Grdi, umazani, zli na slovenskem trgu dela
POSLUŠAJ ČLANEK
»A odpuščali bi radi lažje, o ti barabini!« je tipična, po svoje tudi razumljiva impulzivna reakcija povprečnega državljana ob omembi tega ukrepa v sklopu potrebnih reform trga dela v Sloveniji. Na tovrstnem populizmu jadrajo tudi sindikati, ki so med glavnimi krivci za težko zaposlitveno situacijo v državi, v kateri na račun prekercev prosperira sindikalno zaščitena manjšina zaposlenih za nedoločen čas.
Deformiran trg dela je dejansko velik problem Slovenije, a razlogi zanj se nikakor ne skrivajo v »hudobnih delodajalcih, ki izkoriščajo uboge delavce,« kot pred kamerami vehementno vpijejo Dušan Semolič in kompanija. Težava je sistemska in z razumevanjem njenega bistva imajo probleme celo novinarji, kaj šele navadni državljani. Ob obravnavanju te problematike v ugledni radijski informativni oddaji je denimo novinarka odločno zanikala aksiom o nefleksibilnosti trga dela v Sloveniji, češ, da vse več prekernega dela dokazuje ravno nasprotno – da je namreč naš trg dela še preveč fleksibilen.
Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. Izjeme so, ampak prekinitev delovnega razmerja je praviloma reakcija na razmere v konkurenčnem globalnem tržnem okolju. Časi socialističnih monopolnih gospodarskih dinozavrov so minili in podjetja, ki se danes niso sposobna prilagoditi situaciji na trgu, slej kot prej propadejo. Razlika med preživetjem in bankrotom je mnogokrat zgolj v sposobnosti hitre stroškovne prilagoditve razmeram, kar omogoča fleksibilno zaposlovanje in odpuščanje presežnih kadrov.
Sliši se kruto kapitalistično, a samo, če trg dela ni ustrezno sistemsko – zakonsko urejen (kot denimo ni v Sloveniji). Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja pomeni, da bi podjetje ob pridobljenem večjem poslu mirno zaposlilo večje število delavcev, z zavedanjem, da v težjih časih ti ne bodo kot mlinski kamen viseli z njegovega vratu. Ob pomanjkanju naročil bi delavci z odpravnino trenutnega delodajalca zapustili in se kmalu zaposlili v drugi firmi, ki zaradi pridobitve posla potrebuje novo delovno silo.
Fleksibilnost trga dela tako ne bi pomenila zgolj odpuščanja, ampak bi enormno prispevala k povečani ponudbi delovnih mest in zaposlovanju, ambicioznim bi odpirala nove strokovne ter karierne izzive.
In kako je danes v Sloveniji? Obstoječa zakonodaja je toga in izredno zaščitniška do tako imenovanih »delavskih pravic«. Odpuščanje brez zapletov in tveganja dolgotrajne ter stroškovno obremenjujoče sodne bitke je prej izjema kot pravilo. Na videz delavcem to koristi, ampak v resnici so posledice negativne tako za delodajalce, kot zanje.
Če želijo podjetja ohraniti konkurenčnost, so se namreč prisiljena prilagoditi tudi na tovrstno zakonsko situacijo. Posledica tega je razmah zaposlovanja za določen čas ter naraščanje pogodbenih razmerij preko s.p., študentskih, avtorskih in podjemnih pogodb.
Druga prilagoditev je še bolj drastična – podjetja celo zavračajo ponujene posle, samo da si ne bi nakopale bremena delovne sile, ki bo nekoč postala obremenjujoči presežek.
Pristop k reševanju tovrstne situacije minulih levih vlad je bil povsem zgrešen. Namesto, da bi se povprašali o vzrokih tovrstnih deformacij, se raje lotevajo posledic z represivno logiko dodatne regulacije, omejevanja in davčnega obremenjevanja razpoložljivih oblik prekernega dela. Vse to pa zgolj dodatno bremeni od številnih podobnih sistemskih okov hirajoče gospodarstvo.
Politična stranka, ki dejansko razume problem trga dela v Sloveniji in je sistemske rešitve posvojila v svojem programu, je Nova Slovenija. Predlog o takojšnji možnosti odpustitve delavca brez navedenega razloga ob izplačilu nadomestila v višini trimesečne plače je bistven korak v pravo smer. A žal zaradi prežetosti s socialistično miselnostjo zmagovitega bloka na volitvah te ideje (še) niso dobile domovinske pravice. Slabih šest odstotkov glasov za to stranko je premalo, da bi se pristop k reševanju problematike trga dela koreniteje spremenil.
Volivci so se pač večinsko odločili za opcijo, ki jim tudi na tem področju zagotavlja status quo. Vse lepo in prav, če se sprijaznimo, da zaradi nekonkurenčnosti gospodarsko ohromljeni vse bolj capljamo tudi za nekdanjimi vzhodnoevropskimi eksoti.
Deformiran trg dela je dejansko velik problem Slovenije, a razlogi zanj se nikakor ne skrivajo v »hudobnih delodajalcih, ki izkoriščajo uboge delavce,« kot pred kamerami vehementno vpijejo Dušan Semolič in kompanija. Težava je sistemska in z razumevanjem njenega bistva imajo probleme celo novinarji, kaj šele navadni državljani. Ob obravnavanju te problematike v ugledni radijski informativni oddaji je denimo novinarka odločno zanikala aksiom o nefleksibilnosti trga dela v Sloveniji, češ, da vse več prekernega dela dokazuje ravno nasprotno – da je namreč naš trg dela še preveč fleksibilen.
