Medtem na ukrajinski fronti: Ukrajinci s svojimi problemi, Rusi s taktiko iz II. svetovne vojne

Foto: Profimedia.si

Medtem, ko zahodni politiki izrekajo solidarnost in, na jezo Avrelija Jurija, Milana Kučana in Danila Türka,  dobavljajo orožje, vojna v Ukrajini ne pojenja. Čeprav svetovna javnost do krvavega dogajanja postaja vse bolj ravnodušna, se boji nadaljujejo in nič ne kaže, da bi se kaj kmalu končali. Ukrajinski obveščevalci in analitiki namreč poročajo, da se po svojih dejavnostih sodeč okupatorska stran pripravlja na dolgotrajen konflikt s počasnejšim razvojem dogodkov, protiutež pa predstavljajo kolosalne investicije Zahoda v ukrajinske oborožene sile.

Dejstvo je, da trenutno nobena stran ne dosega uspehov, ki bi si jih želela. Rusi, na primer, so predvsem na začetku vojne bridko okusili pomanjkljivosti svoje logistike, vseskozi pa sta očitna pomanjkanje in neusposobljenost predvsem podčastniških kadrov, ki bi zamisli poveljstva realizirali na terenu. Vsled sorazmernih neuspehov v kopenskih spopadih je bilo zamenjanih kar nekaj ruskih visokih poveljnikov, govorilo se je celo o menjavi načelnika generalštaba Valerija Gerasimova.

Po ocenah zahodnih analitikov je na ukrajinsko bojišče vezanih okoli 20 odstotkov ruskih oboroženih sil, pred časom pa so različni viri omenjali možnost prikrite mobilizacije večjega obsega. V zvezi s tem kredibilni podatki niso dosegljivi, dejstvo pa je, da smo priča tako rekoč maksimalni mobilizaciji milic v samooklicanih republikah Doneck in Lugansk. Slednji v neposrednih kopenskih spopadih ob ruski podpori predstavljata zelo neugodnega nasprotnika ukrajinskim silam.

Foto: profimedia.si

Kljub temu, da “slavna” ruska armada že zelo dolgo ni doživela tako hladnega tuša, kot so jim ga pripravili Ukrajinci, tudi njim ne gre vse gladko. Kljub izdatni pomoči Zahoda se soočajo z nekaterimi elementarnimi težavami. Vse več analitikov opozarja, da glavnino ukrajinskih sil vzdolž fronte predstavlja teritorialna obramba in prostovoljci z lahko oborožitvijo brez podpore težkih orožij. Vemo, kaj to pomeni v praksi. Kar Ukrajinci dosegajo na bojiščih, je v takšnih razmerah naravnost neverjetno.

Vse več analitikov opozarja, da glavnino ukrajinskih sil vzdolž fronte predstavlja teritorialna obramba in prostovoljci z lahko oborožitvijo brez podpore težkih orožij.

Podatki o položajih in dejavnostih redne vojske so tako rekoč nedosegljivi, a po navedbah zahodnih virov naj bi se jih velik del v Nemčiji, na Poljskem ter še kje usposabljal za večjo protiofenzivo. Kakorkoli že, skrivnostnost je s protiobveščevalnega vidika sicer nujna, a čas bi bil, da se tudi redna vojska v boj vključi v večjem obsegu. Omenjenim teritorialcem namreč zmanjkuje časa, saj so konstantna tarča ruskih artilerijskih obstreljevanj, in pred časom je celo predsednik Zelenski povedal, da izgube znašajo okoli sto vojakov dnevno. Dolgoročno je takšno stanje nevzdržno, in ne obeta razpleta, ugodnega za Ukrajino.

Glede na to, da branilci letalstva tako rekoč nimajo več, bi na ruske napade morali odgovarjati z artilerijo dolgega dosega. Res je, dobra novica za Ukrajince so sicer napovedane dobave nemških havbic, britanskih raketnih sistemov dosega do 80 kilometrov, in še marsikaj bi se našlo. A nekdo bo s temi sistemi moral upravljati, in Ukrajinci zaenkrat še nimajo izurjenih posadk. Žal to velja za večino kompleksnejših sistemov zahodne izdelave.

Okupatorske sile so se iz preteklih neuspehov nekaj naučile: izogibajo se vdorom v mesta in pouličnim bojem ter se raje zanašajo na obkoljevanje.

