Msgr. dr. Peter Štumpf: Pomurski katoliški duhovniki so bili najbolj odgovorni in zaslužni za združitev Prekmurja z matičnim narodom

Murskosoboški škof msgr. dr. Peter Štumpf je nedvomno dušni pastir, ki ga je težko spregledati. Predvsem zaradi odločnih, jasnih besed, ki stvari opišejo kot so, oziroma kot jih vidi sam, ne ozirajoč se na opevano "politično korektnost".

Sebi ostaja zvest tudi v našem velikonočnem intervjuju, v katerem se nismo izognili aktualnih, tudi perečih tematik, ki v tem turbulentnem času za slovenski narod in Evropo ter svet na splošno, zadevajo Katoliško cerkev. 

Pogovor smo začeli lokalno in ga razvijali globalno. Začenjamo torej z osrednjo Prekmursko temo, ki je zanetila kar nekaj javnih razprav, tudi prerekanj med starimi ideološkimi nasprotniki.

Približuje se 100 letnica priključitve Prekmurja Sloveniji in čeprav je pogosto videti, da bi nekateri pri nas želeli pozabiti, so imeli duhovniki in Cerkev tukaj ključno vlogo…

Samega sebe prepričujem, da ni tako hudo. Da vendarle imamo kot katoliška škofija nek prostor in neko vlogo glede obletnice priključitve in poizkušam biti razumevajoč tudi v odnosu do tistih, ki morda želijo vlogo Cerkve minimizirati … Že pred dvema letoma smo ustanovili škofijski odbor za pripravo na to obletnico, ker smo čutili dolžnost, da le to dostojno obeležimo in praznujemo in da se predvsem zahvalimo Bogu za vse darove in milosti, ki smo jih dobili od njega. Nenazadnje je končni sad vsega tega tudi naša združitev z matičnim narodom, pa tudi ustanovitev murskosoboške škofije.

Na prvem mestu je torej zahvala Bogu, potem pa tudi iskanje poti, kako na podlagi teh starodavnih izkušenj narodnostnega prizadevanja za slovenstvo, naprej živeti skupaj kot Slovenci, Madžari, Hrvati, Romi, katoličani, protestanti, binkoštni, kalvinci,  pravoslavni, adventisti, …

O tem, kako naj katoličan v ljubezni ohranja svojo narodno identiteto, bi nas verjetno lahko zelo veliko naučili prekmurski duhovniki iz prejšnjega stoletja …

Takratni prekmurski slovenski duhovniki so bili močno povezani s prleškimi. Le ti so tudi v Prekmurje pogosto tihotapili slovenske knjige in tako so se ljudje podrobneje seznanjali s slovensko kulturo, jezikom … Samo na Tišini je bilo recimo v 2. polovici 19. stol. preko 400 naročnikov Mohorjevih knjig, 600 v Beltincih … Ljudje so živeli v hišah iz blata, kritih s slamo, brali pa so slovenske knjige. Danes pa živimo v lepih hišah, knjig pa ne beremo.

Izjemen pomen je imelo tudi taborsko gibanje. Mnogi iz Prekmurja so bili del tega gibanja in tudi na prvem slovenskem taboru v Ljutomeru je bilo veliko ljudi iz Prekmurja.

Ključni so bili narodno zavedni duhovniki. Najprej dr. Franc Ivanocy, ki je bil tudi bogoslovni profesor v Sombotelu, a se je odločil, da bo šel za župnika na Tišino, da bo lahko v slovenskem jeziku oznanjal in poučeval svoje ljudi. Iz vrst njegovih kaplanov, ki so bili močno pod njegovim vplivom, so se potem razvili novi narodnostni buditelji- Jožef Klekel st., Ivan Baša in drugi … Tudi drugi duhovniki so sodelovali z njim pri negovanju slovenske besede. Tako je na primer nastal prevod katekizma iz madžarščine (Bašev katekizem), ki je postal temelj poučevanja osnovnošolskih otrok v slovenskem jeziku. Na Kleklovi novi maši, ob koncu 19. stol, so prvič izobesili slovensko zastavo, kar je bilo v tistem času nekaj nepojmljivega.

Iz vsega tega je potem nastala katoliška prekmurska periodika, ki je izhajala 40 let, Kalendar Srca Jezušovoga, družbeno politični list Novine in seveda mesečnik Marijin list. Ta periodika, ki je bila navzoča tudi v Prlekiji, je trajala vse do 1941, oz. 1944 in v ljudeh  ohranjala slovenstvo in katoliško zavest in pa poštenost. Lepo je povedal tudi Jože Plečnik, ki je zidal cerkev v Bogojini, da so Novine najbolj pošten časopis v Sloveniji. Pri vsem tem gre za gnetenje src v slovenstvu, kar je potem leta 1919 tudi pripeljalo do združenja z matično domovino.

