Mesec dni pred nemškimi zveznimi volitvami je boj zaostren, v času pretresov Nemci nenaklonjeni večjim spremembam

Mesec dni pred zveznimi volitvami ostaja nejasno, kdo bo naslednik 16-letne vladavine Angele Merkel. Javnomnenjske ankete vladajoči desnosredinski in vodilni levosredinski stranki napovedujejo podoben izid, a ankete na mesto kanclerja postavljajo vodjo socialdemokratske SPD. Govora je tudi o rdeče-rdeče-zeleni koaliciji, a tudi desnica še ni rekla zadnje besede. 

Glede na volilno kampanjo, kandidati nimajo kakšnih jasnih rešitev za aktualne izzive naše najpomembnejše gospodarske partnerice, ampak sledijo volivcem, ki si kljub številnim pretresom želijo miru, kontinuitete in čim manj sprememb, pišemo v komentarju uredništva.

Boj med CDU in SPD, gre predvsem za vprašanje sestave koalicije

Javnomnenjske ankete tako krščanskim demokratom (CDU) kot socialnim demokratom (SPD), ki zadnje mesece počasi, a vztrajno, pridobivajo javnomnenjsko podporo, napovedujejo enakovredne možnosti za zmago na zveznih volitvah.

Glede na danes objavljen »Politbarometer televizije ZDF, bi obe stranki prejeli po 22 odstotkov glasov volivcev, Zeleni na tretjem mestu bi prejeli petino glasov, Alternativa za Nemčijo (AFD) pa 11. Liberalna FDP bi prejela 10 odstotkov glasov, Levica pa bi bila s šestimi odstotki glasov le odstotno točko nad parlamentarnim pragom.

Analitiki se ukvarjajo z možnostmi sestave koalicije, pri kateri je trenutno še veliko odprtih možnosti, od ohranitve aktualne pa do rdeče-rdeče-zelene koalicije.

Volilno kampanjo so zaznamovali številni škandali, vsebine bolj malo

Kljub temu pa med volivci večina (65 %) na mestu kanclerja vidi vodjo SPD Olafa Scholza. Čeprav je aktualna kanclerka Angela Merkel najbolj priljubljena političarka v državi pa njen strankarski kolega, ki kandidira za njenega naslednika, ne uživa takšne podpore. Na mestu kanclerja ga vidi le četrtina anketiranih. Kandidatko Annaleno Baerbock, ki je pred meseci vodila v javnomnenjskih anketah, danes na mesu kanclerke vidi le še 22 odstotkov vprašanih.

Volilno kampanjo so sicer zaznamovali številni škandali, vodji Zelenih in CDU sta se soočila z očitki o plagiatorstvu, kandidatu CDU so očitali smeh v nepravem trenutku in retorično šibkost ter potrebo po zamenjavi s tekmecem Markusom Söderjem. Zeleni so po številu napak v volilni kampanji prednjačili. Njihova kandidatka Annalena Baerbock se je zapletla že pri navedbah v življenjepisu na začetku kampanje, kljub brisanju moških s slik, da bi poudarili delež žensk, se je zdelo, da ne uspe delovati brez strankarskega kolega Roberta Habecka, ki ga mnogi vidijo kot kandidata, ki bi Zelene lahko privedel do veliko boljšega rezultata, morda celo volilne zmage. Stranko so sicer pretresli tudi številni notranji boji, ki jih je javnost podrobno spremljala. Nazadnje ob nepotrditvi liste kandidatov za volitve v Saarlandu. Podobni so bili očitki SPD. Očitki o starih aferah kanclerskemu kandidatu Scholzu niso močno škodili, je pa očiten razkol med bolj levim in bolj demokratskim krilom stranke, ki se spopada tudi z očitki o preteklih neizpolnjenih obljubah volivcem. AfD z med drugim zanikanjem podnebnih sprememb in pandemije tudi ni uspelo doseči preboja.

Odgovori na ključne izzive prihodnosti v senci

Čeprav so teme volilne kampanje bile korona, inflacija, vse večji javni dolg, težave zaradi pomanjkanja stanovanj in rasti najemnin, pa močna neurja, ki so povzročila poplave, vročinski valovi in gozdni požari, nevzdržnost pokojninske blagajne, delitev v družbi … pa volilna kampanja ni ponudila odgovorov na ključne izzive. Nobeden od kandidatov ni pokazal vizije za Nemčijo prihodnosti, kampanja pa se je vrtela okoli zelenega prehoda, podnebnih sprememb, nekaj aktualnih vprašanj in afer, pa tudi družbenih tem kot je ideologija spola. Nič kaj dosti ni bilo povedanega o tem, kako bi se stranke lotile begunske krize, kako bi reševale varnostna vprašanja, izzive zunanje politike, nenazadnje, kje vidijo pot za prihodnost državnega gospodarstva.

Ključno je vprašanje gospodarstva

Slednje si je v drugem četrtletju letošnjega leta opomoglo od posledic korona krize. V primerjavi s prvim četrtletjem letošnjega leta je zraslo za 1,6 odstotka. A dejstvo je, da to temelji na javni porabi, ki je bila v veliki meri financirana s posojili. Država tako potrebuje tuje vlaganje in rast produktivnosti. Medtem nemško gospodarstvo trenutno bolj kot nov val delta različice korone ogrožajo ozka grla pri mednarodni dobavi, ki ob zamudah v proizvodnji zmanjšujejo možnost za prihodnjo gospodarsko rast. Posledično prihaja tudi do dviga cen, kar bi lahko vplivalo tudi na zmanjšanje zasebne potrošnje. Četudi bi nemško gospodarstvo leto okrevalo na raven iz leta 2019 pa po krizi nikakor ne bo enako kot pred njo. Zeleni prehod in skrb za ponovno usmeritev krivulje nemškega gospodarstva odločno navzgor, bosta velika skrb prihodnjega kanclerja in vlade.