Neznanska lahkotnost rasnega govora v ZDA

“Nominiral bom osebo z vrhunskimi kompetencami, karakterjem, izkušnjami in integriteto,” je povedal predsednik Biden ob novici, da se bo upokojil vrhovni sodnik Stephen Breyer, “in ta oseba bo prva temnopolta ženska kadarkoli nominirana na vrhovno sodišče,” je dodal predsednik. S svojo izjavo je tako napovedal, da bo osnovni kriterij izbire novega sodnika pripadnost določeni manjšinski skupini, tako značilni za identitetno politiko ameriške progresivne levice, ki je po podivjanem poletju 2020 presegla vse meje dobrega okusa.

Naravnost presunljiva je neznanska lahkotnost uporabe rasnega govora v političnem življenju, ki  dejansko zgolj odseva družbeno situacijo pod okriljem medijskih in tehnoloških monopolov. Strah pred medijsko-tehnološko vsemogočnostjo in strah pred izbrisom (Cancel Culture) je tisti, ki onemogoča kritično misel in govor, zgodovinsko enega največjih dosežkov ameriške civilizacije in gonilno silo družbenega razvoja, ki je prešla suženjstvo in segregacijsko politiko ameriškega Juga.

Diskriminacija na podlagi barve kože?

Na prvi pogled je Bidnova želja po temnopolti sodnici povsem nedolžna, a da je nekaj fundamentalno narobe z Bidnovo izjavo, začutimo v trenutku, ko zamenjamo spol in raso. Z enim samim stavkom je izključil 95 % ameriškega prebivalstva pri izbiri za eno najpomembnejših javnih služb in to na podlagi spola in količine melanina v koži – nekaj, čemur bi se morali v meritokratski družbi strogo izogibati. Katerekoli uslužbence, sploh če gre za visok položaj, bi morali zaposlovati na podlagi individualnih kvalitet, kompetenc, izkušenj, na podlagi modrosti, sposobnosti in zagotovo ne na podlagi kolektivne pripadnosti določeni etnični ali rasni pripadnosti. Zakon o državljanskih pravicah (Civil Rights Act) tako diskriminacijo tudi neposredno prepoveduje.

In prav za ta cilj so se borili aktivisti za pravice temnopoltih v 60 letih. »Sanjam, da bodo moji štirje otroci živeli v narodu, v katerem ne bodo sojeni po barvi svoje kože, ampak po vsebini njihovega karakterja,« je med drugim povedal Marthin Luther King v svojem znamenitem govoru »I Have a Dream« pred Lincolnovim spomenikom v Washingtonu in tako klical k enakopravnosti temnopoltih v ameriški družbi. S svojim delovanjem je Marthin Luther King dokončal Lincolnovo delo, katerega namen je bil ukinitev suženjstva in emancipacija temnopoltih v ameriško družbo. Kljub ranam preteklosti k temu neizpodbitno kliče tudi duh ameriške ustave in deklaracije o neodvisnosti, kjer je znamenito napisano: »Verjamemo, da so te resnice samoumevne, da so vsi ljudje ustvarjeni enakovredni ter da jih je Stvarnik obdaril z določenimi neodtujljivimi pravicami, med katerimi so življenje, svoboda in iskanje sreče.«

Če sodimo po trenutnem družbenem vzdušju in težnjah progresivne levice po ideološki nadvladi, bi Martina Luthra Kinga zaradi takih izjav najmanj pregnali s socialnih omrežij; šole se nič več ne imenujejo po Lincolnu, da o znašanju nad kipi ustanovnih očetov sploh ne govorimo.

Če sodimo po trenutnem družbenem vzdušju in težnjam progresivne levice po ideološki nadvladi, bi Martina Luthra Kinga zaradi njegovih izjav najmanj pregnali s socialnih omrežij

Koalicija manjšin kot politično orodje

Ameriški predsednik pa bi lahko že iz lastnih izkušenj postavljanja administracije vedel, da je deljenje služb na podlagi manjšinske pripadnosti neuspešno in strel v koleno – najhujša napaka je zagotovo njegova lastna podpredsednica Kamala Harris, ki jo je prav tako izbral zaradi tega, ker je temnopolta ženska. Če obstaja kdo, ki je v ZDA trenutno manj priljubljen kot Biden, je to le še Kamala, katere priljubljenost tone z vsakim nastopom pred kamero, hkrati pa povsem ignorira problematiko južne meje, za katero jo je delegiral Biden. Zaradi trenj v Beli hiši in strahu demokratske stranke, da bi po odhodu Bidna postala njegova naslednica na volitvah leta 2024, mnogi ugibajo, da bi se je lahko Biden »znebil« in kar njo poslal na dosmrtni mandat vrhovne sodnice.

