V zaporu razkošje, v bolnišnicah utesnjenost

Arhitektura, prostorska ureditev in upravljanje kapacitet znotraj državnih institucij predstavljajo enega izmed temeljnih odrazov družbenih vrednot, pravnih zavez in t. i. »bio-političnih« prioritet sodobne države. Fizični zapor ni le prostor, v katerega so umeščeni posamezniki, ampak je tudi aktivni mehanizem nadzora, rehabilitacije in oskrbe. Ko podrobno in analitično primerjamo prostorske in finančne standarde, ki jih Republika Slovenija namenja zaprtim prestopnikom na eni strani, ter bolnim, ostarelim in nemočnim državljanom na drugi strani, se pred nami razgali precej zaskrbljujoč sistemski paradoks.

Država se pred mednarodnimi sodišči trudi ubraniti človekovo dostojanstvo za zapahi, medtem, ko socialno in prostorsko stisko ljudi v bolnišnicah in domovih za starejše potiska na stranski tir. Ljubljana je z novim zaporom v Dobrunjah dobila eno največjih in najdražjih državnih infrastrukturnih investicij v zadnjem desetletju. Toda medtem ko zapor ponosno prinaša »stanovanjsko tipologijo«, se slovensko zdravstvo in socialno varstvo dušita v dotrajani in pretesni infrastrukturi.

Da bi lažje razumeli to zapleteno problematiko, smo pripravili vpogled v stanje, ki s številkami in definicijami razkriva, v kakšnem sistemu živimo.

Zapornik v prednosti pred bolnikom

Prostorski normativi v zavodih za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) se spreminjajo. Razvoj teh standardov je bil skozi desetletja podvržen intenzivnemu mednarodnemu nadzoru. V Republiki Sloveniji bivalne pogoje za obsojence opredeljuje ZIKS-1 (Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij) ter podrobneje Pravilnik o izvrševanju kazni zapora.

Zgodovinski pregled razkriva korenito spremembo. V času Jugoslavije (Pravilnik Socialistične Republike Slovenije iz leta 1979) se je prostor za zapornika meril v kubičnih metrih (prostornina), kar je povzročalo, da so bile celice podobne visokim, a izjemno ozkim »jaškom«.

Šele prehod na merjenje tlorisne površine v kvadratnih metrih (m²) je prinesel humanizacijo in bistveno boljše pogoje bivanja. Danes pravilnik določa, da mora imeti zapornik v enoposteljni sobi na voljo najmanj 9 m², v več posteljni pa najmanj 7 m², obvezno pa mu pripada še 1,5 m² povsem prostega talnega prostora za gibanje.

Danes pravilnik določa, da mora imeti zapornik v enoposteljni sobi na voljo najmanj 9 m².

V evropskem prostoru nadzor nad humanostjo teh pogojev vrši CPT (Evropski odbor za preprečevanje mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja), ki deluje v okviru Sveta Evrope.

CPT je določil »zlato pravilo«: absolutni minimum bivalnega prostora za enega zapornika v večposteljni celici je 4 m² (brez sanitarij). Kakršnokoli zmanjšanje prostora pod 3 m² pomeni po sodni praksi ESČP (Evropskega sodišča za človekove pravice) v Strasbourgu neizpodbitno kršitev absolutne prepovedi mučenja (3. člen EKČP – Evropske konvencije o človekovih pravicah). Ker pa je 4 m² zgolj »preživitveni« minimum, CPT državam predpisuje t. i. zaželeni standard:

Pacient v obstoječi bolnišnici je žrtev utesnjenosti bivanja

Če se Evropa z vsemi pravnimi topovi bori za prostor zapornikov, pa so zdravstvene ustanove podrejene izključno nacionalnim pravilnikom in krutostim proračuna. Minimalne tehnične pogoje za slovenske bolnišnice in socialnovarstvene zavode določajo domači pravilniki.

V obstoječih, starejših bolnišničnih traktih (ki jih je pri nas absolutna večina) slovenski zdravstveni standardi zahtevajo zgolj 8 m² za enoposteljno sobo in 12 m² za dvoposteljno sobo.

