Na počitnice v Ukrajino, Belorusijo, Rusijo, Gruzijo, Moldavijo, Tatarstan ...

Slovenci ob izbiranju poletnih počitniških destinacij najpogosteje pomislimo na hrvaške plaže, ob načrtih za kakšne kulturno obarvane oddihe pa, podobno kot vsi Zahodnjaki, na zahodnoevropske prestolnice kot so Pariz, London, Madrid in Rim.

Za resnično poletno osvežitev pa smo na Domovini pripravili nabor idej manj konvencionalnih, mnogo cenejših, predvsem pa nič manj zanimivih in atraktivnih turističnih potovanj.

Večinom  takšnoh, za katere vam znanje kakšne ruske besede ali dveh nikakor ne bo odveč. 

Na treking na karpatske konce

Beg pred mestno vročino v hribe ustvari več gneče v Julijcih in na Triglavu kot v Ljubljani.

Morda ne bi bilo slabo pomisliti na veliko manj obljudene Karpate, ki se raztezajo vzhodno od naših meja. Če bi se zares želeli za nekaj dni zateči pred svetom, je najbolje, da jo mahnete v ukrajinski del gorovja.

V gorovju, ki sicer Triglava po višini ne preseže, boste lahko naleteli na prebivalce, ki še vedno gojijo stare šege, navade in pridelave živil.

Če se dogodivščini naproti nameravate podati z avtobusom, se je priporočljivo z nekaj prestopanji zapeljati v slovaške Košice ali ukrajinski Užgorod. Če vam bo pa vseeno zadišal poletni soparni mestni vrvež, se še vedno lahko spustite in z vlakom zapeljete v zahodno prestolnico Ukrajine, Lviv.

Po več sto kilometrih dolgih vinskih kleteh

Zakaj je ne bi mahnili v evropsko najmanj turistično obiskano državo? Moldavija je prevečkrat spregledana etnično pestra državica s slabimi tremi milijoni prebivalcev, v kateri znanje romunščine in ruščine ni povsem odveč.

Za nameček je bila v nekdanji Sovjetski zvezi znana kot najboljša proizvajalka vin med republikami. V devetdesetih letih je vinarska tradicija sicer pošla v pozabo, toda zdaj so jo vinarji spet začeli obujati.

Ob pestrosti vin morda najbolj osupnejo vinske kleti, ki pod zemljo ustvarjajo labirinte. Najbolj znana je klet iz 15. stoletja vinarstva Cricova petnajst kilometrov od Kišinjeva, ki ustvarja kar sto dvajset kilometrov labirintov. Prekaša jo še dvestokilometrska vinska klet v Mileştii Mici, ki se je zaradi največje kolekcije vin uvrstila v Guinessovo knjigo rekordov.

Če pa se boste v prestolnici potepali še jeseni, boste morda naleteli na praznovanje narodnega praznika vina.

Med tihotapce ali v muzej o njih

Dobre tri ali štiri ure vožnje z avtom iz Kišinjeva in že boste v Odesi, žuborečem

multikulturnem pristaniškem, tretjem največjem ukrajinskem mestu, ki ga je konec 18. stoletja ustanovila Katarina Velika in ki mu poimenovanje po grškem junaku Odiseju še kako ustreza.

Poleg sončenja na peščenih plažah se lahko sončni pripeki umaknete v katakombe pod zemljo, ki so bile poleg zatočišča partizanov med drugo svetovno vojno odlično skrivališče za tihotapce. V katakombe se iz varnostnih razlogov ni varno spustiti sam, toliko varneje je obiskati Muzej tihotapljenja na zemeljskem površju.

Po starodavno preteklost v Gruzijo

Na drugem koncu Črnega morja se pod kavkaškimi gorami sonči Gruzija, ki je s svojo lokacijo že tisočletja kot za nalašč za gojenje vinske trte in kulturo pridelave vina.

Ob degustacijah pa nikar ne spreglejte starodavnega kamnitega mesta Upliscihe z večtisočletno zgodovino. Nahaja se deset kilometrov od mesta Gori, v katerem si lahko, če v mesto pridete pred šesto zvečer, ogledate hvalospevni muzej krvavemu trepetu Sovjetske zveze, Josipu Visarijonoviču Džugašviliju.

Hlajenje na pribaltskem pesku

Če vam bolj diši hladnejša klima, čudovite peščene plaže, ki se vijejo kilometre in kilometre daleč,

vse to najdete pri Baltskem morju. Če pa vam bo vseeno prehladno, se lahko ogrejete s kolesarjenjem po evropski kolesarski poti EuroVelo 10, ki je zaenkrat zgrajena le na Finskem in v Estoniji.

To pa vam nič ne brani, da na pot ne podate peš po obali Latvije in Litve, saj lahko šotor v teh državah namestite praktično kjerkoli.

Če imate radi gozdne sadeže, boste na njih v pribaltskih dolgih poletnih dneh ogromnih količinah naleteli le nekaj deset metrov od obale. Iz gozdnih sadežev domačini izdelujejo izvrstna vina, ki se jih nikar ne branite. Ob večerih pa se le pazite zoprnih komarjev!

V Belorusiji kot milijonar

Če se že morebiti odpravljate iz Odese na Pribaltik, jo lahko krenete kar skozi Belorusijo, ki je za turiste, kljub svoji skrivnostnosti, varna država, če se le ne boste zapletli v kakšne proteste.

Vendar prej ne pozabiti skočiti mimo Budimpešte, kjer si Slovenci lahko uredimo vizo.

V Minsku lahko obiščete Muzej Velike domovinske vojne, bolj umetniške duše lahko zaidejo v Državni muzej umetnosti. Ne pozabite se sprehoditi po mestu, ki je bil, med drugo svetovno vojno skoraj porušen, ponovno postavljen v baročnem slogu blizu monumentalne stalinistične arhitekture.

Vsekakor pa se boste z belorusko valuto v rokah počutili kot milijonar, saj je en evro vreden dobrih dvajset tisoč beloruskih rubljev.

Tatarska srčika v evropski Rusiji

Bi si želeli spoznati eno izmed mnogih "eksotičnih" plati Rusije, in to v njenem evropskem delu? V tisočletno prestolnico Republike Tatarstan, Kazan, se lahko iz sedemsto kilometrov oddaljene Moskve pripeljete kar z nočnim vlakom, kjer ležišče stane od štirideset pa tja do sto sedeminšestdeset evrov, če si želite privoščiti zasebne toaletne prostore.

V mestu je okoli polovica prebivalcev Tatarov in polovica Rusov, kar se odraža v verski sestavi in videzu mesta, kjer mošeje in pravoslavne cerkve sobivajo druga z drugo.

Na poti lahko kupite še trjohugolnik, tatarsko pito iz mesa in krompirja, za sladico pa ocvrte kroglice, znane kot čak-čak, in se hkrati naučite kakšne tatarske besede.

V deželo jantarja

Bolj nemško oziroma prusko plat Rusije, vsaj po arhitekturi, lahko spoznate v Kaliningradu, rojstnem mestu Immanuela Kanta in mestu, ki je bil več kot sedemsto let pod nemško in prusko oblastjo in je pod Rusijo prišel šele po drugi svetovni vojni.

Kot območje, ki premore večino jantarja na svetu, ima jantarju posvečen muzej.

Vizo si lahko, tako kot za druge dele Rusije, priskrbite v Ljubljani, če pa bi si deželico želeli ogledati na poti iz Poljske v Litvo v manj kot treh dneh, pa lahko za vizo zaprosite pri meji.