"Ne zažgeš hiše, da bi se rešil miši." Ali kako politika hvali ali napada nevladni sektor, ko jim to pride prav.

Oziroma kot pravi latinski original: "Aegrescit medendo" – Zdravilo poslabša bolezen oz. Zdravilo je hujše od bolezni. In takšen je rezultat, ko se slovenska politika loti debate o nevladnem sektorju.

Namreč, pred dnevi smo lahko spremljali tiskovno konferenco Nike Kovač in inštituta 8. marec, kjer so razlagali o svojem ogorčenju nad tem, da sta SDS in Janez Janša ponovno zagnala svojo mantro, da milijoni za nevladne organizacije pomenijo manj denarja za nekaj drugega. V tem primeru za gasilsko opremo in pomanjkanje lastnih letal za gašenje.

Vendar pa levica pri tem ni nič boljša oz. drugačna. Čeprav si tako hudo želi biti drugačna. Namreč ob omembah Metelkove na desnici levica potegne ven Zavod sv. Stanislava, ki ga manipulativno vodi pod evidenco nevladnih organizacij. Pri tem, da gre za gimnazijo, osnovno šolo in vrtec ter študentski in dijaški dom. Ustanova, ki je po zakonu upravičena do financiranja. Ki ni nek zavod, društvo itd., ki s svojim lobiranjem ter politično všečnostjo na levici prejme milijone iz proračuna. In tako se pavšalno udriha po nevladnikih z leve in desne, zajec pa je skrit v popolnoma drugem grmu.

Namreč, nevladni sektor je eden najbolj, če ne najbolj raznolik sektor, ki ga družijo zgolj in izključno pravno-organizacijske oblike, ki so namenjene takemu delovanju – kot so društva, zavodi itd. Pod nevladni sektor tako spadajo tudi denimo gasilska društva, ki opravljajo neverjetno delo ravno v teh dneh in na letni ravni izvedejo preko 10.000 intervencij.

Potrebno pa je priznati, da v tem nevladnem sektorju, ki je na nekaj področjih nepogrešljiv in na nekaterih dobrodošla dopolnitev javne ponudbe, tudi kar nekaj naslovnih "miši", ki so že zdavnaj presegle mejo nevladništva, ki naj bi bil v jedru samoorganiziranje za naslavljanje potreb, ki jih čuti določena skupina ljudi ter se jih loti reševati sama, ker javna ali gospodarska pobuda temu ne sledi. Te miši so že zdavnaj izgubile realen stik s potrebami nevladnega sektorja v vsej njegovi širini, namesto tega se borijo za ozko manjšino, ki pa se spušča po klančini političnega aktivizma ter želi sedeti na treh stolih: lobističnem, političnem in še nevladniškem.

Odmik teh finančno velikih organizacij od realnih potreb na terenu ter ukvarjanje predvsem z lastnim obstojem lepo nakazuje komentiranje prostovoljnih gasilcev, ki se je razširilo po družbenih omrežjih. Namreč, ob pozivih po donaciji preko SMS-ov se je marsikje pojavila razlaga, da bi bilo veliko bolje, da denar nakazujemo neposredno gasilskim društvom, ki se borijo z ognjem, saj denar od SMS-ov roma na Gasilsko zvezo Slovenije. "Od tam pa denarja ne bomo videli," se je glasil eden izmed gasilskih zapisov.

Tako kot imamo v Sloveniji težave z gospodarskimi in političnimi monopoli, tako imamo težave z nevladniškimi monopoli. Pred dnevi se je vlada pohvalila, da bo del preostanka EU denarja namenila nevladnim organizacijam ter da bo razdelitev "organizirala" največja predstavniška organizacija NVO-jev. Na tiskovni konferenci pa je bilo že omenjeno, da bo denar verjetno dobilo približno 10 do 20 organizacij. Tisti, ki smo bili dejavni v nevladnem sektorju preteklo desetletje, pa bi vam lahko z dobro gotovostjo napovedali tudi, katere bodo te organizacije.