Tukaj trčimo ob jedro absurda. S preprostim izračunom pridemo do šokantnega zaključka: pacient v dvoposteljni bolniški sobi ima na voljo komaj 6 kvadratnih metrov osebnega prostora na ležišče (12 m² deljeno z 2). To sta le 2 kvadratna metra nad absolutno najnižjo mejo mučenja za zapornike, ki jo določa CPT. Še več: če upoštevamo slovenski zaporski standard (14 m² za dva zapornika), ima zapornik na papirju sistemsko zagotovljena kar 2 kvadratna metra več prostora kot nemočni pacient.

Po natančnem pregledu uradnih tehničnih smernic, pravilnikov in zgodovine gradnje slovenskih bolnišnic tako navajamo, da teza, da so zapori nekakšna »zlata kletka«, stoji na sila trdnih temeljih. Resnično gre za absurdno prostorsko razliko, ki smo jo izpostavili, kar je uradno, zakonsko in arhitekturno dejstvo. Tukaj je še podrobna potrditev in njen zgodovinski kontekst.

Gabariti bolniških sob 

Te številke (8 m² za enoposteljno in 12 m² za dvoposteljno sobo) so točne. Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev in opremo bolnišnic (oziroma smernice, ki jih izdaja Ministrstvo za zdravje) dopušča zgoraj zapisane normative za obstoječe (starejše) objekte.

Ker se zdravstvena infrastruktura v Sloveniji obnavlja izjemno počasi, večina slovenskih pacientov še vedno leži v teh starejših sobah. Izračun, da na pacienta v takšni dvoposteljni sobi odpade zgolj 6 kvadratnih metrov osebnega prostora, je matematično neizpodbiten. Šele pri načrtovanju popolnih novogradenj se zahteva prehod na 10 m² za enoposteljno in 15 m² za dvoposteljno sobo (torej 7,5 m² na pacienta).

Slovensko zdravstvo v starih stavbah

V zdravstvu in dolgotrajni oskrbi pa je logika pogosto obrnjena. Tam se namesto jasne zaveze k standardu prevečkrat ponujata improvizacija in varčevanje. V starejših bolnišničnih objektih je prostor skromen, kadra je premalo, prenapolnjenost pa ni izjema, ampak stalnica. Domovi za starejše so še en izraz iste težave: sistem je oblikovan tako, da se od ljudi pričakuje potrpežljivost, od ustanov pa skorajda čudež.

To je tudi stvar stavbne starosti. Osrednja stavba UKC Ljubljana je bila odprta leta 1975, kar pomeni, da letos praznuje pol stoletja obstoja. Tam se danes izvajajo prenove, njihovo dokončanje pa je predvideno šele konec leta 2028; marca 2026 so denimo odprli prenovljen del v osmem nadstropju, pri čemer smo pozneje izvedeli, da prostori še niso urejeni za uporabo, ampak je bila otvoritev le predvolilna predstava.

Še bolj zgovoren je primer Bolnišnice dr. Petra Držaja v Ljubljani. Stavbi, v katerih deluje, sta bili zgrajeni leta 1962. To pomeni, da pacienti tam še danes okrevajo v objektih, ki so stari več kot šest desetletij. V takem okolju se prostorska stiska kaže v vsakodnevni izkušnji bolnika in osebja.

Tudi UKC Maribor ima isto težavo, čeprav v nekoliko drugačni obliki. Kompleks je zgrajen iz različnih zgodovinskih plasti, v njem so zelo stari deli in poznejše dograditve, pomembni posegi pa so potekali skozi več desetletij. Javno dostopni viri potrjujejo predvsem postopno dograjevanje in posodabljanje, zato je pri navajanju posameznih letnic za trakte smiselna previdnost, če ni na voljo uradnega gradbenega vira.

Sistemski paradoks ali nelogičnost 

Sistemski paradoks je torej resničen. Zaporski standardi v Sloveniji se zaradi nadzora mednarodnih institucij (Evropsko sodišče za človekove pravice, CPT) sproti in strogo prilagajajo sodobnemu pojmovanju človekovih pravic.

Zdravstvena infrastruktura pa je po drugi strani ostajala ujetnica pomanjkanja proračunskih sredstev, zaradi česar so pacienti primorani bivati v gabaritih in pogojih, začrtanih v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja.

