Medtem ko se ukvarjate z desnico

»Kdo so elite? Najbolj enostavno bi jih poimenoval kapitalistični razred, ki se je izoblikoval skozi tranzicijo iz jugoslovanskega socializma v kapitalizem in je preko raznih oblik lastninjenja pridobil ekonomsko moč, ki jo pretvarja v politično moč. Preko Nove ljubljanske banke so v zadnjih dveh desetletjih iz žepov pokradli več denarja, kot ga Slovenija letno zbere v proračunu: 80 milijard evrov.«

Najdete v zgornji izjavi kaj nenavadnega, nelogičnega, kontradiktornega, kaj takšnega, kar ne prispeva k smiselnosti njene sporočilnosti? Ne trudite se preveč, saj je vsebinsko povsem konsistentna in logična, čeprav je v bistvu sestavljanka. Avtorstvo prvega stavka pripada udeležencu sobotnega shoda proti elitam-revni za revne (sicer pripadniku Združene levice), drugi del povedi pa so slišali zbrani na shodu za obrambo Slovenije iz ust Janeza Janše.

Diskrepanca med dejansko vsebino in deformiranim sporočilom, ki so ga o sobotnih zborovanjih širši javnosti servirali osrednji mediji, je še eden v vrsti primerov pubertetniške nezrelosti demokracije po slovensko.

Morda ceh o sebi misli vse najboljše in iz te pozicije pokroviteljsko moralizira vsem drugim družbenim akterjem, a zakaj je potem osrednja novica s takšnih dogodkov žvižganje Ljudmili Novak in tv kader, v katerem rahlo zaripel gospod v kamero zavpije »vsega je kriv Kučan«?!?

Kaj nam servirajo ...

Kot povprečen televizijski gledalec sem si v minulih letih lahko ustvaril sliko, da se teh shodov udeležujejo le svojevrstni retardiranci, ki jim intelekt ne seže dlje od divjega mahanja s trobojnico – slovensko ali tisto z zvezdo – ter recitiranja neumnih parol, če jih za izjavo slučajno vpraša kakšna blond novinarka.

V to sem bil prepričan vse dokler nismo ob ustvarjanju Domovine na teren začeli pošiljati svoje ljudi, ki so s tovrstnih dogodkov prinašali vsebinsko presenetljivo logične in smiselne izjave, kakršnih sicer, sploh iz zborovanj desnice, v osrednjih medijih ni bilo moč zaslediti.

In kaj nam zamolčijo ...

Poglejmo denimo zadnja primera iz shoda proti migrantom in sobotnih zborovanj. Od ljudi, s strani mnogih medijev in politikov označenih za nacionalistične ksenofobe, smo dobili povsem običajne, nič kaj nestrpne, niti radikalne odgovore.

Podobno tudi to soboto. Enega Janševih boljših vsebinskih govorov, osredotočenega na ključne probleme Slovenije, kot so kraje družbenega premoženja prek državnih bank in odhajanje perspektivnih mladih kadrov v tujino, so gladko prezrli zaradi njim všečne teme žvižganja Novakovi ob omembi potrebe po bolj demokratični desnici.

Prav tako smo povsem smiselne in logične, čeprav morda utopične koncepte lahko slišali iz ust vprašanih protestnikov Proti elitam-revni za revne.

Toliko bi imeli za povedati ...

Iz vsega tega bi mediji lahko ljudstvu posredovali toliko drugih, svežih, predvsem pa za Slovenijo pomembnejših sporočil od tistih, ki po defaultu dosegajo povprečnega gledalca.

Ugotovili bi denimo lahko, da veliko večino ljudi na ulice ne žene akutna nestrpnost, sovraštvo, privrženost ekstremističnim konceptom ali nekakšna jugonostalgija, temveč dobronamerna želja, da bi v Sloveniji kaj spremenili na bolje, pač vsak na svoj način, kot si to predstavlja.

Mediji bi lahko svojemu občestvu sporočili, da so  posamezniki povsem različnih nazorov in prepričanj postavili enako, pravilno diagnozo, kdo so elite in na kakšen način kradejo navadnim ljudem.

In nadalje bi lahko svojemu občestvu sporočili, da so  posamezniki povsem različnih nazorov in prepričanj postavili enako, pravilno diagnozo, kdo so elite in na kakšen način kradejo navadnim ljudem.

S tem bi hkrati ugotovili, da tako eni kot drugi niso del te elite in da imajo od nje zgolj škodo.

Resda so glede rešitev nastale situacije diametralno nasprotnih stališč, ampak to je pravzaprav sestaven element moderne demokratične družbe; do zrelostne demokracije je drug drugemu zgolj še potrebno priznati legitimnost in obema konceptoma izenačiti izhodiščne možnosti v demokratičnem političnem boju za oblast, v katerem zmaga tisti, ki prepriča večje število volilnih upravičencev.

A to ni v njihovem interesu ...

A slednje predvsem ni v interesu elit, proti katerim bi se, nezaslepljeni s populistično ideološko navlako, eni in drugi obrnili. Dokler namreč na ulice prihajajo nastrojeni eni proti drugim in se medsebojno obkladajo z vsemi mogočimi zmerljivkami, so plenilci Slovenije lahko povsem mirni.

Mnogo bolj bi jih zaskrbelo, če bi se ta protestniški potencial, pozabivši medsebojne zamere in razlike, usmeril neposredno proti srčiki problema, ki ga, kot smo ugotovili, pravilno zaznavajo na obeh straneh.

Zato lahko razumemo, zakaj tovarišijski kapitalisti uporabljajo svoj (nemajhen) vpliv, da Slovence držijo v stanju nenehnega konflikta, pri čemer spretno izrabljajo osrednje medije, do katerih preko (ne)posrednega lastništva, oglaševalskega denarja, njim ustrezne kadrovske selekcije ter lansiranja spinovskih zgodb seže njihova dolga roka.

Skupen upor proti elitam bi zato bil dober začetek nekoliko drugačne Slovenije. Katero pot bi si nato izbrala, bi bilo po razbitju elitističnih monopolov mnogo lažje, predvsem pa bolj demokratično odločiti.