Kot katoliška škofija smo zavezani k temu, da vse to ponovno izpostavimo. Na to temo so sicer že bili simpoziji, tudi dva doktorata … Danes, z zgodovinske distance, lahko zagotovo rečemo, da so bili pomurski katoliški duhovniki najbolj odgovorni in zaslužni za združitev z matičnim narodom. Seveda pa to danes marsikomu ni všeč.

Danes, z zgodovinske distance, lahko zagotovo rečemo, da so bili pomurski katoliški duhovniki najbolj odgovorni in zaslužni za združitev z matičnim narodom. Seveda pa to danes marsikomu ni všeč.

Nekatere je zmotil celo predvideni kip sv. Nikolaja …

Ja, kip sv. Nikolaja bi radi postavili v krožišču ob vstopu v Mursko Soboto. Soboška stolnica je posvečena sv. Nikolaju, tudi samo mesto ima Nikolajev sejem, tako da je mesto vsekakor povezano s tem svetnikom. So pa žal na dan prišle tudi ideološke polarizacije. Gre pa seveda za večletni projekt. Za pomoč smo zaprosili tudi MO Murska Sobota.

Pomembno je, da ohranimo naše krščanske korenine in se jih ne sramujemo, saj s tem ohranimo tudi sebe. Sveti Nikolaj sam nas spominja na dobroto. Simbolično nam izpraša vest … tudi zato je potreben kip s tako močno simboliko.

Kako se murskosoboška škofija konkretno pripravlja na 100 letnico priključitve matični domovini?

Imamo zastavljen širši plan. Kot sem že omenil, smo že pred dvema letoma ustanovili škofijski odbor v ta namen. Sestavili smo molitve za domovino. Lojze Kozar, generalni vikar in tudi priznani literat, je pripravil prošnje vernikov, osnutke sedmih pridig Skupaj čez zlati most, kar predstavlja sedem mostov čez Muro, kolikor jih je od Petišovec do Gornje Radgone. Potem šmarnice, ki jih bomo brali v mesecu maju. Pripravljamo tudi  zgodovinsko (romarsko-turistično) pot Po poteh naših narodnih buditeljev. V novembru pripravljamo, v sodelovanju s teološko fakulteto v Ljubljani, znanstveni simpozij. Na njem bi radi predvsem odgovorili na nekaj ožje cerkvenih vprašanj … vem, da bo imel ta odbor, ki ga vodi g. Milan Kučan, simpozij tudi na SAZU-ju. Tam bodo odgovarjali bolj na družbena vprašanja, mi pa bi radi vedeli, kako se je recimo odzval sombotelski škof, kako ljubljanski škof (Bonaventura Jeglič je bil zelo naklonjen združitvi), kako zagrebški, mariborski, kako Sveti sedež v Rimu… kakšen je bil odziv na terenu.

Potem, nadalje, bi pred stolnico radi obnovili trg in vanj umestili nišo za pet narodnih buditeljev (Ivanocy, Klekl st., Franc Kovačič, Matija Slavič in Ivan Jerič), za kar so že narejeni načrti. Radi bi še postavili tudi kipa Cirila in Metoda, in sicer ob vhodu na trg pred stolnico.

Mi se sicer zahvaljujemo Bogu, da smo Slovenci, zahvaljujemo pa se mu tudi za to, da smo katoličani, tudi Madžari, Hrvati…

Osrednja proslava s slovesno mašo bo v soboto 17. avgusta 2019 v Beltincih.

Tako je. Za nas pa je tudi bistveno, da ta praznik ne izzveni nacionalistično. V smislu absolutnega slovenstva. Mi se sicer zahvaljujemo Bogu, da smo Slovenci, zahvaljujemo pa se mu tudi za to, da smo katoličani, tudi Madžari, Hrvati … Nekaterim škofom, vseh bo okoli 20, (+ dva ali trije kardinali), bomo ob tej priložnosti podarili oljno sliko, ki predstavlja Marijo Vnebovzeto v Turnišču, kjer je osrednje škofijsko romarsko središče. Győrskemu škofu, v zahvalo, da so nam v goričkem delu Prekmurja ohranjali vero od 998-1777, zagrebškemu škofu, da so nam v dolinskem in ravenskem delu Prekmurja ohranjali vero od 1094-1777, sombotelskemu škofu, da so nam ohranjali vero od 1777-1919, mariborskemu škofu, da nam je ohranjal vero od 1919-2006, pa tudi ljubljanskemu škofu. Iz te vere je slovenstvo sploh zraslo.