Eksplozija zapornikov in skokovita rast stroškov oskrbe v letu 2025

Nujnost gradnje novega zapora izhaja iz hude prenapolnjenosti sistema, ki ga upravlja URSIKS (Uprava Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij). Na dan 18. maja 2026 zasedenost celotnega zaporskega sistema znaša 107,40 %, medtem ko je zavod na ljubljanski Povšetovi še vedno zaseden v kar 150,37 % (v določenih obdobjih pa je ta številka presegla celo 160 %).

Vendar teh celic ne polnijo zgolj domači kriminalci. V zadnjih letih beležimo velik delež priporov zaradi nezakonitega prehajanja državne meje. V letu 2025 so tuji državljani predstavljali 45,8 % vseh zaprtih oseb, povprečno število vseh zaprtih pa je znašalo 1.642 (kar je 9,8-odstotni upad glede na 1.820 v letu 2024). Čeprav se je v prvih mesecih leta 2026 delež tujcev nekoliko umiril in trenutno znaša dobrih 35 %, pa je finančno breme za državo močno naraslo.

V letu 2025 so tuji državljani predstavljali 45,8 % vseh zaprtih oseb.

Strošek oskrbnega dneva na zaprto osebo, ki vključuje tri obroke dnevno, zdravstvo in stroške osebja, je v letu 2025 skočil na 155 evrov (zvišanje za 28 evrov glede na leto 2024). To v celoti pade na pleča slovenskih davkoplačevalcev in državo na letni ravni stane vrtoglavih 56.575 evrov za posameznika.

Strošek oskrbnega dneva na zaprto osebo je v letu 2025 skočil na 155 evrov.

Statistika in obremenitve slovenskih zaporov (na dan 18. 5. 2026)

Da bi sistem vzdržal, država v ljubljanskih Dobrunjah gradi nov moški zapor za 388 oseb. Zasnovan je kot »mesto v malem«, s sodobnimi bivalnimi moduli za 16 oseb, ki si delijo čajno kuhinjo in atrij. Celotna investicija znaša 86,5 milijona evrov (približno 222.900 € na posteljo). Čeprav se znesek zdi ogromen, je v primerjavi z zahodno Evropo še vedno optimiziran in nižji, spodaj je primerjava:

Kadrovska črna luknja v slovenskih zaporih

Kljub veliki investiciji pa slovenski zaporski sistem bije bitko s kadrovsko podhranjenostjo.

Sodobni zapori zahtevajo t. i. dinamično varovanje (reševanje konfliktov z dialogom in stalen stik z zaporniki). Za to slovenski upravi kritično primanjkuje kar 180 pravosodnih policistov. Če teh ne bo, se lahko svetli atriji novih Dobrunj zaradi etničnih trenj hitro spremenijo v obvladovane kriminalne gete.

Tudi pri vsakodnevnih stroških obratovanja se kažeta evropski razkorak in različni standardi.

Standard bivanja zapornikov po Evropi 

Kdo plača bivanje? 

Največji nesmisel slovenskega sistema se pokaže na področju proračunskih tokov in kritja stroškov zdravstva ter oskrbe, sploh ob prehodu posameznika v sistem DSO (Domovi za starejše občane).

• Oskrba za rešetkami (100 % na račun države): Z odvzemom svobode država prevzame popolno finančno odgovornost. Strošek v višini 155 evrov dnevno v celoti krije Ministrstvo za pravosodje. Zaporniku je brezplačno zagotovljena vsa zdravstvena nega in prehrana – in to celo specifične, medicinsko ali versko predpisane diete (košer, halal, veganstvo), brez kakršnihkoli doplačil.
• Oskrba bolnika v javnem sistemu: V akutni javni bolnišnici tako imenovani »negovalni dan« stane državo 117 evrov. To iz zbranih prispevkov pokrije ZZZS (Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije).
• Oskrba v DSO (Na pleča posameznika): Ko pošten državljan in pacient, ki je desetletja redno plačeval prispevke za zdravstveno zavarovanje, preide v dom za starejše, se breme drastično prevali nanj. Najdražja osnovna oskrba v javnem DSO stane posameznika okoli 35 evrov na dan. ZZZS za izvedbo zdravstvene nege primakne le 17 evrov, celoten preostanek (18 evrov in več na dan) mora oskrbovanec doplačati iz lastnega žepa. V zasebnih domovih s koncesijo so te cene še do 30 odstotkov višje.

