Množenje ministrstev in državne službe za odpisane: koliko je Svoboda v resnici svobodna?

Prva povolilna tedna pričata, kako malo je potrebno, da se vsesplošna histerija poleže in v državi zavlada mir, občutek blažene normalnosti. In to navkljub temu, da Sloveniji še vedno vlada Janez Janša. Tistim, ki so dve leti razpihovali strasti, zadostuje zavedanje, da se desnica z oblasti poslavlja in da spet prihaja normalnost, ki so je vajeni: levičarska vlada, pod komerkoli že, ter Janša globoko v opoziciji.

Sicer jih malo peče, da so Goloba prenapihnili in s tem na rob pragu ali čezenj odpihnili kul četverček. Kar zdaj kompenzirajo s ponavljanjem parol o kolektivni zmagi ter pomenu »žrtvovanja za Svobodo« tistih, ki so jih volivci brcnili iz nacionalne politike.

In res, kako malo je potrebno, da stvari dobijo drugačno perspektivo: urejanje državnih služb odpisanim politikom ni več pregrešno politično kadrovanje, temveč združevanje moči v skupno dobro.

Množenje ministrskih stolčkov pa ne zapravljivo bohotenje državnega aparata, temveč prepotrebna »krepitev ministrskih resorjev«.

Še sreča za svobodi zavezane medije, da so nam razložili, kaj Golob pravzaprav počne. Sicer bi kakšen gledalec ali bralec na prvo žogo lahko povsem napačno sklepal, da gre za odrejanje preužitkov politikom, ki so jim volivci pokazali vrata z jasnim sporočilom, da jih nočejo več gledati. In ker plena za vsa lačna usta ni dovolj, je pač treba zarezati še malo širše, bi še zmotno ocenil.

Prve iluzije o spremembah, ki naj bi jih prinesel Robert Golob, že padajo, in hkrati sprožajo utemeljene pomisleke, koliko bo tudi on pri svojem vladanju svoboden, koliko pa pod taktirko plenilcev iz levega močvirja, ki si zdaj javno pripenjajo medalje za njegovo zmago.

Nesvoboda Svobode

Brez pretiravanja s cinizmom preklopimo na novo družbeno-politično realnost in svobodno zapišimo, da ima Golob veliko srečo, da so slovenski mediji tako prežeti s svobodo. Ni namreč res, da so volivci njegovo zmago dojeli kot kolektivni uspeh levega bloka, kot nam zdaj prodajajo mnenjski voditelji levice. Daleč od tega – že množični spletni odzivi pričajo, da so Golobovo Svobodo volili, ker imajo zagrenjenih destruktivcev kot sta Marjan Šarec in Alenka Bratušek, dovolj. Seveda imajo številni dovolj tudi Janše, a njega še vedno "ljubi" njegovih 270 tisoč sodržavljanov. Ga bo zato Robert Golob vzel v svojo vlado?

Ja, iz parlamenta izpadli Šarec bi rad bil obrambni minister, četudi preko trupel strokovnjakov kot sta profesorja Grizold in Prebilič. In ja, na volitvah odpisana Bratuškova lahko v življenju komajda počne kaj drugega kot karkoli pač že v državnem aparatu. A ne glede na vso predanost medijev svobodi, bo Golob reciklažo takšnih luzerjev ljudem težko prodal kot razumno in smiselno potezo. Vztrajanje pri tem bi zato bila njegova prva velika napaka, primerljiva strelu v koleno tik pred štartom teka na 3.000 metrov z zaprekami.

Prve iluzije o spremembah, ki naj bi jih prinesel Robert Golob, torej že padajo, in hkrati sprožajo utemeljene pomisleke, koliko bo tudi on pri svojem vladanju svoboden, koliko pa pod taktirko plenilcev iz levega močvirja, ki si zdaj javno pripenjajo medalje za njegovo zmago.

Nekaj je gotovo, volivci so mu dali glas za vse kaj drugega kot za vodljivo (u)klanjanje zahtevam in ukazom interesnih lobijev iz ozadja, ki na levici vedno bolje od izvoljenih predstavnikov ljudstva vedo, kako tej državi vladati.

Kam ta pot vodi, so svareči primer štirje Golobovi predhodniki, ki so, tako kot on, na hitro zablesteli, a še hitreje ugasnili, ko je zmanjkalo kisika, ki je hranil njihovo nečimrnost.