“Naravne” nesreče in človeške katastrofe: nas država prepušča usodi in božji previdnosti?

Uredništvo
2

Prvi vtis ob pogledu z razdalje treh kilometrov na poševni steber črnega dima, ki se je pred dobrimi desetimi dnevi naglo dvigal visoko v nebo nad Zalogom in zatemnil Novo mesto, je bil podoben ogromnem slapu, denimo na Niagari ali na Islandiji: kako majhen in nebogljen je človek ob hrumenju neustavljivih gmot.

Namesto v občudovanje narave pa se je ta prvi vtis spremenil v zgroženost nad posledicami človekovega neodgovornega ravnanja.

V naslednjih dneh se dim ni več dvigal tako visoko. Navodila okoliškim prebivalcem so bila zelo skopa: ne zadržujte se na prostem. K sreči je veter spreminjal smer, tako da je bilo za vsaj nekaj ur svežega zraka. Ponoči je rahlo pihalo proti Novemu mestu, zjutraj pa v nasprotno smer, proti Straži, in razneslo sivo smrdečo kopreno po dolini Krke navzgor.

Naravne nesreče in človeške katastrofe

Antični zgodovinar Polibij je sredi 2. stoletja pred Kristusom pisal razliki med naravnimi nesrečami, katerih vzrok izvira naravnost od bogov ali pa od usode, in človeškimi katastrofami, ki jih povzroča človek sam.

Za preprečevanje človeških katastrof je dejal, da se ljudje ne bi smeli obračati na bogove, ampak naj bi rajši sami popravili svoje ravnanje.

Kot primer je dal depopulacijo Grčije. Po njegovih navedbah se je v grških mestih v takrat zelo zmanjšalo število prebivalcev, čeprav ni bilo dolgotrajnih vojn ali resnejših epidemij.

Grki so se predali strastem po zabavi in denarju, niso se več želeli ženiti ali pa niso želeli vzrediti več kakor enega ali največ dva otroka, da so edinčku lahko nudili vse udobje.

Ko so se zato grška mesta praznila, Polibij ni videl nobenega smisla v obračanju na bogove ali vedeževalce, ampak naj bi Grki sami spremenili svoje ambicije, oziroma vsaj z zakonom poskrbeli za ohranitev novorojencev.

Današnji bralec potrebuje razlago, da ženske v poganski antiki pri tem niso imele nobene besede; novorojence, ki jih očetje niso želeli vzrediti, pa so zavrgli in pustili umreti. Grki se niso spremenili in Grčijo so osvojili Rimljani.

Prepuščeni usodi ali božji previdnosti?

Če se z avtom peljemo skozi Zalog in nas ustavi prometna policija, nam ne bo pustila naprej, dokler si ne pripnemo varnostnega pasu, in še kazen bomo morali plačati.

Naše pristojne službe nas namreč ne želijo prepustiti usodi ali božji previdnosti, temveč naše nevarno ravnanje spreminjajo tudi s prisilo.

Kako torej, da ob tako pohvalno dosledni skrbi za varnost in zdravje vsakega posameznika ni prav nihče odločno stopil še nekaj metrov vstran v ta nevarni zaloški obrat, ki je bil predobro znan inšpektorjem in okoljevarstvenikom ter že na prvi pogled ni ustrezal nikakršnim merilom?

Kako to, da pristojne službe niso poskrbele za varnost in zdravje nekaj deset tisoč ljudi? Menda nas niso kar prepustili usodi ali božji previdnosti?!

Medtem so v nekaj dneh in nočeh gasilci požrtvovalno opravili svoje delo, se nadihali strupov, ob tem pa še normalno hodili v službo.

Odlagališča v Zalogu menda ne bo več. Pristojne službe vnetno obljubljajo, da bodo podobne dogodke v prihodnje preprečili.

Polibij bi bil te vnetosti gotovo vesel, manj zadovoljen pa bi bil z našim (ne)reševanjem težav, ki zelo spominjajo na njegov opis depopulacije antične Grčije in so še precej bolj pretresljive od cele vrste nenavadno pogostih požarov odlagališč odpadkov.

Rotil bi nas, naj na sedanjo slovensko in evropsko porazno demografsko situacijo vendar ne gledamo kot na nekakšen naravni pojav, odvisen zgolj od usode ali božje previdnosti.

Avtor današnjega komentarja je Tomaž Maras

2 KOMENTARJI

  1. Prispevek izpostavlja demografijo in samovarovanje. Pri prvi smo Slovenci že pogoreli. Tisti, ki znamo razbrati osebe po imenu in priimku, vemo, da nas je vsak dan manj. Številne pa so tudi skrite pod slovenskimi priimki, z nastopanjem v javnosti, ki je navadno podprto z vseh strani, pa se razkrijejo, od kod in kdo so. Torej, Slovenci nimamo tudi demografske preventive. Če nanjo opozarja RKC, je takoj ogenj v strehi, drugih pa nič ne briga. Brezmejne denarje pa razdeljujemo na vse strani, ne da bi se vprašali, kaj je nekdo že naredil za to državo, koliko je tu ustvaril sebi in njej v dobro. Naravne nesreče in druge katastrofe. Plazu pod Lomom ne bi bilo, če bi državni uradniki poslušali pokojnega dipl. inž. gozd. Jožeta Pintarja, izr. prof., ki je po ustanovitvi Vodnogospodarskega inštituta v Ljubljani 1977. leta , postal strokovni svetovalec in vodja skupine za erozijo, hudourništvo in prodonosnost, v kateri je deloval do 1989. leta. Pravočasno je opozarjal na dogajanje na terenu, a ga ni hotel nihče slišati. Prav tako je drugje. Tiste, ki opozarjajo na to ali ono, kjer koli v naravni ali delovni okolici, navadno sodelavci in vodstvo zasmehujejo ali izločijo. Inšpekcije? Papirnate, brezzobe, katerim pa se tako ali tako skoraj nobena stvar ne zdi napačna. Postale so pisunke pravnih določil o tem ali onem. Brez ukrepanja. Noben pravni akt, nobena fotografija, noben dopis jih ne premakne, če se jim ne da. Po drugi strani pa so pripravljene povzročati nešteto krivic ustvarjalnim in inovatnivnim ljudem, ki hočejo red v tej državi. Ne nazadnje pa bi morale imeti inšpekcije ob sebi tudi operativne skupine, ki bi lahko fizično ukrepale na mestu samem. Takoj! Tako ravnajo v toliko opevani Avstriji. Požari Vrhnika, Zalog pri Novem mestu, Ljutomer, Ptuj, itn. Nič novega. Zaradi marsikaterega vzroka so podjetnik oziroma lastniki poskrbeli, da je svoj čas zgorelo to ali ono. Razlika je le v tem, da takrat materije niso bile tako vsestransko škodljive in, da jih je z uvozom turbo kapiitalizma iz EU ogromno. O njih delavci ne vedo skoraj nič, posvečeni pa le tisto, kar smejo. Njihov trenutni in pokatastrofni vpliv na okolico pa jih tako ali tako ne briga. Zadnji čas je, da se Slovenci v Sloveniji zavemo, da imamo zgolj to dvorišče in, da ga je potrebno brezmejno varovati in ščititi. Dokazati moramo, da tim. Kranjci po po študiji iz 90 let 19. Stoletja (!!!) ne ukrepalo le potem, ko se že nekaj zgodi, ampak, da vse mogoče nevarnosti znamo in hočemo predvideti vnaprej. Stroka pa naj končno že postane dejanska, odgovorna stroka, ki se zna upreti tudi temu ali onemu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime