Letos samo še trije novomašniki. Kaj je za storiti?

Med šolskim letom sveto mašo v mestni župniji obišče četrtina veroučencev (velika večina med njimi seveda brez spremstva staršev), družin s predšolskimi otroci pa je komaj za vzorec … Na počitniško nedeljo v nekem romarskem središču peščica starejših napolni nekaj klopi ... Katoliški tednik objavi prekrasne fotografije novomašniških posvečenj – na njih pa vsega skupaj trije, ki se še upajo odzvati in slediti Njegovemu klicu ...

Opisano stanje v Cerkvi na Slovenskem - novomašnikov je najmanj v zadnjih 70 letih - nas lahko navdaja s pesimizmom in strahom ali bodo naši otroci in vnuki sploh še poznali ter živeli nauk katoliške vere. Lahko pa nas to stanje opogumi, da s konkretnimi dejanji čimprej prevetrimo stare vzorce, iz njih ohranimo dobro, namesto slabega pa posejemo novo, boljše seme.



Poglavitni razlog ter ključ do rešitve nastale situacije vidim v družinski verski vzgoji, zato se osredotočam le na ta vidik.

Brez verskih korenin nas z materializmom prežeto okolje hitro zapelje v lažno lagodje  potrošnikih malikov, marsikdo pa uteho pred praznino in nemirom srca išče v mističnih vzhodnjaških nazorih, čeprav so nam odgovori na ta vprašanja že ves čas na voljo v Svetem pismu.

Korenine vere so v družini

Brez verskih korenin nas z materializmom prežeto okolje hitro zapelje v lažno lagodje  potrošnikih malikov, marsikdo pa uteho pred praznino in nemirom srca išče v mističnih vzhodnjaških nazorih, čeprav so nam odgovori na ta vprašanja že ves čas na voljo v Svetem pismu.

Res je, da Bog kliče posameznike na različne načine, a večina tistih, ki se odzovejo klicu in tudi postanejo duhovniki, izhaja iz družin, katerih vsakdanjik temelji na veri.

Korenine vere torej zrastejo v družini, danes pa družinske verske vzgoje praktično ni. Miselnost, da bo verouk nadomestil vlogo, ki bi jo morali prispevati starši, je zmotna.

Pri verouku se verniki „napiflamo“ dejstev, resnic, zapovedi, obrazcev …, ne dobimo pa odgovora na vprašanje, zakaj sploh verovati in (p)ostati dejaven član katoliške Cerkve – ne zgradimo svoje osebne vere.

Tega odgovora nam ne more dati zgolj sistem, temveč starši – oče in mati s svojim zgledom dejavnega življenja po veri. Priprava (bodočih) zakoncev na to poslanstvo in izvajanje verske vzgoje v družini je temelj, na podlagi katerega bi se klicani lahko bolj pogumno odločali za posvečeni stan.

Z njegovim polaganjem pa moramo pri otroku začeti že v najrosnejših letih: nikar se starši ne pustimo zavesti modernim vodilom, da si bo otrok sam izbral vero, ko bo starejši in ga zato nikamor ne silimo. Dejstvo je, da se za življenje po veri odloči vsak zase: a brez družinskega uvajanja pomeni to bodisi težjo odločitev bodisi težje vztrajanje.

Namesto filozofiranja dejanja

Znotraj Cerkve že obstaja mnogo odborov, ki bi lahko uvedli konkretne spremembe ter tako pripomogli k ponovni vzpostavitvi družinske verske vzgoje. Vendar se vse odvija tako, kot da bi bile cerkve že polne življenja.

To stanje zelo spominja na našo politiko: veliko mest, ki jih zasedajo ljudje zaradi poznanstev - namesto sposobnosti - in zelo malo učinka.

Večkrat lahko od kakšnih takšnih „funkcionarjev“ preberemo ali slišimo, kaj in kako bi morali, od besed pa ne pride do dejanj. Za spremembe in glede na resnost pomanjkanja novomašnikov, pa tudi čedalje večjega usipa med verniki ni dovolj zgolj filozofiranje, kaj vse bi morali narediti, temveč celovita izpeljava dejanj.

Zavedati se je potrebno, da imajo duhovniki premalo znanja in gradiva za delo z zakonci, družinami. Tudi večina staršev se čuti izgubljene, saj niso vajeni, da je pretežni del verske vzgoje na njihovih ramenih.

Namesto obstoječih struktur naj se zato raje zaposli skupino predanih in delavnih ljudi (nujno takšnih s prakso), izbranih na podlagi svojih vizij in sposobnosti, ter zagotovi, da imajo za izvajanje svojega dela na razpolago dovolj finančnih sredstev.

Ta skupina pa naj potem ne zgolj predlaga, temveč (s pomočjo vseh duhovnikov, pa tudi zunanjih sodelavcev) izvaja programe za zakonce in družine; opazuje, kakšna je pastorala družin in podaja primere dobrih praks; s pomočjo gradiva in materialov pomaga, da bodo družine postale nosilec pastorale; organizira dogodke na ravni škofije ali celo države; oblikuje in izvaja programe za starše ter duhovnike; sodeluje z drugimi področji Cerkvenega telesa; s pomočjo ovrednotenja dela pa zagotavlja želene rezultate.

Le z odločnimi koraki bomo (sicer počasi, a vztrajno) ne samo razbremenili delo duhovnikov, temveč sčasoma pridobili tudi več posameznikov, ki se bodo z veseljem in hvaležnostjo podali na pot, na katero jih Bog vabi in kliče.