NLB ima dve ceni: tista, za katero so jo prodali. In ceno, ki ste jo pri tem plačali vi.

POSLUŠAJ ČLANEK
Sprenevedanja, izmikanja, izgovarjanja in blefiranja je konec, privatizacija NLB se končno dogaja. Država je prodala prvih 59 odstotkov, z delnicami se v torek začne poslovati na ljubljanski in londonski borzi.

Seveda tudi zdaj za prodajo banke »ni pravi čas«. In v nekem smislu tokrat to celo drži. Seveda, če vprašate levo politiko, NLB sodi v kategorijo tistih državnih bank(omatov), za prodajo katerih »pravi čas« v sedanjosti nikoli ni obstajal, temveč vedno le v preteklosti ali prihodnosti: v preteklosti, ki je zamujena in prihodnosti, ki se nikoli ne zgodi.

Razumeti, zakaj za slovensko levičarsko elito in njena ozadja pravi čas za prodajo NLB nikoli ni napočil, ne zahteva zlatega priznanja iz logike. Priročno je imeti bankomat, na katerem vam je denar vedno na razpolago, četudi tam sploh nimate depozita. Brez večjih omejitev so vam na voljo naložena denarna sredstva drugih komitentov bankomata. In četudi izposojenega ne boste vrnili, bodo vaš račun iz proračuna pokrili davkoplačevalci, pri čemer sami ne boste odgovorni za ničesar. Kot da ste žrtev in ne storilec.

Za koristnike takšnega bankomata seveda za prodajo nikoli ne napoči pravi čas. Za davkoplačevalce, ki skozi leta pokrivajo izkopane luknje, pa je pravi čas vedno, tudi takrat, ko je de facto zamujen.
Banko so v prodajo porinili tisti, ki so jo najprej do kosti obrali, nato pa s političnim mešetarjenjem njeno ceno zbili še za kakšnih kakšnih dvesto ali tristo milijonov evrov.

Tat kriči: primite tatu!


Mnogi zdaj, ko je iztržek znan, kričijo o kraji, s prsti kažejo na Bruselj ter našim pogajalcem očitajo, da so upognili hrbtenico. A resnica je, da Bruselj tukaj ni baraba, temveč slovenskim davkoplačevalcem največji zaveznik. Banko so v prodajo porinili tisti, ki so jo najprej do kosti obrali, nato pa s političnim mešetarjenjem njeno ceno zbili še za kakšnih kakšnih dvesto ali tristo milijonov evrov. Če bi še vnaprej ostala v njihovih rokah, mar res kdo meni, da je tudi v prihodnje ne bi ožemali do onemoglosti?

Kdo so torej ti fantomski preužitkarji? Nekaj je jasno, v zaporih jih boste našli le za vzorec – enega ali dva grešna kozla, ki so jih pospravili za pomiritev plebsa. Pravzaprav jih več kot za rešetkami najdemo med agitatorji, ki te dni po svojih kanalih v javnost lansirajo glasove ogorčenja o veliki krivici, ki se naj bi s prodajo NLB Slovencem zgodila. Seveda, pod parolo nacionalnega interesa (kompromitirane besedne zveze sicer več ne uporabljajo) ponovno prodajajo svojega lastnega. Že videno in nič novega torej.

Kdo že prodaja banko? Jasno, leva oblast!


A hkrati se ne morejo izogniti neprijetnega dejstva, da je bila državno banko prisiljena prodati prav leva politika, ki je, za ta primer precej nepriročno, v Sloveniji večino časa na oblasti.

In če so razloge za bančno luknjo pred javnostjo še nekako skušali obesiti Janševi vladi 04-08, čeprav je lahko vsakomur jasno, da Janša in Bajuk na bančno-menedžersko tovarišijsko navezo nista imela nikakršnega vpliva, pa so glede lastne vloge pri prodaji v hudi zadregi.

Problem prevzemanja odgovornosti za prodajo NLB so do sedaj reševali z izmikanjem in zavlačevanjem; pretvarjali so se, da gre za višjo (Bruseljsko) silo in da sami s prodajo nimajo nič. Ker če bi bilo po njihovo, bi vse skupaj speljali drugače.

Za hrbtom javnosti pa so v Bruselj odhajali z vedno novimi izgovori za nespoštovanje lastne zaveze o prodaji, ki jim je omogočila, da izplene svojih botrov pokrijejo z davkoplačevalskim denarjem; pri tem so podali kopico nesmotrnih obljub, hkrati pa prihodnjim lastnikom postavljali nemogoče pogoje; denimo, da nihče od njih ne sme imeti več od države, ki ohrani kontrolni delež (25 % + 1 delnico).

Nobena cena tovrstnega PR-ja se jim ni zdela previsoka. Račun za to pa – v razliki od prodajne cene ter tiste, ki bi jo v optimalnem postopku lahko dosegli – prihaja sedaj.

Tovrstna taktika sicer za modus operandi slovenske levice ni nič novega. Podobno se sprenevedajo pri denacionalizaciji in še kje. Pred javnostjo si umivajo roke, da so v obrambi pred "nenasitnostjo RKC, ki od ljudi zahteva njihovo zemljo," storili vse, kar je v njihovi moči. Račun za izmikanja in zavlačevanja pa v obliki obresti, odškodnin in sodnih stroškov, nekje v ozadju, daleč od kamer in žarometov, vedno znova poravna državni proračun.

Vse te prakse kažejo, kako malo je levičarski družbeno-politični kontinuiteti v resnici mar za dobrobit slovenskega človeka, ko so na tnalu njihovi lastni interesi. Zato tudi v primeru NLB velja: morda za prodajo te državne banke ta trenutek res ni pravi čas. Je pa nedvomno skrajni čas, v dobro slovenskega malega človeka.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUN
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUN
21
JUN
27