Ob namerah nove nemške koalicije: če se lahko prosto odločiš za spol, zakaj ne tudi za raso, starost, vero, izobrazbo, premoženje ...

POSLUŠAJ ČLANEK
Poročil o močnem zagovarjanju identitetne politike smo bili doslej vajeni iz ZDA, kjer se je slednja sprva uveljavila na izobraževalnih ustanovah in se nato razširila po večjem delu družbe. Ljudem so leta vsiljevali prosto izbiro in spremembno spola že od najzgodnejših let dalje, nebinarna stranišča, opuščanje nagovarjanja z »gospod« in »gospa« in normalizacijo večspolnosti (spolov je že okrog 100) ter normalizacijo nadomestnega materinstva, kjer lahko otroka par naroči, tudi če ga sam naravno ne more imeti (na primer dva istospolna) …

Ideologija spola z vsemi družbenimi posledicami vse močneje vdira tudi v Evropo. Nova nemška koalicija, sestavljena iz Socialdemokratov, Zelenih in Liberalcev tako načrtuje spremembo zakonodaje, s katero bi vsakomur omogočili, da si lahko prosto izbere spol.

Kolumnist nemškega časnika Fokus, Jan Fleischhauer, se ob tem z izpostavljanjem konkretnih primerov sprašuje, zakaj bi bil neka izbirnega samo spol. Zakaj si po logiki ideologije spola ne bi vsakdo poljubno izbral tudi drugih vidikov identitete – na primer starosti, rase, vere …

Če velja na področju spola, zakaj ne enako tudi drugje?


Si predstavljate, da bi se lahko samopredelili, koliko ste stari? Posledično bi lahko prej volili ali pa se neomejeno dolgo ostali v vrtcu. Ali da bi se lahko prosto opredelili, da ste temnopolti? Saj vas res ni nihče vprašal, če si resnično želite roditi se v belopolti družini. Diskiriminatrno? Če je na področju spola, zakaj ne tudi drugje?

Fleischhauer tako ob najavi agende nove Nemške koalicije izpostavlja, kako se že pred njeno uveljavitvijo, identitetna politika kaže kot nesmisel.

Moški v ženskih kvotah, delavno aktiven med prejemniki pokojnine


Da ima takšna politika tudi negativne posledice, se je najbolj očitno izkazalo že v športu. Nemci pa so to nedavno izkusili septembra, ko je moški (poročen in oče dveh otrok) kandidiral za eno od ženskih mest na volitvah za upravni odbor okrožnega združenja Zelenih v Reutlingenu, o čemer je pisala revija za ženske Emma. Ob tem se je skliceval na program Zelenih, po katerem imajo vsi ljudje pravico do opredelitve svojega spola, pri čemer v programu ne piše, da je ženska tisti, ki se predstavlja, oblači ali izgleda kot ženska. Njegova kandidatura je bila nazadnje sprejeta.

Tako med drugim izpostavi primer moškega, ki ga je v Spodnji Saški obravnavalo sodišče. Gospod je predložil svojo izjavo o starosti in lastnoročno potrdilo o rojstvu, po katerih je bil star 102 leti, ter zahteval pokojnino. Zavarovalnica je morala na sodišču dokazovati, da je moški v resnici star 48 let, in je njegova zahteva neutemeljena.

Rasna in verska fluidnost


Pa sprememba rase? Verjetno ne poznate veliko ljudi, ki bi zamenjali raso, morda se vam zdi ideja absurda, a tudi zamenjati raso se da, vam bodo povedali ameriški akademiki. Transrasilizem, kot so poimenovali rasno fluidnost, sloni na istih argumentih kot prosta izbira spola. Za razliko od nje se spremembi rase kot sprva spremembi spola danes še upira na stotine znanstvenikov, a obstajajo tudi že primeri ljudi, ki so s pomočjo make-upa in operacij »postali« belopolti ali temnopolti. A tukaj še ni konec. Če ste lahko spolno ne-binarni (se ne čutite ne kot ženska, ne kot moški), ste lahko tudi ne-rasni – se torej čutite danes belopolti, jutri temnopolti, pojutrišnjem kaj tretjega, nato pa sploh nič od tega …

Podoben primer je še en vidik identitete – vera. Če pri tem ostanemo pri nemškem primeru Focusovea kolumnista Jana Fleischhauerja, lahko osvetlimo še primer pisatelja Maxa Czolleka. gre za pisatelja, ki si močno želi, da bi ga imeli za judovskega intelektualca, ker je bil jud njegov dedek. A v judovstvu je jasno določeno, kdo je Jud in kdo ne; lahko imaš judovsko mater ali pa se pri rabinu dovolj podučiš o judovskih spisih in običajih ter se spreobrneš v judovstvo. Dedek pri tem ni dovolj.

Centralni svet Judov v Nemčiji je ob njegovem deklariranju za judovskega pisatelja izdal izjavo, da je Czollek lahko publicist, da pa ne more delovati kot judovski publicist. Czolek trdi, da verska oblast ni avtoriteta, ki bi odločala, kdo je Jud in kdo ne, judovsko identiteto je sam definiral po svoje in si želel od tega imeti tudi določeno korist, na njegovi strani je tudi velika skupina akademikov. A Judje vztrajajo, da tako ne gre.

KOMENTAR: Tadeja Zabret
Ko je nek »virus« v Nemčiji, je praktično že pri nas: se bomo s tem po naslednjih volitvah ukvarjali tudi v Sloveniji?
Sinteza vseh zgornjih primerov nam kaže, da po vse bolj uveljavljeni identitetni politiki ni pomembno, kakšne so tvoje korenine, od kod prihajaš, kakšne so tvoje genetske, biološke značilnosti, ampak ampak kam se čutiš, da pripadaš. Možnosti raztegovanja takšnega mišljenja so neskončne in kažejo, kako v bistvu zgrešeni so argumenti identitetne politike. Če sledimo že dobro nastavljeni logiki, se lahko vsakdo prosto opredeli za bogataša – pa četudi je vsakomur jasno, da »nima za burek«. Vsakdo je lahko doktor znanosti, če se tako počuti. Komu bi smeli odreči mesto direktorja podjetja, če se sam čuti, da je zanj najbolj primeren? In brez dvoma gre za diskriminacijo brez primere, če vam slučajno kdo odreka možnost, da ste, kar čutite in verjamete, da ste. Možnosti so brezmejne, Pandorina skrinjica je namreč že dolgo na stežaj odprta. A če smo doslej primere ekscesov in zlorab gledali predvsem na drugi strani Atlantika, so z načrti nove, levo obarvane vlade postali aktualni že v Nemčiji, kar je le še korak od Slovenije. Kot smo se namreč naučili v času epidemije namreč tudi tukaj v veliki meri velja, da je nek "virus" že na Zahodu in v Evropi, potem je zelo verjetno tudi že pri nas. Samo da se še dobro skriva. Na dan pa bi lahko prišel že po naslednjih volitvah, seveda če bodo zmagovalci podobne barve kot v Nemčiji.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike