Namesto otrok vse več parov s psi in drugimi hišnimi ljubljenčki

Foto: depositphotos.com

Za nami so praznični dnevi, v katerih radi pravimo, da ne smemo biti sami, da je dobro v teh dneh koga objeti. In marsikdo tedaj objame tudi svojega najboljšega prijatelja. Pa četudi štirinožnega. Vrstijo se tudi akcije za omejevanje pirotehnike in dobrodelnost, usmerjeno v pomoč pasjim (in mačjim) zavetiščem.

Ob prelomu leta smo pogledali, koliko psov je v Sloveniji, kako se njihovo število spreminja, katerih je največ, poiskali pa smo tudi vzporednice s trendom naraščanja števila psov in drugih hišnih ljubljenčkov ter vse redkejšega odločanja za otroke.

Vse več štirinožnih prijateljev

V Sloveniji je bilo sredi decembra nekaj več kot 246.500 psov. Po podatkih registra psov je bilo v zadnjem letu označenih in registriranih okrog 12.400 psov, ki so se skotili v Sloveniji, veterinarji pa govorijo o še višjih številkah – 30.000 v Sloveniji skotenih psih letno. Mačk naj bi bilo še desetkrat več.

Število psov je v zadnjih petih letih naraslo za skoraj 21.000. Decembra 2016 je bilo v Centralnem registru psov nekaj manj kot 226.000 psov, pred desetletjem pa slabih 213.000 psov.

Podatki o številu psov pred 15 in 20 leti niso zanesljivi, ker tedaj registra hišnih živali še ni bilo. Kljub temu pa nakazujejo visok porast števila psov v Sloveniji. Podatek o številu psov leta 2006 tako kaže, da se je to od tedaj povečalo za dobrih 96.000. Pred 20 leti pa je bilo glede na takrat zbrane podatke le dobrih 40.000 psov, kar pomeni, da se je njihovo število v preteklih dveh desetletjih povečalo za dobrih 6-krat.

Med epidemijo si je več ljudi zaželelo pasje družbe

Med pasmami je daleč največ mešancev. Tem po številčnosti pri nas sledijo nemški ovčarji, labradorci, maltežani in zlati prinašalci. Med najbolj priljubljenimi pasmami so še yorkshirski terierji, pekinčani, borderski ovčarji in francoski buldogi.

Na število je vplivala tudi epidemija. Če je bilo v Ljubljani ob približno 300.000 prebivalcih pred epidemijo registriranih 24.000 psov, jih je bilo poleti še 800 oz. 3 odstotke več. Sredi decembra je bilo po podatkih Centralnega registra hišnih živali v zavetiščih 162 psov.

Več ljudi brez otrok in vse več »staršev« štirinožnih prijateljev

V ZDA so že pred leti zaznali trend, po katerem se povečuje število parov brez otrok, vse več pa se jih namesto otroka odloči za hišnega ljubljenčka. Čeprav tako kulturne norme kot evolucijska biologija nakazujejo, da bi se morali ljudje osredotočiti na vzgojo lastnih otrok, ne živali, pa v tem posebnem obdobju zgodovine ljudje namesto svojih družbenih obveznosti prednost dajejo svojim individualnim željam, kot je odločitev ne imeti otrok (iz različnih razlogov – ker jih nočejo, ker ovirajo njihovo kariero, v dobro planeta …). Med milenijci v ZDA je še več lastnikov hišnih ljubljenčkov kot med babyboomersko generacijo.

Tudi pri nas se kaže podoben trend, število psov narašča, medtem ko število otrok, ki se rodijo pri nas, iz leta v leto upada; lani je padlo pod 19.000.

Raziskovalci so ugotavljali, da lastniki hišnih ljubljenčkov brez otrok svoje živali pogosto dojemajo kot misleče in čustvene posameznike, potrebo po skrbi za nekoga in ljubezni do nekoga oz. nečesa pa izživijo prek razvoja starševske identitete ob svoji domači živali, saj jih živali v povprečju stanejo manj časa, denarja in energije.

Ameriška antropologinja Shelly Volsche je ob raziskovanju, zakaj mnogi ljudje danes prostovoljno ostanejo brez otrok in namesto njih kot nekakšne nadomestne potomce gojijo pse ali mačke, ugotavljala, da ljudje radi skrbijo za potomce, če pa jih nimajo, skrbijo za potomce druge vrste, saj je skrb za potomce, ki biološko niso naši, tudi del evolucijske dediščine.

Odrasli brez otrok svoje hišne ljubljenčke obravnavajo kot svoje otroke, imajo z njimi močnejši odnos kot odrasli s svojimi otroki ter v živali vložijo tudi več časa, denarja in energije, je pokazala raziskava, ki jo je izvedla. Zakaj je to lahko tudi problematično, pišemo v naslednjem prispevku.

Papež Frančišek: Gre za fenomen kulturne degradacije

O fenomenu, pri katerem se starši namesto za otroke odločijo za hišne ljubljenčke, je nedavno spregovoril tudi papež Frančišek. Ta je bil do parov, ki se odločijo za živali, namesto za otroke, kritičen. Po njegovih besedah gre za sebično odločitev.

Dejal je, da država brez otrok trpi, primanjkuje ji človečnosti, ker izgublja bogastvo starševstva. Papež je pare spodbudil, naj se starševstva ne bojijo. “Imeti otroka je veliko tveganje, vendar je večje tveganje zanikanje očetovstva in materinstva,” je dejal. Že pred leti je odločitev za hišne ljubljenčke namesto za otroke označil za fenomen kulturne degradacije.

21 komentarjev

  1. Pred leti je bilo “moderno” da so se ljudje mladi poročili in imeli otroke. Družino so si ustvarili pri enih ali drugih starših, živeli so v skupnem gospodinjstvu, sčasoma so šli na svoje. Pri vzgoji otrok so pomagale stare mame, ki so bile ali že v penziji, ali pa sploh niso nikoli hodile v službo. Po srednji šoli se je večina mladih poročila, danes skoraj vsi študirajo. Vsak, ki je imel vsaj malo volje do dela, se je zaposlil. Plače sicer niso bile visoke, so bile pa redne. Danes mladi študirajo dolgo, potem čakajo, da se bodo zaposlili, potem šele razmišljajo, da bi si ustvarili skupno življenje.
    Danes ne gre nihče več živet h staršem, vsi hočejo biti posebej, iti v svojo hišo, v svoje stanovanje, kar je sicer tudi prav. In tako se odlaša nosečnost, potem pa le-te ni in ni. In hitro pridejo leta, ko je že prepozno za imet otroke. Mnogi pari imajo tudi zdravstvene težave, težave z zanositvijo, spontane splave ipd.
    Nič ni narobe, če imajo ljudje psa, saj pes je živo bitje, ki potrebuje našo skrb in ljubezen. Pes te ima brezpogojno rad, narobe je samo to, v tej smeri, če ti pes postane nadomestek za otroka.
    Moje mnenje pa je tudi, da vsi ljudje enostavno niso za otroke – niso rojeni za starše! Nekaterim nam pomenijo otroci ves svet, smisel življenja in taki je prav, da jih imajo, pa čeprav deset. Tisti, ki otrok ne marajo, niso tipi za otroke, so jim otroci v breme, je boljše, da jih nimajo, da ne govorimo o tistih, ki otroke trpinčijo, zlorabljajo, mučijo, žal obstajajo tudi taki ljudje! Koliko ljudi je nesrečnih, ker so jim starši enostavno uničili življenje!

  2. Očitno se vračamo v srednji vek, ko so ljudje in živali živeli v isti kolibi, razlika je le v tem, da imamo sedaj še elektriko in vodo. Včasih smo imeli pse in psice s pretežno pasjimi imeni, sedaj pa ne veš koga kličejo, človeka ali psa, pa še to, pes moškega spola je sedaj fantek, psica pa punčka. Ja pa čisto resno se pogovarjajo s psi, gre tako daleč, da ženska sprašuje psico ali gresta najprej v trgovino ali prej na kavico. Pa previjo, da je veliko revežev, seveda so ampak mentalni reveži, ki lahko komunicirajo le še s psi ali kvečjemu s pomočjo psov z ostalimi ljudmi.

  3. Dekadenca na pohodu. Če se lahko večji narodi še malo hecajo, ker imajo miljonske “zaloge”, je ob tem trendu malim odklenkalo. Še par desetletji pa nas ni več. Mogoče nam bodo kosovarji in albanci priznali status manjšine in nam dodelili reprezantativno mesto v parlamentu, kot mi sedaj italijanom in madžarom.

  4. tudi midva z ženo imava psa, a nisva klasična pasjeljubca, ki terorizirajo vse živo okoli sebe. S psom ne hodiva spat, niti z nama ne je za isto mizo. Naš kavč je za ljudi, ne za živali. S psom se ne poljubljava, če se ga dotaknem, si umijem roke.
    Imava ga rada, a se zavedava, da je žival žival, človek je človek.
    IZ IZKUŠENJ LAHKO POVEM, DA TISTI, KI SO PRETIRANO NAVEZANI NA ŽIVALI, NE MARAJO LJUDI.
    Moja sestra je takšna.

    • Že dolgo se nisem tako nasmejal.
      ,” če se ga dotaknem si umijem roke”
      ” naš kavč je za ljudi ne za živali ”
      ” s psom se ne pojlubljava”
      Človek božji, vidva nista za živali, zakaj ga imata? Ali živite sredi gozda, ali ga imate le zaradi statusa izgleda? Smili se mi.

    • Ja, res je čuden ta papež, da ne razume ljubezni med psi in ljudmi. Jaz jo občudujem vsak dan, skoraj na vsakem koraku. Soseda, ki se je skregala z možem in tudi z odraslim sinom, vsak dan izkazuje silno ljubezen do svoje Ulle in Maxa, do njene “punčke” in “fantka”, kakor ju ljubeznivo kliče, se z njima pogovarja, ju oblači in slači, umiva tace, postilja lični posteljici v posebni sobi njenega sicer skromnega doma. Vse bi dala zanju, ki ji ljubezen tudi vračata, ne pa tako kot mož in sin, ki sta tako zahtevna.
      In še en ljubezenski prizor bi omenil. Pred božičem sta po poti mimo naše hiše prišla gospoda srednjih let in sprehajala svoje štirinožne ljubljence. Z njimi sta ubogljivo šla k vsakemu grmu, k vsakemu vogalu, drogu…, da sta ga ljubljenca ovohala in zaznamovala s svojo tekočino. Prav tako sta vzorno poskrbela za iztrebke. Vse sta pobrala, tudi tiste, ki so se razmazali po polivinil vrečki. Eden od njiju, dobro sem videl, imel je kravato, je bil še posebej skrben: ko se je ljubljenček pokakal (treba je reči, da nekoliko bolj redko), je skrbni gospod vzel iz žepa vlažilni robec in nežno obrisal danko svojega ljibljenčka.
      Poglejte, kakšna ljubezen, skrb, nežnost… In ta papež, ki govori o ljubezni in razumevanju, ne vidi veličine te ljubezni!
      Kot da bi ljubezni do ljudi ne mogli nadomestiti z ljubeznijo do živali.

  5. Dve želji imam: da vlada da tudi subvencije za pse, seveda v sorazmerju z njihovo velikostjo, vrednostjo in količino dnevnega laježa ter številom sosedov, ki jih moti. Z naščuvanim laježem, ali z laježem, ker zanj, ne glede na število članov družine, nihče nima časa oziroma mu ni pripravljen reči, dovolj je. Druga želja. Davek na pse v enakem vrednostnem sorazmerju kot preje. 250.000 in še neznano koliko psov (pa tudi mačk pri tim. siromakih ali žleht ljudeh) bi kar znatno obogatilo občinske blagajne. Izterjevalce davka pa dobro plačati po osnovi in učinku.
    O mladih in otrocih. Vprašajte starše ali še bolje stare starše, kdaj so jih imeli in v kakšnih pogojih ter koliko. Pa tudi vse večkrat omenjene Šiptarje/Albance, ki nam celovito sesuvajo vse, kjer je mogoče.