»Naš fokus je na najbolj ranljivih,« je Harrisova v svojem nagovoru za boj proti trgovini z ljudmi povzela agendo demokratske stranke, »in po mojih izkušnjah so to ženske in dekleta, rasne in etnične manjšine, LGBTQI+ skupnost, domorodske skupine, invalidi, migranti in otroci v rejništvu.«

To je ciljna skupina volivcev, na katero se osredotoča demokratska stranka že od leta 2012, t. i. Obamova koalicija, kjer je prostor za ranljive skupine razdeljen po določeni hierarhiji (Intersectionality), kjer je na najnižjem mestu beli heteroseksualni moški. Gre za neposredni politični interes, čigar ideja je bila, da demokratska stranka postane stranka manjšin, ki bodo čez čas, tudi s pomočjo progresivnih politik (npr. odprtih meja) postale večinsko ameriško prebivalstvo in da bi jim bila s tem zagotovljena politična oblast. Pri tem so se demokrati večinsko močno zanašali na temnopolte volivce, ki njihove politike običajno bogato nagradijo s svojo podporo.

Rasno usmerjeni politični igri so šteti dnevi

Gre za zelo premeteno igro, ki omogoča mnogo prednosti v političnem diskurzu. Najočitnejša je ta, da če si ultimativni zagovornik skupnosti temnopoltih, potem je vsak, ki nasprotuje tvojim predlogom, lahko »rasist« (ksenofob, homofob itd.). To je priročno tudi v primerih, ko tvoje politike v praksi škodijo temnopolti skupnosti. Odličen primer je kampanja Defund The Police, kjer je bila težnja, da bi onemogočili »rasistično policijo, ki napada temnopolte«, njen rezultat pa je bilo neznansko povečanje kriminala predvsem v temnopoltih četrtih mest in izgubljenih mnogo več temnopoltih življenj zaradi razmaha tolp kot direktna posledica pomanjkanja policije.

Najbolj absurdni so odzivi progresivnih vplivnežev, ko njihovim nemoralnim politikam nasprotujejo pripadniki manjšin sami. V teh primerih so označeni kot izdajalci, ki izžarevajo »svoje belske privilegije« in lojalnost »sistemskemu rasizmu«. Primer takega družbenega izobčenja se je zgodil tudi pred kratkim v priljubljeni oddaji »The View«, ko je voditeljica pozdravila Bidnovo izjavo o izbiri temnopolte ženske, češ da Clarence Thomas (temnopolti vrhovni sodnik) »sploh ne predstavlja temnopolte skupnosti«. Seveda je izjava popolni nesmisel, za liberalno medijsko sfero je Thomas trn v peti, ker spada med konservativnejše sodnike in je s tem "izdajalec" temnopolte skupnosti. V podobno kategorijo kot Thomas bi bržkone spadal tudi sodoben Marthin Luther King.

Vendar so takim zgodbam šteti dnevi, saj so se mnogi Američani zbudili iz spanja, predvsem ko je rasni govor in celo segregacija začela prodirati v šole v obliki Kritične rasne teorije (Critical Race Theory). Agresivno-progresivni medijski balonček je začel pokati, ko so starši dvignili glas v Virginiji, politika, ki je vedno le odsev družbe, pa ji bo kmalu sledila.

Tega se je zavedel tudi liberalni vrhovni sodnik Stephen Breyer, ki je verjetno s svojo modro odločitvijo o (predčasni) upokojitvi omogočil Bidnu zadnjo priložnost v nekaj letih, da demokrati imenujejo liberalnega sodnika. Veter je namreč močno zapihal v drugo smer, napovedi pa kažejo, da bodo demokrati že na vmesnih novembrskih volitvah doživeli pravi orkan.