Menih, ki rešuje rokopise pred ISIS-om (in kaj imamo z njim Slovenci)

Letošnji nagrajenec najvišjega ameriškega priznanja za področje humanistike v obliki Jefferson Lecture, ki ga podeljuje National Endowment for the Humanities, je benediktinski menih p. Columba Stewart. Že več kot 15 let deluje na področju ohranjevanja in digitaliziranja dragocenih rokopisov na različnih vročih političnih žariščih po vsem svetu.

The Jefferson Lecture in the Humanities je najvišje ameriško vladno priznanje, ki se že od leta 1972 podeljuje odličnim posameznikom na področju humanistike. Letošnji svečan dogodek je potekal 7. oktobra v gledališču Warner v Washingtonu, D.C., kjer je p. Stewart je predstavil predavanje z naslovom: »Kulturna dediščina danes in jutri: daljnosežen pogled benediktinskega meniha«.



Columba Stewart OSB je priznan strokovnjak za področje zgodnjega krščanstva, posebej zgodnjega meništva, preseka med grško in sirsko duhovno tradicijo in za posredovanje rokopisne kulture. Po študiju na Harvardu, Yaleu in Oxfordu je že od leta 2003 direktor Hill Museum & Manuscript Library (HMML) na Saint John’s University v Collegevilleu, Minnesota, kjer se posveča predvsem zbiranju različnih rokopisov – njihova zbirka obsega več kot 250.000 rokopisnih knjig – in njihovi digitalizaciji.

Rokopisna dediščina v vojnih žariščih

Posebno mednarodno prepoznavnost je dosegel pred nekaj leti, ko je postal znan kot »menih, ki rešuje rokopise pred Isis-om«, saj je s svojo ekipo po različnih svetovnih žariščih iskal in fotografiral številne rokopise, ki bi bili sicer v vojnih vihrah uničeni. V sodelovanju je s političnimi in verskimi voditelji ter strokovnjaki Bližnjega vzhoda, Afrike, Vzhodne Evrope, Kavkaza in južne Azije je uspel v lokalnih skupnosti vzbuditi zanimanje in skrb za njihovo lastno dediščino. Načelo HMML-ja ni »kolonialistična kraja« rokopisnih materialov po različnih koncih sveta, marveč želijo sodelovati z lokalnim prebivalstvom, jih opozarjati na njihove rokopisne zaklade in jih digitalizirati.

Delo p. Stewarta je bilo posebej pomembno v Siriji in Iraku, kjer so, kljub nekaterim uničenjem, uspeli ohraniti velik del rokopisnega gradiva, ki je izjemnega pomena ne samo za zgodnje krščanstvo na teh območjih, temveč tudi za druge stroke kot so filozofija, medicina, pravo, ipd. Poleg krščanskih virov so uspeli digitalizirati tudi ogromno del npr. islamske tradicije. Columba Stewart sam je v svojem predavanju omenil anekdoto, kako je k njemu pristop neki islamski učenjak in rekel: »Tudi muslimani bi potrebovali kakšne benediktinske menihe, ki bi tako dobro skrbeli za dediščino!«

Slovenci in islam v 12. stoletju

Tako na začetku kot tudi na koncu svojega govora je p. Stewart spregovoril o delu znamenitega srednjeveškega meniha Petra Častitljivega, opata v Clunyju, ki je leta 1143 španskem Toledu zaključil prvi prevod Korana v evropski jezik (latinščina). Med njegovimi najbolj učenimi pomočniki je bil tudi Herman Koroški († ok. 1160), rojen nekje v naših krajih, izvrsten učenjak, ki je spadal med največje intelektualce svojega časa. Kot znanstvenik se je ukvarjal s filozofijo, astronomijo, astrologijo, matematiko, poleg Korana pa je prevajal tudi druga arabska besedila.

Stewart je poudaril daljnosežen pomen tega dela krščanskih znanstvenikov, ki se ga niso lotili z namenom opustitve svoje lastne identitete, temveč iz prepričanja, da je za medsebojno razumevanje potrebno poslušati drugega, predvsem v njegovem lastnem jeziku. Resnični sovražnik takratnih (in današnjih) kristjanov – različnim jasnim razlikam navkljub – ni bil islam, temveč fanatizem in nepoznavanje, ki onemogočata medsebojno razumevanje.

Verjeti v moč zapisane besede

Benediktinska meniška tradicija še posebej uči ljubezen do gojenja in študija pisane besede. Študij je bil namenjen znanju, znanje razumevanju, razumevanje pa češčenju Boga. Stewart je tako na temelju zelo konkretnih osebnih izkušenj poudaril pomen ohranjanja in proučevanje kulturne dediščine za našo sedanjost in prihodnost.

Osebno sem Columba S. srečal letos poleti na patristični konferenci v Oxfordu, kjer je predstavljal pomen njihovega dela za ohranjevanje sirske krščanske tradicije. Velja za enega najbolj spoštovanih strokovnjakov na svetu in njegovo delo bo gotovo pustilo globoke sledove našim zanamcem. Na nek način p. Columba uteleša rek, pripisan sv. Efremu Sirskemu († 373): »Kdor udriha po knjigah, bo svoje srce očistil rje [ܐܝܢܐ ܕܡܕܩ ܒܟ̈ܬܒܐ ܢܡܪܘܩ ܠܒܗ ܡܢ ܫܘܚܬܐ].« (MS Vat. syr. 543, f. 41b) Prepričan sem, da metaforičnosti prvega dela navedka ni treba posebej poudarjati in da ima marsikaj povedati tudi našemu sodobnemu človeku.