    • Biljan, to o DAVKU na pse, predlagam tudi jaz.

      Mimo našega dvorišča, gre vsak dan veliko sprehajalcev psov.
      Ti psi vse okrog delajo nesnago. Ko pes opravi svojo POTRBO, lastniki “ljubljenčka” gledajo stran, in nato gredo dalje, kupček kakcev pa pustijo na tleh, da moramo drugi zelo paziti, da se temu, na svoji parceli izognemo.

      Ta ki pelje na sprehod otroka, nikoli ne pušča kakcev ob cesti.

      Kdor ima rad psa, naj poskrbi tudi za njegove IZTREBKE. To je nekulturno in država je prav, da bi obdavčila lastnike.
      Kdor ima 1 psa, naj plača vsaj 500 E – letno, če ima 2, naj plača 1500, če ima 3 pse, pa naj plača 3000 Evrov.
      Potem se bo tudi število ONESNAŽEVALCEV narave zmanjšalo in ljudje bomo bolj varno hodili po travnikih.

  6. Občudujem pare, ki imajo ob svobodni odločitvi več otrok.To je znamenje, da obstaja nek protitok sodobni dekadenci. Podpiram gibanje Za življenje in upam, da bo tudi slovenska politika imela vedno več posluha za podporo številčnim družinam.
    V prijateljskem krogu imam pare s posvojenimi otroki in otroki v reji.Koliko naporov vlagajo v vzgojo praviloma ranjenih otrok in kolikšna je njihova ljubezen!! Vsega občudovanja vredni so! Naj bo veselje do življenja naša prihodnost, naj bo program, ki osrečuje! Zaupajmo, da bomo zmogli!
    Moj stari ata je iz družine osemnajstih otrok.Kakšni kleni ljudje so zrasli gor v skromnih razmerah! Ponosna sem, da sem iz tega rodu! Nobene mehkužnosti in malodušja niso poznali! Delavni, pošteni, verni, dobri ljudje! Pravijo, da so danes drugačni časi.Ali ne daje prav človek s svojimi odločitvami in držo kvaliteto času, ki ga živi!?

  7. Mislim, da papež s svojo izjavo ni mislil, da ne smeš imeti rad živali. Tudi Sv. Frančišek, katerega ime nosi, je imel rad živali. Hotel je samo vzpodbuditi mlade pare, naj imajo otroke. Naj se jim ne odpovedo zaradi živali.

    Tudi jaz imam psičko, ki prenočuje v moji mali hiški. Tudi tačke ji obrišem, preden jo spustim noter – kako pa naj drugače dosežem, da mi ne bo vsakič vseh tal umazala? Do kavča ji niti ni – zadovoljno “drnjoha” v svoji mehko postlani kletki. Meni je družabnica na stara leta. Vnuki pa tudi uživajo v igri z njo. Ampak mi imamo privilegij, da živimo bolj na samem in imamo ograjen vrt.
    S tem odpade veliko skrbi, samo veselje ostane.

  8. Osebno ne vidim nobenega smotra v takšnem izražanju skrbi papeža. Ta svet potrebuje predvsem razumevanje med ljudmi. Ne kopico novih otrok. Z kopico novih otrok, ni svet nič boljši. Prvinska celica družbe je družina. Če je ta celica ali pa po novem recimo mehurček, srečen je srečnejša tudi družba. Ergo, če nek par ali pa posameznik živi z psom ali muco v smislu srečne družine, to zagotovo ne more nikomur škoditi. In takšen lastnik bo seveda na sprehodih psov, tudi poskrbel za njegove iztrebke. Papež nima tu nobene pravice vsiljevati volje cerkve. Ne bi se mogel bolj začuditi temu, saj papeža zelo spoštujem in cenim, mislim da dolgo desetletji ni bilo tako dobrega, skromnega in resnično poduhovljenega predstavnika cerkve. A tu nima prav. Ljudji ne moreš usmerjati v tem kako in koga naj imajo radi, torej tudi ne v tem, kako ljubijo svoje hišne ljubljenčke. To je stvar njihove osnovne celice družbe, njihove družine. Če je srečna, potem je to vse.

Komentiraj