Nizka volilna udeležba zmaga za vlado, poraz za demokracijo

Winston Churchill je izjavil, da je najboljši argument proti demokraciji petminutni pogovor s povprečnim volivcem. Vsak državljan dobi en glas, ne glede na njegovo zanimanje za politiko, izobrazbo ali inteligenčni količnik.

Mnogim se to lahko zdi nepravično, a pravičnejšega kriterija še nismo našli. Smo pa zavoljo učinkovitosti uvedli predstavniško demokracijo, ki odločanje o političnih vprašanjih prelaga v roke politikov, oseb, ki naj bi predstavljale volivce in imele posebna znanja, ki omogočajo odločanje o zapletenih vprašanjih.

Pogosti očitki predstavniški demokraciji letijo ravno na račun oddaljenosti odločanja od državljanov. Medtem ko politiki odločajo v zaprtih sobanah in uporabljajo jezik, nerazumljiv mnogim povprečnim državljanom, se ti vedno manj zanimajo za politične teme.

Nekajkrat na leto pa slovenski volivci pridemo na vrsto, da poskrbimo za učinkovito vodenje države in izjavljanje naše volje. V teh trenutkih lahko vsi nezadovoljni ali zadovoljni Slovenci izrazimo svoje mnenje z obkroževanjem nam všečnega odgovora na referendumsko vprašanje.

Glavni razlog za odhod iz Jugoslavije je bila nemoč slovenskega naroda sprejemati lastne odločitve. Danes pa, ko nam je odločanje ponujeno in je zaželeno, ni več zanimivo.

Porazna udeležba na prazniku demokracije

Statistike udeležbe na preteklih 19 referendumih od slovenske samostojnosti kažejo, da se povprečno referendumov udeleži 34,51% volilnih upravičencev. Dobra tretjina slovenskih volivcev se torej ob teh odločilnih nedeljah vstane iz kavča in odvleče do volišča, zato da odloča o prihodnosti naše države. Po mojem mnenju zaskrbljujoče nizko število, predvsem glede na to, da verjetno vseh 100 % volilnih upravičencev meni, da bi naša država lahko delovala boljše.

Vladni predstavniki, s premierjem Mirom Cerarjem na čelu, so odobravajoče sprejeli rezultate nedeljskega referenduma. Nizka udeležba naj bi bila jasen znak naveličanja slovenskega prebivalstva nad t.i. političnimi igricami opozicije.

Zelo pripravno je zgodbo obrniti v to smer in apatijo zamaskirati v nasprotovanje političnim spletkam. Žalostno dejstvo je le, da so Slovenci očitno nad »političnimi igricami« naveličani že vse od plebiscita naprej. Plebiscit za samostojno državo Slovenijo je imel rekordno udeležbo 93,2%. Vse od tedaj naprej pa Slovenci delujejo vedno manj zainteresirani za oddajanje glasov.

Glavni razlog za odhod iz Jugoslavije je bila nemoč slovenskega naroda sprejemati lastne odločitve. Danes pa, ko nam je odločanje ponujeno in je zaželeno, ni več zanimivo.

 S tem, da ljudje ne odločamo, ko smo k temu poklicani, izkazujemo, da si ne zaslužimo demokracije. Praktično škodimo demokraciji in ustvarjamo aristokracijo, kjer lahko odloča le elita.

Si sploh zaslužimo demokracijo?

Še bolj zaskrbljujoče kot sama pasivnost volivcev, pa je vladno spodbujanje neudeležbe na volitvah. Ali ste v dneh pred referendumom opazili plakate ali letake, ki bi volivce informirali o vprašanju drugega tira? Seveda ne.

Vlada je spodbujala in računala na volilno apatijo, saj je padli referendum njihova zmaga. S tem, da ljudje ne odločamo, ko smo k temu poklicani, izkazujemo, da si ne zaslužimo demokracije. Praktično škodimo demokraciji in ustvarjamo aristokracijo, kjer lahko odloča le elita, ki zaseda vrhovne položaje. Naši vladi pa to seveda ustreza, saj imajo s tem prosto pot do sprejemanja odločitev, brez odgovornosti.

Koprski župan Boris Popovič je označil referendum za nesmiseln in nepotreben. Ob tovrstnih opazkah človek dobi občutek, da imamo referendume vsako tretjo nedeljo v mesecu in stalno odločamo o nepomembnih temah.

Referendum je sredstvo, ki omogoča državljanom nadzor nad državo! Cena drugega tira, ki se giblje med 1,16 in 1,46 milijarde nikakor ni nepomembno in nepotrebno vprašanje.

Porabljen bo denar davkoplačevalcev in glede na višino ocenjenih stroškov, katerim nasprotuje tudi velik del stroke, je bilo popolnoma primerno odločitev prepustiti državljanom. Vseeno pa je ob omembi referenduma o drugem tiru marsikdo imel občutek, da gre za nepomembno vprašanje. Državni organi namreč referendumski tematiki niso posvečali veliko časa. Parlamentarni odbor za izobraževanje je na primer zahteval nujno sejo zaradi blagoslova cerkve. Vprašanje drugega tira pa je bilo tudi - v medijih - postavljeno ob stran.

Če se Slovenci zavestno odločimo, da so referendumi nepomembni in posledično ne zaslužijo petnajstih minut naše nedelje, si zaslužimo propadajočo demokracijo, nemoč karkoli spremeniti in stalno elito na visokih položajih.