Hiba ostaja zračna obramba

Kar se tiče slednjih: čeprav je Zahod radodaren, jih velik del sploh ne prispe do bojišča. Precej jih je uničenih že kmalu po vstopu v Ukrajino; Rusija namreč še vedno ohranja premoč v zraku, in dobršen del tovrstnih transportov je uničen. Ukrajina na splošno potrebuje zračno obrambo, ki je praktično nima. Na drugi strani pa se zdi, da ima Rusija neomejeno količino letal in raket. Primerna zračna obramba bi Ukrajincem omogočila, da se bojujejo v “balončku”, ki bi pomenil velik korak k zmagi. Nemci so sicer obljubili, da bodo poslali sistem IRIS-T, a ne bi si upal trditi, da lahko ta z dometom 25 km pokrije Kijev.

Rusija trenutno obvladuje približno petino ozemlja Ukrajine, a je zaenkrat opustila težnje po severu ter se osredotoča na samooklicani republiki in jug države. Okupatorske sile so se iz preteklih neuspehov nekaj naučile: izogibajo se vdorom v mesta in pouličnim bojem ter se raje zanašajo na obkoljevanje. Na kratko, posluževati so se začeli taktike, s katero so v drugi svetovni vojni premagovali Nemce.

V tem smislu okoli 20.000 ukrajinskim vojakom grozi obkolitev in zajetje pri Lisičansku in Severodonecku, edinih mestih v samooklicanih republikah pod ukrajinskim nadzorom. Pričakujemo lahko, da bodo ruske sile skušale zapreti linijo Horlivka – Bahmut – Liman, in tako Ukrajince odrezale od svojega ozemlja.

V takih primerih bi se bilo modreje taktično umakniti in braniti tisto, kar je za državo dejansko pomembno, sicer bi se lahko ponovil Azovstal, le da v mnogo večjem obsegu. Dokaj jasno postaja, da želi Rusija priključiti ozemlje Donbasa ter ga z zavzetjem obale Črnega morja povezati s Pridnjestrjem, v osrčje Ukrajine pa najverjetneje ne bo posegala, saj bi kopenske operacije terjale prevelik davek.

Skušnjava “umazanega kompromisa”

Nekdanji načelnik generalštaba SV Dobran Božič je za  Domovino dejal, da bo mir najverjetneje prinesel umazan kompromis. Če se Ukrajina želi za vekomaj izviti iz ruskega primeža, je mogoče čas, da začne razmišljati o tem “umazanem kompromisu”. Situacija je namreč sledeča: velika večina prebivalcev Donbasa je na strani Moskve, in tudi, če ti regiji ukrajinske sile zavzamejo, jih obvladati na dolgi rok ne bodo mogle. Vedno bodo predstavljale tveganje, tako kot domala vsaka ruska diaspora.

Zato bi bilo mogoče pravilno začeti zagovarjati uvedbo demarkacijskih in demilitariziranih con, ter se pogovarjati o administrativnih razmejitvah, mednarodnih upravah, in podobnih pojmih. 80 % Ukrajine bi se s tem lahko vrnilo v Evropo, status “spornih” ozemelj pa bi se lahko določal kasneje. A žal se zdi, da razpoloženje v Moskvi onemogoča izvedbo kakršnekoli mirovne pobude, in Ukrajinci lahko Ruse v mir prisilijo edino z orožjem.

27 komentarjev

  1. Ja, če bi Rusi podpisali zavezo, da ne bodo nikoli napadli Ukrajine ali kakšne druge evropske države in če bi to zavezo sopodpisale najmočnejše svetovne države, ki bi prevzele zavezo, da bodo skupno nastopile ( tudi Kitajska, Indija in Brazilija) proti Rusiji, če se zaveze ne bo držala,

    bi bilo sprejemljivo, da se Ukrajina odreče Lugansku in Donecku.

      • Problem je v tem,
        – da se Amerika ni držala obljube, da se Nato ne bo širil proti vzhodu, to je proti ruskim mejam.
        – da je Amerika zrežirala terorističen puč v Kijevu in postavila svoje marionetno vodstvo v Ukrajini.
        – da je teroristični puč sprožil državljansko vojno v Ukrajini ter načrten etnocid in genocid na ruskim prebivalstvom
        – da je Zahod zavrnil vse ruske pobude za diplomatsko rešitev spora
        – da je Zelenski ameriška marioneta in skrbi za ameriške, ne ukrajinske interese
        – da ameriško zunanjo politiko vodijo jastrebi, ki so predstavniki ameriške oborožitvene industrije, ki stremi k ustvarjanju napetosti in vojn
        – da je Amerika/Nato spremenila Ukrajino v proxy Nato državo, jo oborožil, izuril in naščuval proti Rusiji
        – da je Amerika želela vojno z Rusijo, zato je spodbujala 8-letno topniško obstreljevanje Donbasa
        – da je vojna v Ukrajini dejansko ameriška proxy vojna proti Rusiji, ki se bije na hrbtu ukrajinskega naroda
        – da je ves Zahod prežet z uradno ameriško propagando in rusofobijo, zaradi česar se razumna rešitev ukrajinskega konflikta odmika, vedno bliže pa je možnost eskalacije konflikta z nepredvidenimi posledicami itd.