Za stretje pretrdega oreha za novinarko nacionalnega radia je v izhodišču potrebno preseči arhaično socialistično miselnost, da je odpuščanje za delodajalce nekakšen hobi, kar počno iz razvedrila ali celo iz čiste zlobe. Izjeme so, ampak prekinitev delovnega razmerja je praviloma reakcija na razmere v konkurenčnem globalnem tržnem okolju. Časi socialističnih monopolnih gospodarskih dinozavrov so minili in podjetja, ki se danes niso sposobna prilagoditi situaciji na trgu, slej kot prej propadejo. Razlika med preživetjem in bankrotom je mnogokrat zgolj v sposobnosti hitre stroškovne prilagoditve razmeram, kar omogoča fleksibilno zaposlovanje in odpuščanje presežnih kadrov.
Sliši se kruto kapitalistično, a samo, če trg dela ni ustrezno sistemsko – zakonsko urejen (kot denimo ni v Sloveniji). Fleksibilnost zaposlovanja in odpuščanja pomeni, da bi podjetje ob pridobljenem večjem poslu mirno zaposlilo večje število delavcev, z zavedanjem, da v težjih časih ti ne bodo kot mlinski kamen viseli z njegovega vratu. Ob pomanjkanju naročil bi delavci z odpravnino trenutnega delodajalca zapustili in se kmalu zaposlili v drugi firmi, ki zaradi pridobitve posla potrebuje novo delovno silo.
Fleksibilnost trga dela tako ne bi pomenila zgolj odpuščanja, ampak bi enormno prispevala k povečani ponudbi delovnih mest in zaposlovanju, ambicioznim bi odpirala nove strokovne ter karierne izzive.
In kako je danes v Sloveniji? Obstoječa zakonodaja je toga in izredno zaščitniška do tako imenovanih »delavskih pravic«. Odpuščanje brez zapletov in tveganja dolgotrajne ter stroškovno obremenjujoče sodne bitke je prej izjema kot pravilo. Na videz delavcem to koristi, ampak v resnici so posledice negativne tako za delodajalce, kot zanje.
Če želijo podjetja ohraniti konkurenčnost, so se namreč prisiljena prilagoditi tudi na tovrstno zakonsko situacijo. Posledica tega je razmah zaposlovanja za določen čas ter naraščanje pogodbenih razmerij preko s.p., študentskih, avtorskih in podjemnih pogodb.
Druga prilagoditev je še bolj drastična – podjetja celo zavračajo ponujene posle, samo da si ne bi nakopale bremena delovne sile, ki bo nekoč postala obremenjujoči presežek.
Pristop k reševanju tovrstne situacije minulih levih vlad je bil povsem zgrešen. Namesto, da bi se povprašali o vzrokih tovrstnih deformacij, se raje lotevajo posledic z represivno logiko dodatne regulacije, omejevanja in davčnega obremenjevanja razpoložljivih oblik prekernega dela. Vse to pa zgolj dodatno bremeni od številnih podobnih sistemskih okov hirajoče gospodarstvo.
Politična stranka, ki dejansko razume problem trga dela v Sloveniji in je sistemske rešitve posvojila v svojem programu, je Nova Slovenija. Predlog o takojšnji možnosti odpustitve delavca brez navedenega razloga ob izplačilu nadomestila v višini trimesečne plače je bistven korak v pravo smer. A žal zaradi prežetosti s socialistično miselnostjo zmagovitega bloka na volitvah te ideje (še) niso dobile domovinske pravice. Slabih šest odstotkov glasov za to stranko je premalo, da bi se pristop k reševanju problematike trga dela koreniteje spremenil.
Volivci so se pač večinsko odločili za opcijo, ki jim tudi na tem področju zagotavlja status quo. Vse lepo in prav, če se sprijaznimo, da zaradi nekonkurenčnosti gospodarsko ohromljeni vse bolj capljamo tudi za nekdanjimi vzhodnoevropskimi eksoti.
(foto: wikipedia)
Zadnje objave
Vlada z novim pravilnikom spreminja postopke naročanja in najdaljše čakalne dobe
18. 4. 2024 ob 17:37
V Chicagu spor glede nezakonitih priseljencev
18. 4. 2024 ob 15:31
Škandalozno: Vlada namenja visoke nagrade provladnim medijem
18. 4. 2024 ob 12:36
Volitve na Hrvaškem – zmaga tradicionalnih vrednot
18. 4. 2024 ob 8:42
V Velenju vzklikali: »Lopovi! Lopovi!«
18. 4. 2024 ob 6:00
Bo moral občudovalec Hitlerja Urban Purgar znova v zapor?
17. 4. 2024 ob 17:46
Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo
17. 4. 2024 ob 16:15
Ekskluzivno za naročnike
Domovina 144: Zakaj policija ne preiskuje napovedanega strelskega pohoda
17. 4. 2024 ob 6:30
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
Prihajajoči dogodki
APR
20
Moški zajtrk s Petrom Gregorčičem
07:00 - 09:00
APR
20
Godalni kvartet kolektiva Carpe artem
19:00 - 20:30
APR
20
Večer z Nuško Drašček in Jako Puciharjem
20:00 - 22:00
APR
22
Koncert za zbor – Alfred Šnitke
20:15 - 21:30
APR
24
SAKRALNI ABONMA – KOMORNI ZBOR KGBL IN AMBROŽ ČOPI
19:30 - 21:00
Video objave
Odmev tedna: Festival norosti
13. 4. 2024 ob 6:00
Odmev tedna: Bitka praznikov
5. 4. 2024 ob 19:55
Izbor urednika
Vračajo se vici o policajih
17. 4. 2024 ob 6:31
Kako nam Robert Golob lomasti po denarnicah
11. 4. 2024 ob 6:31
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.