Na tem mestu je nujno omeniti tudi implementacijo nove zakonodaje – ZDOsk (Zakon o dolgotrajni oskrbi). Čeprav naj bi ta zakon po dolgih letih tranzicije s postopnim uvajanjem in zbiranjem novega 1-odstotnega obveznega prispevka sistemsko uredil pravico do storitev dolgotrajne oskrbe v instituciji in na domu, pa kritiki in ekonomska praksa že opozarjajo, da osnovna anomalija ostaja. Tudi, ko bo storitev nege krita iz nove blagajne, bo t. i. »hotelski del« (nastanitev, osnovna soba, hrana) v domovih za ostarele še vedno večinsko breme uporabnika in njegovih svojcev.

Solidarnostni sistem torej ne pokrije tistega, kar država zaporniku, ki stane 155 evrov na dan, podari zastonj.

Solidarnostni sistem ne pokrije tistega, kar država zaporniku, ki stane 155 evrov na dan, podari zastonj.

Konec ostarelega zapora na Povšetovi in visokih odškodnin

Zaradi nevzdržnih razmer, zlasti v prenatrpanem ljubljanskem zaporu na Povšetovi ulici, je bila Republika Slovenija na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) že večkrat obsojena zaradi kršenja 3. člena EKČP (prepoved mučenja).

Najbolj kritično obdobje je bilo med letoma 2009 in 2010. Država je morala za pomanjkanje prostora (v določenih obdobjih so imeli zaporniki na voljo manj kot 3 m²) plačevati visoke odškodnine iz proračuna. Zgovoren je primer serije sodb za pet slovenskih pritožnikov. Sodišče jim je dosodilo naslednje zneske za prestano nematerialno škodo in duševne bolečine, zraven pa še po 500 evrov povrnitve odvetniških stroškov:

Po uradnih podatkih državnega pravobranilstva so izplačila zaradi nečloveških razmer v zadnjem desetletju presegla 200.000 evrov. Z odprtjem Dobrunj se bo ta finančna počena pipa ustavila, stara lokacija na Povšetovi pa bo po določbah OPN (Občinskega prostorskega načrta) prešla v roke JSS MOL (Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana).

Na mestu nekdanjega zapora bo tako zrasel »Mestni kare«, ki bo prestolnici ponudil 361 krvavo potrebnih neprofitnih stanovanj.

Na Povšetovi ne nastaja državni, ampak občinski projekt

Na mestu nekdanjega zapora na Povšetovi nastaja še ena simbolno pomembna slika Ljubljane. Mestni kare Povšetova, največji projekt mestnega stanovanjskega sklada, ki naj bi prestolnici prinesel 361 novih neprofitnih oziroma mestnih najemnih stanovanj.

V mestu, kjer je dostopno stanovanje za vse več ljudi postal socialni luksuz, zapisna številka ne pomeni zgolj gradbenega projekta, temveč tudi poskus, da se iz ene najbolj razvpitih državnih lokacij rodi nekaj, kar ima smisel.

Projekt je po zadnjih podatkih ocenjen na dobrih 34 milijonov evrov brez DDV, kar pomeni, da gre za velik, politično in finančno zahteven poskus ravno v časih, ko je dostopnost najema v prestolnici postala ena osrednjih socialnih težav. Prav zato bodo pri takem projektu vsi pomisleki o aneksih, zamikih in draženju stroškov toliko bolj pod drobnogledom — ne zato, ker bi bil projekt sam po sebi sporen, temveč ker si ob sedanji stanovanjski krizi mesto Ljubljana preprosto ne more privoščiti, niti netransparentnosti niti neučinkovitosti, kaj šele korupcije.

Koliko stane zapornik, ki prestaja 12-mesečno kazen?

Na podlagi najnovejših podatkov Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) za leto 2025 je izračun naslednji:

• Dnevni strošek na zapornika po novem znaša 155 evrov.
• Za 12-mesečno zaporno kazen (vzamemo povprečje 365 dni) to nanese natanko 56.575 evrov.