    • I am a Hungarian by nationality, and I do not want to lose my country because of an idiot, said Orban.
      Po narodnosti sem Madžar in nočem izgubiti moje države zaradi nekega idiota, je rekel Orban.

      Ta idiot je seveda Zelenski, amariška marioneta, ki je mislil, da se bo lahko bojeval z Rusijo in zmagal, namesto da bi se z njo pogajal, ko je bil še čas.
      Tako je Zelenski dosegel razrušenje in razkosanje svoje države, veliko število žrtev vojne, milijone razseljenih oseb in neskončno trpljenje prebivalcev Ukrajine. Za nameček je postal diktator, saj ukinil opozicijske stranke in opozicijske medije, vlada pa s pomočjo politične policije in odredov smrti, ki ugrabljajo in ubijajo politične nasportnike, ki so v glavnem ukrajinski Rusi.
      Samo vprašanje časa je, kdaj ga bodo Ukrajinci sami odstranili.

  2. Glede na to, da v tej vojni nobena stran ne more popolno zmagati, je čudno, da ni videti nobenih diplomatskih poskusov za pogajanja, za ustavitev bojev. Vsaka vojna se konča za mizo, čim preje tem bolje. Kdo bo pa obnavljal državo, če bodo vsi iz nje pobegnili ali vsi fantje invalidi ali mrtvi? Umazan kompromis gor ali dol, g. Božič ima prav; treba je rešiti, kar se še rešit da.

  3. Avtor naj preneha z poniževanjem inteligence bralcev. Ta proameriška drža avtorja v njegovih člankih o dogajanju v Ukrajini je naravnost žaljiva.
    Ukrajinci niso pripravili nobenega presenečenja. Edino presenečenje je količina bullshita in laži, ki jih izvažajo iz bojišč. Brez preko 80% podpore tujega orožja bi Ukrajina padla v nekaj dneh. Vojna traja toliko časa zgolj zaradi dejstva, da Rusija upošteva konvencije o bojevanju. Za razliko od ZDA in NATA ni z bombardiranji 90% uničila infrastrukturo Ukrajine. Ruski povod za specialno vojaško operacijo je vsaj 10× bolj kredibilen kot vsi surgical strikes around the globe zadnjih 30 let ZDA in NATA. Ukrajina ne bo nikoli več ozemeljsko enovita v sedanjem obsegu. Rusi ne bodo odnehali, dokler ne bo izpolnjeni cilji, ki jih je Putin predstavil prvega dne. Glede namere senilneža o izčrpavanju Rusije, pa naj bo popolnoma jasno, da se izčrpava zgolj popolnoma retardna EU. Preden bo to spoznala, bo gospodarsko popolnoma na tleh in povsem odvisna od ZDA.
    Živela Ukrajina!!

  4. Ameriški vojnoindustrijski jastrebi nikoli niso zares vzeli t.i. detanta z Rusijo. Od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta naprej so Rusijo obravnavali kot neko pomanjšano Sovjetsko zvezo, sovražno državo, ki jo je treba uničiti.

    Američani so načrtno in zavestno spodbujali rusofobijo v Evropi in s tem dosegli, da se nekdanja železna zavesa med Zahodom in Sovjetsko zavezo nikoli ni zares dvignila, temveč se je le prestavila za nekaj sto kilometrov proti vzhodu. Nato se je neprestano širil proti vzhodu, proti ruskim mejam, kar je objektivna grožnja Rusiji in zagotovo ni prispevalo k zagotavljanju miru v Evropi.

    Ukrajina je posebno poglavje ameriške in Natove politike. Že leta 2008 je Nato obljubil Ukrajini in Gruziji članstvo v Natu, s tem pa sprožil vse alarmne zvonce v Kremlju in trdno odločenost, da do tega ne bo prišlo. Spopad za Ukrajino je najprej potekal vsaj na formalni ravni po demokratičnih načelih. Ko je na volitvah leta 2010 zmagal prorusko usmerjen Janukovič, ki je zavrnil približevanje EU, je to leta 2013 sprožilo najprej mirne demonstracije, ki pa so se pod vodstvom ameriških agentov sprevrgle v terorističen puč leta 2014, ki so ga izvedli skrajni ukrajinski nacionalisti. Po puču so se začele neonacistične represalije na ruskim prebivlastvom, kar je pripeljalo do krimskega referenduma o pripojitvi k Rusiji in do upora v Donbasu. Dejansko se je začela državljanska vojna, ki traja še danes.

