Na krvi mučencev

Sklop svetih maš za beatifikacijo mučencev – žrtev revolucionarnega nasilja se preveša v sklepni del. Potem ko je bilo prvih 26 maš namenjenih konkretnim mučencem, ki so bili umorjeni v peklu revolucije, bo 27. maša v okviru pobude Vseposvojitev na prvi petek v juniju namenjena molitvi za uspeh beatifikacije.

Skrivnostno darilo za slovenske mučence

Do ideje, da bi v okviru Vseposvojitve pripravili 30 sv. maš za svetniške kandidate, je pobudnica Romana Bider prišla, potem ko ji je neka gospa, ki je želela ostati anonimna, poslala škatlico s 750 evri in pripisom, da bi se »rada prikupila« slovenskim mučencem. Šlo je za simboličen evro za vsako prikrito morišče na Slovenskem, čeprav so najnovejša dognanja že razkrila več kot 800 njihovih lokacij.

»Čutila sem, da sem dobila sveto darilo«, je pred časom za Domovino povedala Bidrova. Da bo denar namenila za sv. maše za svetniške kandidate, pa se je dokončno odločila po posvetu z ljubljanskim nadškofom in metropolitom Stanislavom Zoretom.

Projekt 30 svetih maš za svetniške kandidate se zdaj že preveša v sklepni del. Doslej so opravili bogoslužja za vseh 26 konkretnih kandidatov za mučence. Zadnje štiri sv. maše pa so namenjene še za uspeh beatifikacije, za vse slovenske mučence, za neznane slovenske mučence ter za mučence in njihove rablje. Zadnjo bodo tako darovali 4. septembra letos.

26 svetniških kandidatov

Maša na prvi junijski petek bo torej namenjena molitvi za uspeh beatifikacije doslej predstavljenih kandidatov. Prvo sv. mašo so sicer že pred več kot dvema letoma, 5. aprila 2024, darovali za koroškega duhovnika Lamberta Ehrlicha, vodilno osebnost katoliškega prosvetnega in narodnega gibanja na Koroškem.

Nato so se ob prvih petkih zvrstile maše za bogoslovca in aktivnega člana katoliških združenj Alojzija Breznika, duhovnika in sodelavca Marijine družbe in Katoliške akcije Franca Cvara, učiteljico in zborovodkinjo Anico Drobnič ter patra in oskrbnika vaške straže Placida Grebenca.

Nadaljevali so z molitvijo za duhovnika, priljubljenega spovednika in gorečega govornika Srečka Hutha, Franca Keka, ki je bil kot dušni pastir znan predvsem po delu z mladino in ljubezni do domovine, ter duhovnika in svetovljana Janka Komljanca. Zadnjo mašo v letu 2024 so posvetili duhovniku in priljubljenemu katehetu Francu Kramariču.

Tudi prva maša v lanskem letu je bila posvečena duhovniku, in sicer javnemu nasprotniku komunizma in sodelavcu Katoliške akcije Francu Nahtigalu. Februarska in marčevska maša sta bili namenjeni priljubljenima učiteljicama, ki sta ostali zvesti svojemu krščanskemu prepričanju, in sicer Marici Nartnik in Ivanki Škrabec Novak.

Nato so se zvrstile sv. maše za duhovnika Valentina Oblaka in Jakoba Omahna, pa za študenta učiteljišča, sicer aktivnega kristjana Janeza Pavčiča, ki je bil umorjen pri vsega 19 letih. V lanskem letu so se poklonili še spominu na sestro Karmelo - Antonijo Premrov, na duhovnika in redovnika križniškega reda Ivana Salmiča, književnika Lenarta (Narteja) Velikonjo in pokončne mlade kristjane Jaroslava Kiklja ter Antona Murglja in Alojzija Murglja.

Letos so sv. maše za mučence nadaljevali še z molitvijo za duhovnika Mateja Krofa in Ignacija Nadraha, znanega po vnetem dušnopastirskem delu in skrbi za romarje. Bogoslužja za konkretne mučence pa so sklenili z molitvijo za bogoslovca Bernarda Štuheca in Emila Keteja ter za učiteljico, katehistinjo in pesnico Veronika Lestan. Bolj ali manj vsem naštetim je bilo skupno, da so morali svojo pripadnost katoliški veri in duhovniškemu oziroma katehetskemu poslanstvu plačati z življenjem, in sicer na okruten, zločinski način.

Pri mašah v okviru pobude so somaševali duhovniki oz. župniki tistih župnij, v katerih so bivali oziroma so bili umorjeni svetniški kandidati. Sodelovali so tudi lokalni pevski zbori, svetniške kandidate pa je v verzih predstavljal Gregor Čušin. Podrobneje smo o njih na enem mestu pisali tudi 202. številki Domovine, ki je izšla 29. maja lani.

Travmatična izkušnja kot priložnost za rast

Ko nas prizadene nekaj hudega, je to lahko tudi priložnost za rast. To velja tudi, ko gre za travmatične izkušnje iz slovenske zgodovine. Tako je pobudnica Romana Bider v lanskem pogovoru za Domovino opisala namen pobude, ki je z leti postala del spravnega procesa pri nas.

Civilnodružbena iniciativa Vseposvojitev niso samo svete maše. Gre tudi za simbolično posvajanje žrtev druge svetovne vojne in povojnih pobojev v Sloveniji, ne glede na to, na kateri strani zgodovine oziroma bratomorne vojne so se znašle. Do konca maja lani je bilo posvojenih 1599 žrtev.

Bidrova je pobudo zasnovala že pred več kot desetletjem, sčasoma pa je dobila tudi nove izvedbene oblike, med drugim spletno pokopališče, kjer je vsaki od okrog 100.000 žrtev druge svetovne vojne posvečen pomnik z zemljevidom kraja pokopa, če je ta znan. Gre za dragoceno možnost, da lahko nekdo vsaj tam najde spomenik, posvečen svojcu, prižge lahko virtualno svečko, doda fotografijo in spletno povezavo ter mu posveti kakšen zapis oziroma misel. Po besedah Romane Bider je sicer to »skrajno zasilen nadomestek tega, česar v naravi nismo mogli narediti«.