Prej omenjeno desetletje v nevladnih organizacijah, pri tem, da sem delal tudi v nekaterih organizacijah z zloglasnega SDS seznama, potrjuje prepričanje v naslednje: nevladni sektor je nujno potreben, saj je nepogrešljiv del družbe ter opravi naloge, ki jih država zanemarja že desetletja. Ali pa je tak način organiziranja preprosto bolj primeren od velikega in neučinkovitega državnega aparata. Predvsem pa je izraz primarne človekove želje po skupnosti, socializaciji in udejstvovanju kot skupnost pri reševanju "res publica" težave.

Vrh nevladnega sektorja si mora priznati, da je marsikateri njihov projekt popolna izmišljotina, ki ga dobijo izključno na podlagi preteklih referenc ter lobističnih stikov, ki ostanejo neprijavljeni. In v tem delu je kritika več kot upravičena. Hkrati pa ni dovolj dober izgovor za neargumentirano udrihanje z leve in desne.

Hkrati pa je naloga vsake politike, da resno pogleda pozitivne dolgoročne učinke številnih projektov, ki se financirajo z našim denarjem. Namreč prevečkrat se dogaja, da so razni "mehki" projekti, sploh na področju človekovih pravic, enakih možnosti in podobnih težje otipljivih ciljev, velika potrošnja denarja za malo učinka. Predvsem pa zagotavljajo lepo življenje določene klike, ki se oglasi takrat, ko to pritiče politični levici.

"Kako grozen občutek je, ko te nekdo dva dni obtožuje, da si odgovoren za nekaj, kar nisi odgovoren,” je dejala Nika Kovač na tiskovni konferenci. Dobrodošla Nika v realnem svetu, kjer se vsi ne strinjajo s tabo; niti niso pošteni do tebe in tvojega dela. Tako se del slovenskega naroda, civilne družbe in nevladnikov počuti že desetletja. Morda pa se velja začeti boriti za enake vatle. Začenši pri objektivni sestavi razpisnih komisij, pogojev ter ocenjevanju.

To bi pomagalo (celotni) civilni družbi, kajti moje večletne izkušnje prijav na razpise potrjujejo predvsem to, da potrebujemo enake vatle. In vrh nevladnega sektorja si mora priznati, da je marsikateri njihov projekt popolna izmišljotina, ki ga dobijo izključno na podlagi preteklih referenc ter lobističnih stikov, ki ostanejo neprijavljeni. In v tem delu je kritika več kot upravičena. Hkrati pa ni dovolj dober izgovor za neargumenitrano udrihanje z leve in desne.

Nujno potrebna pa je tudi sprememba davčne politike, kjer bi podjetja v zasebni (ne državni!) lasti bila deležni odpisa dela davščin ob donacijam nevladnim organizacijam. Na ta način bi se tudi marsikatera organizacija, ki je politično nevšečna, lažje financirala. Svojevrstni nesmisel namreč je, da je nevladnemu sektorju največji donator ravno vlada.

Ker pa se medijske vojne o NVO vrste v senci požarov na Krasu, pa naslednje: pozitivni PR je vedno boljši za prepričevanje širše množice. Nekdanji premier bi se lahko ponudil, da uporabi svoje mednarodne povezave, ki jih ni malo, da bi dobili še več pomoči in hitreje, kot to meljejo uradniški mlini. Nekdanji obrambni minister pa bi to lahko še bolje izkoristil za promocijo nakupov dvonamenskih letal in helikopterjev, ki jih je podpisal v tem mandatu.

Če smo začeli z ognjem, z njim še končajmo. Orwell je zapisal: "Toliko levičarskih misli je igra z ognjem, ki jo izvajajo ljudje, ki sploh ne vedo, da je ogenj vroč." Svoje volilno telo imate zmotivirano do roba z udrihanjem po NVO, ampak te baze ne bo dovolj za zmago na katerihkoli volitvah. Več kot je Golob na TV-ju, več ljudi se zaveda, da je ogenj vroč. Ne potrebujejo negativnega preusmerjanja pozornosti.