Mladi, prekarno delo je lahko priložnost in ne grožnja!

Rok Čakš
3
Rok Čakš

»Slovenija je država z največjo stopnjo prekarnosti med mladimi, kako naj mladi potem sploh upamo na neko bolj pozitivno prihodnost v Evropi, če prekarna dela nadomeščajo redne zaposlitve?«

Pustimo vnemar, da je predstavnica sindikata Mladi plus, kot nekateri drugi mladi, ki ne razumejo najbolje ustroja in delovanja institucij Evropske unije, svoje vprašanje v četrtkovem pogovoru z Jeanom-Claudom Junckerjem naslovila na napačno osebo.

Tako urejanje trga dela kot zaposlitvena politika sta v pristojnosti držav članic in ne Evropske komisije. Pri tem drži, da ima Slovenija enega najbolj neučinkovitih trgov dela na svetu, kot je pokazala tudi raziskava Svetovnega gospodarskega foruma. A sindikalisti ne razumejo, da problem ni v »divjem neoliberalizmu« in »kapitalističnem izkoriščanju« s strani delodajalcev, temveč v izredno rigidnem trgu dela, kjer so na račun prvih iskalcev zaposlitve kot kočevski medvedje zaščiteni zaposleni za nedoločen čas.

O tem smo že pisali, zato se tokrat raje vprašajmo, zakaj mladi, oziroma vsaj njihovi samooklicani predstavniki, tako imenovane negotove oblike dela smatrajo za takšno grožnjo in od političnih avtoritet vztrajno zahtevajo »varne zaposlitve za nedoločen čas«?

Je res prekarnost tista, ki mlade odvrača od osnovanja družine?

Predstavniki sindikata Mladi plus bi nam pojasnili, da prekarnost mladim onemogoča, da se ustalijo in ustvarijo družino. A pravo vprašanje je, ali današnja mladina v zgodnjih dvajsetih, ko naj bi  končali s študijem, res na prvo mesto postavlja družino in otroke, kot je nekako po defaultu veljalo za njihove starše?

Nekoliko drugače, če bi torej vsakemu svežemu diplomantu pri 23-ih letih podarili redno službo za nedoločen čas, bi se povprečna starost mame ob rojstvu prvega otroka iz sedanjih 30 ponovno spustila na 24 let?

Prepričan sem, da ne, kot tudi močno dvomim, da je klasična, za 40 let zagotovljena služba med generacijo milenijcev res takšna želja in ideal, kot nam to nekateri želijo prikazati.

Jasno, v zaprtih komunističnih časih je bilo drugače, ko je bila življenjska pot bolj ali manj začrtana – najprej šola, potem redna služba 7-15 za tovariški prispevek k samoupravni socialistični družbi. Možnosti potovanj ali iskanja poslovnih priložnosti v tujini so bile za večino mladih zgolj pobožne sanje.

Od razpada tega grotesknega sistema se je svet temeljito spremenil, v spomin nanj pa v Sloveniji ostajajo živi socialistični vzorci razmišljanja in delovanja, ki so glavna cokla modernizaciji in družbenemu napredku.

Močno dvomim, da je klasična, za 40 let zagotovljena služba med generacijo milenijcev res takšna želja in ideal, kot nam to nekateri želijo prikazati.

Mi ostajamo ujetniki socialistične miselnosti, drugi pa …

Za razliko od nas so v marsikateri bivši komunistični državi opravili miselni preskok in sedaj na mnogih področjih napredujejo veliko hitreje od Slovenije. Estonija denimo velja za digitalno najbolj napredno državo v Evropi, po raziskavi PISA 2015 ima najboljši izobraževalni sistem na stari celini in tretjega na svetu.

Ne morem pozabiti, kako logično in enostavno je urednikom slovenskih spletnih medijev pred meseci v Bruslju evroposlanka iz Estonije obrazložila njihov pristop k izzivom sodobnosti. Svet se spreminja in ključno je, da naše družbene vzorce prilagodimo temu in ne obratno, je dejala ter ponazorila na primeru trga dela. Sodobni delovni procesi namreč več ne ustrezajo službam 7-15 iz industrijske družbe 20. stoletja, zato je treba delovna razmerja prilagoditi naravi globaliziranega informacijskega sveta (in ne obratno).

A milenijci večinoma vendarle štekajo

Praksa kaže, da bolj kot njihovi samooklicani sindikalni predstavniki slednje razumejo mladi sami. Številni danes uživajo v svobodi sprejemanja delovnih izzivov ter lastnega nadzora nad razporejanjem svojega časa. Razmeroma enostaven vstop v status samostojnega podjetnika ali podjetniškega start upa jim je odskočna deska za eksperimentiranje z lastnimi idejami in zamislimi.

Pri tem seveda tvegajo in v konkurenčnem okolju pogosto tudi pogorijo, a kdaj bodo tvegali, če ne v začetku svoje karierne poti?!? Vsaka, tudi/predvsem ponesrečena izkušnja je najboljša oblika učenja, praktična nadgradnja njihovega teoretskega znanja in prvi korak h gradnji nove poslovne ideje in priložnosti.

Varno delovno razmerje za nedoločen čas seveda ima svoje številne prednosti, predvsem za mlade, ki jim je pred kariero in poslovnimi izzivi na prvem mestu osnovanje družine. In ti so za obstanek družbe prav tako pomembni kot inovatorji z izjemnimi poslovnimi preboji.

A glavna slabost tovrstnih služb je, da ljudi odvračajo od odločitve za uresničitev svojih življenjskih sanj in vizij, ki praviloma zahtevajo zapustitev »cone komforta« ter sprejetje bolj negotovih priložnosti, ki pa jih v končni fazi lahko naredijo veliko srečnejše in osebnostno zadovoljnejše.

Prav zato mladi prekarnih (negotovih) oblik dela ne bi smeli a priori videti kot grožnjo, temveč kot priložnost, vzpodbudo za uresničitev svojih kariernih načrtov, sanj in ambicij, ki bi sicer skupaj z njimi umrle v varnem zavetju sivih sten pisarne javnega sektorja.

Print Friendly, PDF & Email

KOMENTARJI: 3

  1. Mislim, da je Estonija od padca Berlinskega zidu izgubila tretjino prebivalstva. Se pa na raznoraznih lestvicah raznih neoliberalnih forumov super odreže. Verjetno Čakš o lepotah prekarnih zaposlitev najraje razlaga sodelavcem Domovine?

  2. Ta Estonski fenomen, tudi mene zanima kakšna je resnica v resnici…
    Če pa je Čakš prekarni delavec, bi lahko prepoznal start-up in njihov hollywoodski blišč, ter da je to daleč od neke splošne perspektive za mlade. Za mlade je perspektiva v dobrem vajeništvu, uvajanju v prakso (internship). Predvsem pa dobra vzgoja mladih, da so sposobni za delo, ne pa suženjska marksistična institucionalna vzgoja, kot prevladuje. Kaj bo dobremu gospodarju nesposobni suženj? Ga ne rabi.

Komentiraj