Vključili smo tudi ekumenizem, saj so tudi evangeličani pomembno sooblikovali naš prostor. Evangeličanski škof Erniša bo prebral berilo med mašo, česar še tudi ni bilo. Škof Filo bo imel na koncu govor … povabili smo seveda tudi vodstvo države, župane pomurskih občin… udeležbo je že potrdil predsednik države.

Danes, ko se povsod krepi nacionalizem, je tak odnos kot svež veter uspešnega in spoštljivega sobivanja. Cerkev ima gotovo v sebi moč in nauk, da pokaže tudi civilni družbi, kako sobivati v različnosti in spoštovanju … Na tem območju je bil sicer vedno močan madžarski vpliv, ki je precej  bolj »korajžen« kot slovenski na Madžarskem. Madžari za svojo manjšino v Sloveniji zelo dobro skrbijo, tako finančno kot »moralno«, medtem ko so recimo Porabski Slovenci, v veliki meri prepuščeni sebi. No, v zadnjih letih se je to, vsaj na področju duhovne oskrbe precej izboljšalo. Nam poveste malo več o tem?

No, razmere so se v Porabju, vsaj kar se Cerkve in katolištva tiče, v zadnjih letih res precej spremenile. Na boljše! Naši duhovniki redno hodijo v porabske župnije in tam mašujejo ter spovedujejo v slovenskem jeziku. Tudi verouk je v slovenščini. Pravzaprav ne v slovenskem jeziku, ampak v prekmurščini, oz. v porabščini. Če mašujemo v knjižni slovenščini, težko razumejo. Tudi sodelovanje z madžarskimi duhovniki v porabskih župnijah je zelo dobro. Sedanji župnik na Seniku se uči porabsko in tudi že mašuje v porabščini.

Največji fenomen pa je, da se je predlani umeščeni sombotelski škof Székely János načrtno naučil slovensko in to tako dobro, da brezhibno mašuje v slovenščini. Kako globoko sporočilo je to za Porabske Slovence in vse nas. Madžarska cerkev tukaj pozitivno prehiteva tako državo kot slovensko Cerkev. Jaz se sicer trudim z madžarščino, vendar kaj dlje od birmovanja še nisem prišel. Madžarščina je zelo težak jezik in moraš imeti talent, da se ga naučiš v zrelih letih.

Največji fenomen je, da se je predlani umeščeni sombotelski škof Székely János načrtno naučil slovensko in to tako dobro, da brezhibno mašuje v slovenščini.

Imajo pa tudi Madžari dobro urejeno duhovno oskrbo pri nas. Madžarski duhovniki redno prihajajo v Dobrovnik in Lendavo, pa tudi naši duhovniki v teh krajih govorijo in mašujejo v madžarščini. Čezmejno sodelovanje je torej zelo dobro. Recimo zdaj na velikonočni ponedeljek imamo v Markovcih blagoslov traktorjev. Iz obeh strani meje pride okoli 100 traktorjev … Tudi sombotelski škof mi je povedal, da je takšna odprtost in sodelovanje med škofijami unikum. Gre pa tukaj za drug nivo odnosov. Le ti niso zgolj na diplomatski ravni, ampak so prijateljski. Sad tega je tudi, da bosta oba škofa, nekdanji sombotelski-sedanji predsednik madžarske škofovske konference in aktualni sombotelski prišla k slovesni maši 17. avgusta. To je zelo močno simbolno dejanje.

Zanimivo je, kako malo se, ob vsej negativni propagandi, ki je je deležna Madžarska, o teh pozitivnih zgodbah sliši v slovenskih osrednjih medijih. Veliko pa slišimo v medijih o papežu Frančišku. Videti je, da razne »struje« v Cerkvi že stoletja niso bile tako razdeljene. Kaj imate povedati tistim, ki menijo da so tako zelo razsvetljeni, da se lahko obregajo ob papeža kot bi bil kak politik in ne vrhovni poglavar svete katoliške Cerkve, nenazadnje izbran od Svetega Duha?

Kar opažam je, da je mnoge v Cerkvi strah. Sedanjega časa in prihodnosti. Razmere v družbi so posledica raznoraznih procesov. Niti ne več sekularizma in modernizacije, to je bilo 20, 30 let nazaj. Tudi ne govorimo več o postmoderni družbi, ampak govorimo pravzaprav o družbi brez vrednot. Vrednote so postale anti-vrednote. O tem smo škofje lanskega septembra govorili tudi na našem srečanju v Bratislavi. Cerkev ni toliko razdeljena, bolje rečeno bi bilo, da je razpršena. V Evropi ima Cerkev sama do sebe različno podobo v različnih deželah. Ni enotne podobe. Nedavno sem dobil v roke nemški verski časopis, podoben naši Družini in na naslovnici je bila mlajša, s svetopisemskimi in verskimi motivi potetovirana ženska. Predstavljena je bila kot osrednja osebnost tega časopisa. Pravi, da je sicer teologinja in katehistinja in da si s tetovažami pomaga, ko otrokom razlaga vero. In seveda na nek način tudi provocira okolico, saj si le ta ob njenih tetovažah postavlja vprašanja, ki si ji sicer ne bi. V redu. Je pa tukaj sporen odnos do človekovega telesa. Zakaj bi morali spreminjati človekovo telo, ki je čudovito in dano od Boga stvarnika, da bi bilo še bolj sporočilno, kot že sicer je. Kot da bi bilo nezadostno…

Kultura tatujev je sicer v današnjem času precej močna. Opaziti je, da je tatujev celo več med ženskami kot med moškimi. Kot da bi človek hotel svoje telo še dopolniti, mu dati neko dodatno sporočilnost… Vendar pa je naše telo tempelj Svetega Duha, Božja podoba.

V našem družbenem miselnem konceptu pa je telo le biološki produkt, ki je skoraj enak živalskemu. In če je tako, lahko s svojim telesom (in tudi s telesom drugega) počnem karkoli in sem nad njim gospodar. To vodi potem tudi v vprašanje evtanazije, abortusa in drugih etičnih vprašanj glede človekovega telesa in s tem tudi človeške osebe. Tu je Cerkev neenotna. Zaradi določenih kulturoloških pojavov, kjer ta Cerkev je.

Naloga evropske Cerkve je v tem, da pomaga ljudem ohraniti veselje do svojega telesa, ne glede na to, kakšno to telo je. Kristus se je v svojem telesu do skrajnih muk vlekel na križ in ni odstopil. S tem je dal našemu telesu vrednost in pomen tudi v trenutkih trpljenja, ponižanja, celo zlorab … Kajti človek je vedno človek dostojanstva in Božje podobe ter ima vedno Kristusovo pomoč, da se lahko ponovno sestavi skupaj. In točno to so procesi, ki se jih nekateri v Cerkvi bojijo, papež pa nas v te procese postavlja. Hoče, da se jih ne bi bali. Mnogi bi radi ostali v varnem zavetju, zato se zatekajo k tradicionalnosti. Tradicija sama je dobra in mora biti. Iz nje rastemo in dobivamo izkušnje, vendar ne smemo gledati samo nazaj, kot tudi voznik v avtu, mora pogledati tu in tam nazaj, večino časa pa vendarle mora gledati naprej, če želi pot nadaljevati. Papež je tukaj zelo aktiven v pogledu naprej.

Škofje morajo biti ljudje, ki dišijo po ovcah, kot se reče.

Res pa je tudi, da ima papež ob sebi take in drugačne sodelavce, dobre in tudi slabe. To ni neka novost, vedno je bilo tako. Tudi na škofijski ravni je tako. Papež sam ne more vedeti za vse. Tudi zato je dal normativo, da bo pri škofovskih imenovanjih dal prednost tistim, ki so zelo blizu ljudem. Ni nujno, da so akademsko izobraženi, profesorji, doktorji… ampak da so izkušeni pastirji na župnijah. Škofje morajo biti ljudje, ki dišijo po ovcah, kot se reče.

Papež seveda ob vsem tem doživlja napade. Tudi škofje jih doživljamo. Tu je zelo pomembno, da ostajamo škofje med seboj in s papežem enotni. Najhujši udar v Cerkvi je udar needinosti. Za tem so, kot papež večkrat pove, sile zla, Satan, ki dela vse na tem, da bi bili neenotni in da bi bili malodušni.

Pred kratkim je Slovenija dobila novega nuncija, v letošnjem letu pa se pričakuje tudi izbira novega celjskega škofa. Bo torej tudi ta »dišal po ovcah«?

Gotovo, tudi v tem primeru se išče tak človek. Nihče pa ni popoln. Niti pastirji. Vendar pa moramo vedeti predvsem to, da poleg vseh antropoloških, družbenih lastnostih, ki jih škof potrebuje za dobro vodenje, mora biti škof predvsem človek vere in molitve. Kajti škof je priča, ki ne odstopa. Danes se vrši ogromno pritiskov na škofe in samo človek jasne vere lahko vodi škofijo. Človek, ki pred seboj gleda Kristusa. To tudi papež vseskozi poudarja.