Letališko sporočilo o spravi
Misijonarka iz Afrike s skoraj osmimi križi na hrbtu, ki redno spremlja slovensko notranjo politiko, pravi, da so se Hutujci in Tutsiji v Ruandi začeli spravljati.
Čakanje na zamujajoče letalo je dokaj neprijetna zadeva. Že letališča sama, ki so si tako izjemno podobna med seboj, so dolgočasna. Eno bolj od drugega. Razen če uživaš v vohanju različnih parfumov. A sam rad voham samo parfum na moji dragi.
Zadnjič se mi je to, ne vohanje parfumov, marveč zamuda, zgodilo pri vračanju s plenarne seje Evropskega parlamenta v Bruslju. Potem pa uzrem med sedeži novinarskega kolega, ki se glasno smeji ob pogovoru z neko redovnico. Pristopim in pozdravim. Drobna sestra usmiljenka je, kot mi pove kolega, s. Bogdana Kavčič, misijonarka iz Burundija. Po imenu sem jo poznal, po obrazu pa ne. Prihajala je na dopust, preko Bruslja, saj je Burundi nekdanja belgijska kolonija in so prometne in gospodarske povezave med državama zelo živahne.
Prijazna 79-letnica me je presenetila, saj je takoj povedala, da je spremljala videoposnetek mojega intervjuja z načelnikom slovenskih skavtov, ki je bil nedavno objavljen na spletu. Bil sem začuden, da redovnica v Afriki spremlja portal Domovina. A potem je povedala, da tudi redno bere spletno Domovino, oziroma da posluša članke, ki se jih da poslušati. In dodala, da redno gleda politično oddajo Faktor Aljuša Pertinača na kanalu YouTube.
Genocid v Ruandi
Že takoj je hitela zatrjevati, da se nič ne spozna na politiko, saj je v Afriki že vse od leta 1971. Mimogrede je omenila dve dejstvi o genocidu v Ruandi, ki ga je sama preživela, ki pa ju ljudje večinoma ne poznamo. Prvič: Genocid leta 1994 Hutujev nad Tutsiji je bil reakcija nad početjem slednjih. To seveda nikakor ne opravičuje genocida, ga pa delno pojasnjuje. Drugič: Sprava med obema narodoma se je začela in lepo napreduje. Bolj kot pri nas, je še dodala s. Bogdana v narečju, kot so ga pred pol stoletja govorili na Mrzlem Vrhu nad Žirmi.
»Iz hleva sem šla v Beograd,« je nato spremenila temo in se pošalila, ko je opisala pot v noviciat usmiljenk, ki je bil takrat v glavnem mestu jugoslovanske države. Še bi jo kaj vprašal, a je tista zamuda tako hitro izpuhtela v zrak! Prosil sem jo za intervju, za katerega se je v svoji skromnosti takoj zahvalila. A pustimo času čas, v Sloveniji ostaja na dopustu še tri mesece. Ker novinar pri prvem ne nikoli ne odneha, mi mogoče uspe. Predvsem zaradi spravnega sporočila, ki ga tako željno potrebujemo.
Ja, redka letališča ohranim v svojem luknjastem spominu, a tega bruseljskega ne bom pozabil nikoli.
3 komentarjev
Peter Klepec
Ni omenjeno, da je bilo za spravo potrebno priznanje in obzalovanje krivde, sodni procesi itd. Brez tega ni nic.
MEFISTO
Slovensko zdravstvo je dolgo hromil izgon Sester Usmiljenk, ki so se res spznale na svoj posel.
Zamenjale so jih partizanke, štabne tovarišice, ki so spravljale v obup takratne zdravnike, ki so bili navajeni na strokovno pomoč Sester Usmiljenk.
Zamislite si, da je bila taka novopečena partizanska sestra inštrumentarka v opracijski dvorani, ki je bila vešča le prijemanja instrumentov partizanskih štabnih oficirjev.
Jugoslovanski jug je bil zelo hvaležen slovenskim komunistom, ker jim je odstopil te dragocene medicinske setre, ki so mnogokrat vedele o medicini več kot njihovi zdravniki.
Igor Ferluga
A ni absurdno, da je bil noviciat slovenskih usmiljenk ne v Sloveniji med prevladujocim katolištvom, ampak v režimskem centru, po tradiciji pa v celoti pravoslavnem Beogradu? Zato ker so jih brez vsake krivde slovenski komunisti neusmiljeno izgnali, sprejel jih je odprtih rok general in kirurg Izidor Papo ( sefardski Jud iz Bosne po rodu), ampak na teoretično najbolj ortodoksno mozno institucijo režima, beograjsko Vojno medicinsko akademijo pod okriljem JNA. Kako se potem ob teh primerjavah stopnje strpnosti oz. duhovne širine čudit, da gre s spravo v Sloveniji slabo?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.