    Kljub številnim pozivom Rusije za mirno rešitev spora in za prenehanje državljanske vojne in celo kljub sporazumom iz Minska, po katerih bi Donbas ostal v okviru Ukrajine, a bi dobil visoko stopnjo avtonomije, se topovsko obstreljevanje Donbasa ni ustavilo. Zelenski je verjel obljubam Zahoda o vojaški rešitvi problema upornega Donbasa in ni niti poskusil po diplomatski poti rešiti problem. Tik pred vojno je celo intenziviral topovske napade na Donbas, zaradi česar se je moralo izseliti okrog 700 tisoč njegovih prebivalcev.

    Ko je Kremelj sprevidel, da niti Zelenski niti Zahod ne bo naredil nič, da bi ustavil morijo v Donbasu, ki je do tedaj vzela najmanj 13 tisoč življenj, večinoma ruskih civilistov, se je odločil za napad na Ukrajino. Kot kaže, je bil prvotni načrt hitra osvojitev Kijeva, ki pa se je izkazala za misijo nemogoče. Rusija je spremenilo strategijo is usmerila zgolj na Donbas in obmorski jug Ukrajine.

    Poročila o tem, kdo v tej vojni zmaguje in kdo ima boljše perspektive za končno zmago, so si zelo nasportujoča. Eni trdijo, da kaže bolje ukrajinskim branilcem, spet drugi trdijo, da je ukrajinska vojska v razsulu in tik pred kapitulacijo. Odgovor bodo prinesli prihodnji meseci ali morda celo leta. Toda ves čas, dokler traja ukrajinski konflikt, bo nad svetom visel Damoklejev meč možne eskalacije konflikta in jedrske vojne. Zato je v interesu vsega sveta, da se vojna v Ukrajini čim prej konča. Bolje z diplomacijo kot z vojaško zmago, po kateri bo ena stran dokončno poražena.

    Zahod je zoper Rusijo uvedel ekonomske sankcije, ki pa so se izkazale za bumerang, saj so pahnile v energetsko in posledično stopnjujočo se vsestransko gospodarsko krizo tudi Zahod in posledično ves svet.

    Paradoksno, sankcije bolj koristijo kot škodijo Rusiji, saj so se cene energentov in surovin, ki jih ima Rusija v izobilju, zelo zvišale na svetovnem trgu, tako da ima Rusija celo več denarja za vodenje vojne kot pred napadom. Večina sveta se sankcijam zoper Rusijo namreč ni pridružila, tako da Rusija lahko mirno prodaja in kupuje na svetovnem trgu, kar potrebuje.

    Rusko prebivalstvo ni nikoli uživalo visokega standarda, kot ga ima Zahod, tako da bo laže prebrodilo krizo kot bogate zahodne države, ki imajo razvajeno in blagostanja navajeno prebivlastvo.

    Krize se trenutek streznitve in priložnost za nove politike in nove strategije. Bo Zahod, zlasti Amerika, zmogla modrost, da se bo odrekla distopčnim idejam o svetovni hegemoniji, zaradi česar se Amerika vpleta v politiko držav po vsem svetu, kar je vir stalnih napetosti in vojn?
    Samo sprava Zahoda z Rusijo je prespektiva, ki zagotavlja mir in prosperiteto. To, v kar je zabredel Zahod zdaj pod vploivom amaeriških vojnoindustrijskih jastrebov, namreč nova vroče-hladna vojna z Rusijo in vedno bolj tudi s Kitajsko, je nočna mora, ne obet za mirno prihodnost.

    Si želimo živeti v svetu trajne vojne ali trajnega miru? To je zdaj vprašanje. Zahodni politiki se večinoma obnašajo tako, da je popolnoma jasno, da preferirajo vojno pred mirom.

  5. Ameriska obljuba, da se NATO ne bo siril, je ruska interpretacija zgodovine. V knjigi “Not One Inch” Mary E. Sarotte trdi, da je James Baker to Rusom sicer omenil kot moznost, vendar Bush I tega ni sprejel in zadeva ni sla nikamor. Noben dogovori o tem ni bil nikoli sklenjen.

  6. Zelenski je včasih preveč zelen, saj grozi Rusom z osvojitvijo Krima, da jih še bolj podžge, namesto da bi jih uspaval z ustreznimi izjavami.

    Podobno napako so delali zahodni mediji, ki so večkrat pisali, kakšne napake delajo Rusi zaradi katerih niso tako vojaško učinkoviti.

    Rusi pa jim zdaj z njihovo instruktažo vračajo.

Komentiraj