Umorjeni Matej Krof (1916–1950): Priljubljen koroški dušni pastir, zato trn v peti komunističnih oblasti

Prvo sv. mašo v okviru pobude Vseposvojitev v letu 2026 bodo pri frančiškanih darovali za duhovnika Mateja Krofa, umorjenega kot župnika v Črni na Koroškem leta 1945. Somaševanje bo vodil njegov sorodnik Janko Krištof, župnik v župniji Bilčovs in dekan dekanije Borovlje. Sodeloval bo tudi duhovnik Jože Hrastnik, župnik iz Mežice, kamor danes spada Lokovica, rojstni kraj Mateja Krofa. Dvaindvajseta od tridesetih svetih maš za slovenske mučence, žrtve komunističnega nasilja, bo 2. januarja v Ljubljani pri frančiškanih na Tromostovju. Kot običajno bo svetniškega kandidata v verzih predstavil Gregor Čušin.

Komunisti so z odloki vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte že leta 1941 začeli graditi nov sistem, čeprav za to niso imeli nobenih pooblastil naroda. Med njegovimi elementi je bil tudi odnos do verskih skupnosti, zato so leta 1944 ustanovili t. i. versko komisijo, ki naj bi zagotavljala »nemoteno izvrševanje bogočastja in polno uveljavljanje verske svobode« ter urejala vsa vprašanja med slovensko narodno oblastjo in Cerkvijo.

»Treba je ustvarjati razdor«

Njeno delovanje je bilo seveda povsem nasprotno zapisanemu. Takoj po ustanovitvi je komisija namreč začela sestavljati kartoteke duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev, v katerih je bil posebej izpostavljen njihov odnos do partije. Namen komisije je leta 1953 v komentarju o pravnem položaju verskih skupnosti nazorno opisal nekdanji major slovenske Ozne Mitja Ribičič. Zapisal je namreč, da je treba ustvarjati razdor tako med slovenskimi škofi kot tudi med slovenskimi in hrvaškimi škofi ter med slovenskimi škofi in Vatikanom, prav tako pa med duhovščino in verniki.

Takoj po ustanovitvi je komisija začela sestavljati kartoteke duhovnikov, redovnikov in bogoslovcev, v katerih je bil posebej izpostavljen njihov odnos do partije. 

Cerkev je bila namreč za komunizem sovražnik številka ena, saj je zaradi velikega vpliva med pretežno vernim slovenskim prebivalstvom ni mogla zatreti, kot je zatrla politično opozicijo. Zato je bil cilj oblasti tega notranjega sovražnika, če že ne uničiti, pa vsaj moralno onemogočiti, s tem pa zmanjšati njegov vpliv med verniki.

V teh zgodovinskih okoliščinah je svoje duhovništvo opravljal tudi Matej Krof. Rojen je bil 9. septembra 1916 v Lokovici, vasi blizu Prevalj, blizu današnje slovensko-avstrijske meje. Vas je do konca prve svetovne vojne spadala po župnijo Pliberk, po vojni pa pod Mežico.

Izgnan takoj po novi maši

Kot je v pogovoru za Radio Ognjišče, objavljenem julija 2023, pojasnil zgodovinar dr. Aleš Maver, je Krof tako odraščal in deloval na tistem majhnem območju zgodovinske dežele Koroške, ki je brez plebiscita po prvi svetovni vojni pripadel Kraljevini SHS oziroma pozneje Kraljevini Jugoslaviji.

Matej Krof je izhajal iz številčne družine, rodil se je kot deseti od enajstih otrok. Osnovno oziroma ljudsko šolo je obiskoval na Holmcu, meščansko šolo v Mežici, klasično gimnazijo pa v Mariboru. Kot je pojasnil dr. Maver, je imela v tistem času mariborska gimnazija sloves »izjemno slovenske gimnazije« v primerjavi z realko, ki je veljala za bolj nemško usmerjeno.

Kmalu po novi maši so ga skupaj z drugimi štajerskimi duhovniki pregnali na Hrvaško.

V Mariboru je Krof vstopil tudi v bogoslovje, v duhovnika pa je bil posvečen 6. aprila 1941. Že kmalu po novi maši so ga skupaj z drugimi štajerskimi duhovniki pregnali na Hrvaško, kjer je štiri leta deloval kot duhovni pomočnik v več župnijah Đakovkse škofije. Po vojni se je lahko vrnil v mariborsko škofijo.

Izgovor za umor: padel je po skalah

Po vojni se je vrnil v mariborsko škofijo in prevzel upravljanje župnije Ojstrica nad Dravogradom, 15. novembra 1947 pa je prišel za župnika v Črno na Koroškem. Kot povedo pričevalci, so Krofa kot mladega in vedno nasmejanega duhovnika verniki takoj vzljubili. Kljub temu oziroma prav zato pa je nanj kmalu postala pozorna tudi povojna komunistična oblast, kateri je bila njegova priljubljenost vedno večji trn v peti. Zato so ga tudi večkrat zasliševali.

Mržnja do vplivnega mladega duhovnika se je še stopnjevala in 23. maja 1950 se je zgodilo. Matej Krof je šel krstit otroka na podružnico sv. Helene v Podpeco. Proti večeru se je vračal v Črno, kjer bi moral voditi šmarnično pobožnost, a ga farani niso dočakali.

Likvidatorji so ga najprej potolkli, nato pa porinili po skalah, da bi lahko v uradnem poročilu zapisali, da je padel po skalah in se ubil. A faranom je bilo jasno, da za smrtjo njihovega župnika stoji »ljudska oblast«, ki je poskrbela tudi za strog nadzor dogajanja v pogrebnem sprevodu.

23. maja 1950 so ga likvidatorji najprej potolkli, nato pa porinili po skalah.

Kulpabilizacija žrtve

Kot še pojasni dr. Maver, so se po umoru sicer začela pojavljati namigovanja, da naj bi bila »gonilna sila« Krofovega duhovništva njegova mati in da naj bi razmišljal o tem, da bi po materini smrti duhovništvo zapustil. A šlo je le za govorice, s katemi so ga skušale oblasti naknadno očrniti oziroma mu naprtiti krivdo, zaradi katere bi umor postal sprejemljivejši.

Upokojeni ljubljanski nadškof dr. Anton Stres je še za časa njegove profesure na Teološki fakulteti za takšen modus operandi uporabljal izraz »kulpabilizacija žrtve«. Podobne govorice so se namreč pojavljale tudi pri drugih žrtvah komunizma, je še pojasnil zgodovinar dr. Aleš Maver.