Slovenske davkoplačevalce torej posameznik, ki v zaporu preživi polno leto, stane več kot 56 tisoč evrov. Ta znesek v celoti in stoodstotno pokrije proračun, vanj pa so všteti stroški bivanja, prehrane (trije obroki dnevno), celotne zdravstvene oskrbe in stroški zaporniškega osebja. K temu ni prišteta sodna obravnava.

Vrtiljak povratništva

Sistemski absurd in prostorska stiska pa ne vplivata zgolj na kršitve človekovih pravic in finančne odškodnine, temveč neposredno udarita po glavni nalogi zaporskega sistema: resocializaciji.

Če zapor postane zgolj »skladišče za ljudi«, v katerem strokovni delavci in pravosodni policisti zaradi preobremenjenosti ne morejo izvajati dinamičnega varovanja in poglobljenih programov, se ustvari idealno okolje za tako imenovana »vrtljiva vrata« zapora. Zaporniki se po prestani kazni vrnejo v družbo in hitro znova zaidejo na stara pota.

Lanski dvig števila povratnikov v slovenske zapore 

Po podatkih iz leta 2024 je stopnja povratništva med obsojenci v slovenskih zaporih znašala 23 odstotkov.

V letu 2025 se je odstotek povratništva dvignil in je znašal 26 odstotkov. Pri tej številki je nujno poudariti, da Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) pogosto opozarja, da se v Sloveniji uporablja strožja metodologija štetja kot v marsikateri drugi državi Evropske unije.

Zgodovinski podatki pa slikajo še precej bolj črno sliko: dolgoročne študije kažejo, da je delež povratnikov (torej oseb, ki so pred nastopom trenutne kazni že kdaj prestajale zaporno kazen) v slovenskih zaporih in prevzgojnih domovih v preteklosti redno presegal 40 odstotkov – v absolutnem rekordu leta 2010 je ta delež znašal celo alarmantnih 54,3 odstotka vseh obsojencev.

V letu 2025 se je odstotek povratništva dvignil in je znašal 26 odstotkov. 

Evropska primerjava

Merjenje povratništva se med državami razlikuje po metodologiji (nekatere merijo ponovno aretacijo, druge ponovno obsodbo, tretje ponovno vrnitev v zapor), vseeno pa zbrani podatki omogočajo grobo mednarodno umestitev:

• Avstrija: Po dveh letih od izpusta je delež ponovno obsojenih 26-odstoten, po treh letih pa zraste na 32 odstotkov.
• Italija: Delež ponovnih aretacij v triletnem obdobju po izpustu znaša približno 28 odstotkov.
• Nemčija in Francija: V Nemčiji po treh letih doseže 48 odstotkov (ponovna obsodba), v Franciji pa okoli 40 odstotkov po dveh oziroma 48 odstotkov po treh letih.

Slovenija s 26-odstotno stopnjo povratništva v letu 2025 trenutno v evropskem merilu ne izstopa kot velik negativni ekstrem. Vendar pa ob upoštevanju dolgoročnih domačih povprečij in visoki, skoraj 50-odstotni zasedenosti zaporov s strani tujih državljanov (pretežno tihotapcev), to postaja tempirana bomba.

Tuji zaporniki imajo drugačne re-socializacijske potrebe, poleg tega pa pomanjkanje kadra v slovenskih zaporih onemogoča resno delo z domačimi prestopniki. Zapor v Dobrunjah prinaša nove zidove in moderne atrije, a če država vanje ne bo vložila zadostnega števila strokovnih delavcev in pravosodnih policistov, bodo ti zidovi zgolj draga postaja, na katero se bo vsak četrti zapornik zagotovo vrnil.

Kadrovska stiska 

Po izjavah vodstva na ravni celotnega pravosodnega sistema primanjkuje približno 180 pravosodnih policistov, samo za normalno obratovanje v Ljubljani pa bi jih za trenutni obseg del potrebovali vsaj še 30.

Na ravni celotnega zaporskega sistema se že dalj časa soočamo s kadrovskimi izzivi, ki so posledica več dejavnikov, med drugim upokojitev in zahtevnosti poklica. Zato redno tudi izvajajo razpise za nova delovna mesta ter druge ukrepe za krepitev kadrovske zasedbe. Glede na standarde in normative po uradnih podatkih manjka še približno 180 pravosodnih policistov, kar smo prav tako preverili pri Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS).