Letališko sporočilo o spravi

Misijonarka iz Afrike s skoraj osmimi križi na hrbtu, ki redno spremlja slovensko notranjo politiko, pravi, da so se Hutujci in Tutsiji v Ruandi začeli spravljati.

Čakanje na zamujajoče letalo je dokaj neprijetna zadeva. Že letališča sama, ki so si tako izjemno podobna med seboj, so dolgočasna. Eno bolj od drugega. Razen če uživaš v vohanju različnih parfumov. A sam rad voham samo parfum na moji dragi.

Zadnjič se mi je to, ne vohanje parfumov, marveč zamuda, zgodilo pri vračanju s plenarne seje Evropskega parlamenta v Bruslju. Potem pa uzrem med sedeži novinarskega kolega, ki se glasno smeji ob pogovoru z neko redovnico. Pristopim in pozdravim. Drobna sestra usmiljenka je, kot mi pove kolega, s. Bogdana Kavčič, misijonarka iz Burundija. Po imenu sem jo poznal, po obrazu pa ne. Prihajala je na dopust, preko Bruslja, saj je Burundi nekdanja belgijska kolonija in so prometne in gospodarske povezave med državama zelo živahne.

Prijazna 79-letnica me je presenetila, saj je takoj povedala, da je spremljala videoposnetek mojega intervjuja z načelnikom slovenskih skavtov, ki je bil nedavno objavljen na spletu. Bil sem začuden, da redovnica v Afriki spremlja portal Domovina. A potem je povedala, da tudi redno bere spletno Domovino, oziroma da posluša članke, ki se jih da poslušati. In dodala, da redno gleda politično oddajo Faktor Aljuša Pertinača na kanalu YouTube.

Genocid v Ruandi

Že takoj je hitela zatrjevati, da se nič ne spozna na politiko, saj je v Afriki že vse od leta 1971. Mimogrede je omenila dve dejstvi o genocidu v Ruandi, ki ga je sama preživela, ki pa ju ljudje večinoma ne poznamo. Prvič: Genocid leta 1994 Hutujev nad Tutsiji je bil reakcija nad početjem slednjih. To seveda nikakor ne opravičuje genocida, ga pa delno pojasnjuje. Drugič: Sprava med obema narodoma se je začela in lepo napreduje. Bolj kot pri nas, je še dodala s. Bogdana v narečju, kot so ga pred pol stoletja govorili na Mrzlem Vrhu nad Žirmi.

»Iz hleva sem šla v Beograd,« je nato spremenila temo in se pošalila, ko je opisala pot v noviciat usmiljenk, ki je bil takrat v glavnem mestu jugoslovanske države. Še bi jo kaj vprašal, a je tista zamuda tako hitro izpuhtela v zrak! Prosil sem jo za intervju, za katerega se je v svoji skromnosti takoj zahvalila. A pustimo času čas, v Sloveniji ostaja na dopustu še tri mesece. Ker novinar pri prvem ne nikoli ne odneha, mi mogoče uspe. Predvsem zaradi spravnega sporočila, ki ga tako željno potrebujemo.

Ja, redka letališča ohranim v svojem luknjastem spominu, a tega bruseljskega ne bom pozabil nikoli.