Na Kitajskem zbrani v spomin pobitih, v Sloveniji kosti ubitih še vedno orožje živih

Na današnji dan pred 32 leti je kitajska vojska na Trgu nebeškega miru v Pekingu zatrla proteste za demokratizacijo države. Ob tem naj bi umorili več sto, po nekaterih ocenah tudi več tisoč ljudi. Kitajske oblasti javno bdeneje v spomin pobitim še vedno prepovedujejo, vlada o pokolu še naprej molči. Družine pobitih so tako danes na Trgu nebeškega miru znova zahtevale priznanje pokola, odgovornosti in odškodnino, medtem ko so v Hong Kongu tradicionalno množično bdenje oblasti preprečile.

Da je soočenje s težo pretklih zločinov težavno, priznanje, pokop in sprava pa še kako potrebni, pa je vnovič pokazala tudi današnja predstavitev zbornika Pravica do groba oz. 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč.

Pod pretvezo pandemije oblasti prepovedale shod, ki jim trka na vest

Pokol Tian'anmenu je bil pokol mladih, ki si prizadevali za demokracijo. Šlo je predvsem za študente, ki so jih navdihnila prizadevanja za demokratične reforme  v Sovjetski zvezi, na Madžarskem in Poljskem. Če je v velikem delu vzhodne Evrope po množičnih ljudskih demonstracijah uspel prehod v demorkacijo, pa na Kitajskem ni bilo tako.

Nasilno zatrtemu protestu je sledila močna represija nad prebivalstvom, številni do oblasti kritični intelektualci so bili aretirani in mimo zakona obsojeni na dolgoletne zaporne kazni ali smrt.

V Hong Kongu, kjer je v preteklih letih v spomin na pokol potekalo bdenej, ki se ga je udeležilo desettisoče ljudi, je pod represivnejšo kitajsko oblastjo danes preprečilo 7000 policistov, ki so že zgodaj zjutraj aretirali 37-letno aktivistko Chow Hang Tung. podpredsednico hongkonškega zavezništva za podporo domoljubnim demokratičnim gibanjem Kitajske, ter 20-letnega moškega, ki je k zbiranju pozival prek družabnih omrežij. Uradno so bdenje letos prepovedali zaradi pandemije, pa čeprav mesto sicer funkcionira normalno in že mesec dni v njem niso potrdili nobenega primera okužbe.

Pri nas izšlo 5. poročilo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč

Ob obletnici pokola na Trgu nebeškega miru pa je pri nas danes potekala predstavitev 5. poročila vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, povezanega v zbornik z naslovom Pravica do groba.

Ta vsebuje analizo dosedanjega stanja (ne)urejenosti vojnih grobov pri nas in slovenskih grobov v tujini, predstavitev nove podatkovne baze vojnih grobov ter zbirke podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in po njej Inštituta za novejšo zgodovino, podatke o zapornikih taboriščnikih po drugi svetovni vojni in njihovi usodi ter poročila o ekshumacijah in arheoloških raziskavah v zadnjih letih (Brezno 3 pri grobišču v Kočevskem rogu, Mihcovo brezno pri Dobcu, Koščevo brezno pri Igu in protitankovski jarek v Mostecu pri Dobovi, grobišče Vinograd pri Šembijah in brezno v Debliških livadah) ter prispevek Andreja Mihevca o stanju brezna pod Macesnovo gorico. Poseben prispevek predstavljajo tudi uvodniki Boruta Pahorja Sprava je pot, Alojza Kovšce Pravica do groba in Mateja Tonina Grobišča kot simbol preseganja delitev in spomina na vse naše mrtve, poleg tega pa tudi refleksija Pavla Jamnika o kosteh ubitih, ki postanejo orožje živih.

Pahor: Slovenci nismo obsojeni na razkol

Predsednik Borut Pahor tako opozori, da je sprava po osamosvojitvi obtičala na robu političnega obzorja – do odkritja Hude jame, ki je za vedno spremenilo odnos do vprašanja sprave. Izpostavi, da Slovenci nismo obsojeni na razkol ter pozdravi izjavo Slovenska sprava, ki »v etičnem smislu ovrednoti glavne fenomene narodnega položaja sredi prejšnjega stoletja: upor proti okupatorju, njegovo prilastitev s strani komunistične partije, revolucionarni teror, odpor proti njemu in oboro­ženo kolaboracijo«.

Jamnik: Naklonjeni zmagovalni strani še vedno ne priznajo odgovornosti za zločine, naklonjeni poraženi strani nekritično poudarjajo popolno nedolžnost pobitih

Jamnik v svojem prispevku med drugim opozori, da se s prebujanjem osebnih, ideoloških in nazorskih razlik zamolčane zgodovine v družbi  »obnavljajo stare in sprožajo nove napetosti«, zaradi česar se lahko zgodi, da »novi razlagalci preteklih dogodkov trpljenje in kosti ubitih žrtev na premagani strani začnejo uporabljati kot orožje proti razlagi, ki jo je v družbi uveljavila zmagovita stran«, pri čemer gredo te razlage redko v smeri poudarjanja svetosti človekovega življenja in obsodbe nasilnih konfliktov, ampak prepogosto obujajo le nazorska in ideološka nasprotja, ki so že v preteklosti pripeljala do nasilnega konflikta.

Kot piše, so se raziskovalci in preiskovalci množičnih povojnih pobojev soočili s tem, da posmrtni ostanki žrtev postajajo orožje živih za medsebojno obračunavanje: »Naklonjeni zmagovalni strani še vedno ne želijo priznati odgovornosti svoje strani za zločine in trpljenje pobitih ter iščejo vse mogoče razlage, s katerimi poskušajo racionalizirati ali celo opravičevati zločine. Naklonjeni poraženi strani nekritično poudarjajo popolno nedolžnost pobitih. /.../ Krivdo ali nedolžnost posamezniku po koncu vojne določi zmagovalec, dolgoročno pa se novo ovrednotenje vloge posamezne strani kaj hitro lahko sprevrže v nov konflikt.«

Dežman: Vsak ima pravico do groba in zgodbe

Na današnji novinarski konferenci je dr. Marta Rendla tako dejala, da zbirka podatkov o žrtvah druge svetovne vojne vsebuje podatke o smrti približno 100.000 oseb, medtem ko so slabše raziskani predvsem kraji smrti in pokopov. Največ oseb, več kot 63.000 je življenje izgubilo na območju današnje Slovenije. Za več kot 25.500 oseb je znano, kje v Sloveniji so pokopane, medtem ko za več kot 34.500 to ni znano.

Urednik zbornika Jože Dežman je izpostavil, da Slovenija ne ureja vojnih grobov v skladu z lastno zakonodajo in mednarodnim pravom, pri čemer ne gre le za grobove poražene, temveč tudi približno 30.000 grobov zmagovalne strani. »Vsi so naši mrtvi. Vsak ima pravico do groba do zgodbe. In potem bo ta zgodovina neizmerno bogatejša in močnejša,« je dejal Dežman.