O vinski trti, vinu in Slovencih, ki ga ne znamo po pameti piti

Človek že od nekdaj pozna divjo trto. O opojnih učinkih grozdja se je učil od živali, ki so opijanjene po žrtju napol gnilih jagod postale lahek plen. Divja trta z drobcenim, kiselkastim grozdičjem je rasla vsepovsod. Odkrita je bila tudi na koliščih Ljubljanskega barja izpred 6.000 let. 

Udomačitev trte je sledila dolgo za žitom in drugimi kulturami; vinarstvo namreč terja veliko obsežnejše znanje in dovršeno tehnologijo. Ameriški arheolog Patrick McGovern je odkril sledi najstarejšega vinarstva na gruzijskem najdišču Gadachrili Gori. Peške udomačene trte in odkriti ostanki keramičnih vrčev za vino, kverjev, so stari več kot 8.000 let. Vinska trta in vinarske veščine so se kmalu razširile na Bližnji vzhod, v Mezopotamijo in Egipt. Feničani so trto in obredje, povezano z vinom, ponesli po vsem Sredozemlju. Z vinom in oljem so trgovali Etruščani in Grki, v času rimskega imperija pa je pridelavo in trgovino vina usmerjala državna ekonomija. Vino je ob olju in žitu postalo steber rimske prehrambne industrije in sistematične oskrbe mest ter vojaškega zaledja. Vino in olje sta postala orodje imperialne globalizacije, Dionizov kult pa splošno razširjen. Vino pa ima skupaj z oljem vlogo tudi v krščanskem obredju. Amfore za vino in olje iz Sirije in Male Azije najdemo tudi na odročnih višinskih najdiščih pozne antike, kamor so se po padcu zahodnega rimskega imperija zatekli prebivalci mest. Bizanc je preko Cerkve oskrboval naše kraje z mašnimi vini z Vzhoda še vse do arabske zasedbe Sredozemlja v 7. stoletju.  

Odslej se je bilo treba opreti na lastne vinograde in vinogradnike. Toda vinarstvo je bilo v naših krajih že dolgo dobro usidrano. Arheološke raziskave v Štanjelu so odkrile peške udomačene trte v plasti iz 5. stoletja pred Kr. Sistematična vzgoja trte in pridelava vina pa pride z Rimljani. O odličnih vinih iz tržaškega zaledja pričajo tudi rimski zgodovinarji. Najdbe sodov in pipic skupaj s posvetili Dionizu kažejo cvetoče vinarstvo v rimski Petovioni. Naša arheološka zgodba se tu nekako konča, ne pa tudi vinarska, ki poleg kletarstva vključuje tudi preudarnost pitja, o čemer govori mit o Dionizu. 

Živalskost alkoholizma 

Mladi Dioniz je bil plod prepovedane Zevsove ljubezni. Razbesnjena soproga Hera je mladeniču iz maščevanja omračila um. Zataval je vse do Indije, kjer ga je Velika mati uvedla v skrivnosti vinarstva. Ozdravel je in se zmagoslavno vrnil na triumfalnem vozu z vpreženimi panterji, ovenčan z girlandami in v spremstvu razuzdanih satirov in menad. V jedru antičnega mita se skriva še trajno spoznanje: obredno pitje vina vodi v slavo življenja, nekontrolirano popivanje v blaznost in smrt. Umetnost vinarstva, kot kaže Dionizovo srečanje z Veliko materjo, vključuje modrost pitja. Dioniz s tirsom in grozdom v rokah, z girlandami in vinsko trto slavi življenje in izobilje. Venec strupenega bršljana na njegovi glavi in srhljivi spremljevalci njegovega triumfa razkrivajo temno, diabolično plat vina. Menade, satiri, kentavri so prispodobe klavrnega propada in živalskosti alkoholizma. Zmagoslavni Dionizov voz vedno vlečejo panterji, nepredvidljive in sila nevarne zveri.  

Temine Dionizovega sporočila najbolje ponazarja mit o tebanskem kralju Penteju, ki je oholo užalil Dioniza. Sledilo je kruto maščevanje. Dioniz je obnorel žene iz kraljeve hiše, da so postale menade na gori Kitarion. Med njimi so bile tudi kraljeva mati in njene sestre. Kralja je bog zahrbtno premamil, da je na skrivaj opazoval menade. Obnorele ženske so kralja zasačile in razčetverile. Verujoč, da nosi živalski plen, se je mati zmagoslavno vrnila na dvor s sinovo glavo na tirsu. Podobnost s prenekatero družinsko tragedijo zaradi alkoholizma je več kot očitna. 

V jedru antičnega mita se skriva trajno spoznanje: obredno pitje vina vodi v slavo življenja, nekontrolirano popivanje v blaznost in smrt. 

Simpozij 

Vino je bilo v starem veku in antiki tesno povezano z obredjem. Pred zaužitjem se je najprej odlilo iz čaše v čast bogovom. Pivsko posodje je redno odkrito tudi v grobovih. Tudi vaška situla je skoraj gotovo služila za vino. Odličen dokaz za živahne trgovske stike z Grčijo pa ponuja vinska posodica s podobo sovice z Mosta na Soči. Arheolog Miha Mlinar je keramično skodelico prepoznal kot grški, atiški izdelek iz sredine 5. stoletja pred Kr. Sova je bila zavetnica starih Aten, simbol boginje Atene in modrosti. Skodelica je v naše kraje najbrž prispela s tovorom grškega vina. Posočje, podobno kot Dolenjska, je slovelo po veliki proizvodnji železa, s katerim je uspešno trgovalo po vsem Sredozemlju.  

Grško ime za posodico je skifos. Pogosto je upodobljena na grških prizorih simpozijev, družabnih srečanj s pogostitvijo, glasbo in plesom. Simpoziji so prispodoba edinstvene grške kulture in enakosti družbe, kjer je imela filozofska misel posebno mesto. Vino je imelo na simpozijih pomembno vlogo, dvigalo je duha in spodbujalo razpravo. Pri skupni posodi za vino, mešanem z vodo, je prevladoval princip Dioniza, kjer se radost zlahka prevesi v usodno razpuščenost. Nad čašami je bdela Atena, njena skrb je veljala kulturi pogovora, modrosti in zmernosti.  

Na prastaro obredje spominja tudi štajerska Vincekova rez, ki sovpada s prvim spomladanskim Dionizijevim festivalom. Na god sv. Vincenca, 22. januarja, mora vinogradnik že ob zori obrezati vsaj tri trte in jih zaliti z vinom ter nanje obesiti klobase in slanino. Sledi blagoslov vinogradov in narave, ki ga podeli duhovnik. Kaj mogoče je, da je bil blagoslov nekoč davno namenjen predvsem obrambi pred Dionizom in zlom pijančevanja, skritima v vinu.  

Simpoziji so prispodoba edinstvene grške kulture in enakosti družbe, kjer je imela filozofska misel posebno mesto. Vino je imelo na simpozijih pomembno vlogo, dvigalo je duha in spodbujalo razpravo. 

(D187, 52-53)