo so do nedavnega ležali naši nasilno umorjeni rojaki, ki jim ni bilo dano, da bi bili pokopani s častjo in dostojanstvom, ki pripadata vsakemu človeku.

Mineva osemdeset let od konca druge svetovne vojne, a rane, ki jih je povzročila, v našem narodu še niso zaceljene. Vzrok ni v namernem odpiranju brazgotin, temveč v tem, da te rane zaradi zgodovinskih okoliščin, pomanjkanja ustrezne volje in odsotnosti potrebnih dejanj v resnici nikoli niso bile zares oskrbljene. Zločini revolucionarnega nasilja niso bili obsojeni, nedolžno ubiti niso bili oprani krivde, njihovi posmrtni ostanki še vedno nerazumno dolgo niso pokopani. Mrtvi in njihove družine čakajo na priznanje in na obžalovanje zlih dejanj.

Vsak pokop, vsak grob je priznanje in izraz človeškega dostojanstva. Naj bo naše sporočilo današnjega dne naslednje: Verjamemo v dostojanstvo vsakega človeka – ne glede na njegovo versko ali narodno pripadnost, preteklost ali vlogo v zgodovini. Kristjani verujemo v Odrešenika Jezusa Kristusa, ki je umrl za vse, brez izjeme. To nam daje notranjo moč in krepi neuničljivo upanje. Verujemo v osebnega Boga, ki ne zapira oči pred krivico in ki vabi tudi nas, da se vsi odpremo resnici in pravičnosti ter kličemo nase Božjega usmiljenja.

Današnji evangelij nam daje ključ, kako pristopiti k vprašanjem spravnega procesa in pokopa mrtvih, ki še vedno tragično razdvajajo naš narod. Jezus pravi: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« – To ni politična resnica, ki se meri s človeškimi merili moči ali koristi. To je Resnica, pisana z veliko začetnico. Je resnica, ki izvira iz polnosti Božje ljubezni in nas vodi k svobodi.

Svoboda, ki jo obljublja Jezus, je osvoboditev notranjih verig: verig greha, zamer, sovraštva, maščevanja in laži. Ista Božja beseda nas danes vabi, da se soočimo z resnico o nas samih, ki je prepletena z bolečim dejstvom pobojev po mnogih slovenskih krajih, še zlasti na Dolenjskem. Gre za resnico o moriji bratov na tem kraju in o dolgoletni prisilni tišini, ki ji je sledila. Svojcem ni bilo dovoljeno, da bi lahko žalovali in se spominjali svojih najbližjih.

Jezus pravi: »Če boste v mojem nauku vztrajali, ste zares moji učenci.« In njegov nauk ni nauk sovraštva, ampak nauk resnice, pravičnosti in odpuščánja. Ne moremo biti Kristusovi učenci, če ob takšni krivici molčimo. Če se ne zavzamemo za resnico, ne iz sovraštva in maščevalnosti, temveč iz ljubezni do pravičnosti, miru in sprave. Prav tako se ne moremo imenovati Jezusovi učenci, če drug drugemu v luči Božjega odpuščánja nismo pripravljeni odpustiti in priznati lastnih grehov.

Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom. Danes zato ponovno pozivamo odgovorne, da storijo, kar je prav: To pomeni, da jasno in javno obsodijo zločine, ki so se zgodili tukaj; da operejo madež s spomina nedolžno pobitih in da poskrbijo za dostojen pokop teh žrtev. Kot najbolj dostojen kraj za to vidimo ljubljanske Žale.

Kristus nas uči, da je odpuščánje znamenje človekove notranje moči. Za prejem odpuščánja je najprej potrebno priznati storjeno zlo. Najgloblji vir odpuščánja je Bog sam in njegovo usmiljenje. Bog vedno znova odpušča vsem, ki priznavajo krivdo. Ljudje lahko odpúščamo samo takrat, ko sprejmemo, doživimo in izkusimo, da nam je že bilo odpuščéno. Macesnova gorica nas ne kliče k maščevanju, kliče nas k pogumu – k pogumu resnice, pogumu pravičnosti in pogumu usmiljenja.

Hkrati pa nas mrtvi s tega kraja kličejo tudi k preseganju razprtij, napetosti in delitev, ki nas še danes bremenijo kot narod. Naj njihova bolečina postane temelj za gradnjo sprave, ki presega zamere in ideološke jarke. V spominu na trpljenje in izgubo naj nas vodi pogum za mir, za medsebojno spoštovanje in za obnovo zaupanja v skupno prihodnost. Samo tako bomo lahko hodili po poti resnične sprave – poti, ki jo tlakujejo resnica, a tudi ljubezen, potrpežljivost in upanje.

Sprava ni pozaba, temveč pogumno priznanje resnice. Kot družba in kot Cerkev smo poklicani, da si zanjo prizadevamo. Naj nam bo pri tem priprošnjik blaženi Alojzij Grozde (1923–1943). Mladenič, ki je v času preizkušenj ostal zvest veri in ljubezni. Kot žrtev revolucije za katoličane pomeni simbol upanja in sprave. Njegovo življenje in mučeniška smrt nas učita, da je moč odpuščánja večja od maščevanja. Grozdetova tiha, a vztrajna globoka osebna vera je vabilo tudi za nas; da bi tudi mi postajali orodje miru, pravice in sprave za naš čas. »V srcu teh, ki kujejo hudobijo, bo razočaranje, pri teh, ki snujejo mir, pa bo veselje« (Prg 12,20, prim. Frančišek, Vsi bratje, 256)

Pri prizadevanjih za pravičnejšo družbo nas krepijo tudi besede novega papeža Leona XIV., ki poudarja, da svet potrebuje Božjo luč in usmiljenje. Človeštvo potrebuje Njega kot most, po katerem se pride do Boga in Njegove ljubezni. Pomagajmo tudi mi graditi mostove – z dialogom, sprejemanjem drugega kot brata, kot je poudarjal papež Frančišek, s priznanjem krivde, s povezovanjem in prizadevanjem za skupno dobro.

Vabim vas, da se danes kot bratje in sestre enega Očeta združimo v goreči molitvi za žrtve pod Macesnovo gorico in njihove svojce. Molimo tudi za tiste, ki so jim vzeli življenje. Molimo zase – da bomo ljudje resnice in pravičnosti ter gradniki miru za sedanji in prihodnji čas.

Delajmo dobro vsem v duhu evangelija, da bomo lahko nekega dne mirno rekli: Resnica nas je osvobodila. Amen.