Krajani v strahu – je gradnja na pogorišču napoved nove katastrofe?

Po dveh katastrofalnih požarih se Seaway oz. sedaj SVP Avio intenzivno pripravlja na tretjo gradnjo. »Kar je popolnoma nedopustno in za povrhu še brez gradbenega dovoljenja, če imam prave informacije,« je v odprtem pismu županu Radovljice napisal inženir in predstavnik begunjske civilne iniciative. Opozoril je, da naj bi se gradnja izvajala le kot priglasitev rekonstrukcije po požaru ter zatrdil, da SVP Avio predstavlja občinski urbanistični, varnostni, politični, socialni, ekološki in prometni problem. Krajani v novi gradnji na pogorišču ne vidijo napredka, temveč zgolj pripravo na naslednjo katastrofo.

Zgodba o podjetju SVP Avio (nekdanji Seaway) in njegovih sosedih v Radovljici se vleče že več let, vrhunec pa je dosegla junija 2025, ko je v proizvodnih prostorih izbruhnil že drugi katastrofalen požar v krajšem obdobju. Meritve ekološkega laboratorija ELME so takrat sicer pokazale, da požar ni pustil trajnih posledic v okolju, a so se med prebivalci sosednjih stanovanjskih blokov in hiš močno okrepili strahovi glede varnosti obratovanja tovarne sredi naselja. Župan Radovljice Ciril Globočnik se je na kritike do zdaj odzival predvsem birokratsko – poudarjal je, da so za nadzor pristojne državne inšpekcije in se izogibal neposrednim odgovorom na očitke o pomanjkljivi požarni preventivi. Hkrati je zagotavljal, da občina deluje v okviru svojih pristojnosti.

Andrej Čufer župana Cirila Globočnika v pismu ponovno opozarja na po njegovem mnenju alarmantne varnostne razmere v podjetju, ki se po omenjenih požarih pripravlja na novo gradnjo. V pismu je zatrdil, da je podjetje v preteklosti v dokumentaciji navajalo nerealno nizke porabe nevarnih snovi – denimo zgolj 20 litrov acetona letno ali pa le za kozarec trdilca za poliestersko smolo – s čimer naj bi se izognilo strožjim okoljskim presojam in omejitvam na lokaciji, ki se nahaja v neposredni bližini stanovanjskih blokov. Avtor je poudaril, da takšna industrija ne sodi v središče kraja. Poleg tega je podjetju očital odsotnost avtomatskih gasilnih sistemov ter domnevno zavestno izklapljanje požarne detekcije zaradi lažnih alarmov.

Občini in županu je Čufer neposredno očital popustljivost in pomanjkanje preventive, saj naj bi se kljub preteklim obljubam o nadgradnji hidrantnega omrežja prednostno vlagalo v športno infrastrukturo, namesto v varnost občanov. Po njegovem prepričanju bi morala občina storiti vse, da se izniči prvotno gradbeno dovoljenje. Nov objekt bi se moral postaviti pod najstrožjimi požarnimi predpisi z najsodobnejšimi sistemi, ki bi požar omejili že v samem začetku. Brez teh ukrepov je županovo vizijo označil za škodljivo, v primeru ponovitve katastrofe pa mu pripisal tudi moralno soodgovornost.

Načrtovana gradnja severno od Osnovne šole Begunje

Čufer se je v pismu dotaknil tudi pozidave zemljišča, ki ji krajani sicer ne nasprotujejo. Vendar pa je opozoril, da to območje že vrsto let nima ustrezne cestne povezave. Po njegovih besedah je ves promet nemogoče voditi skozi ozko historično jedro Zgoše ali po kolovozni poti proti Novi vasi – kolovoz nima ne ustreznega ustroja ne širine. »Asfalt je bil dobesedno položen na kolovoz, kjer je na sredini rastla še trava, nosilnost takega kolovoza pa je en konj z vozom sena,« je zapisal in dodal, da bi občina lahko našla denar tudi za odkup zemljišč nasproti Elana. Imeli so predkupno pravico in bi se lahko zgradila ustrezna vpadnica s krožiščem in navezavo na osnovno šolo Begunje. A kot kaže, se je občina raje odločila za gradnjo premične steklene strehe nad bazenom.

Spomnimo, Andrej Čufer je inženir in strokovnjak na področju požarne preventive, ki že od prvega velikega požara v Seawayu leta 2007 opozarja na sistemske pomanjkljivosti. Že takrat je v javnosti izpostavljal kritično pomanjkanje vode v omrežju in trdil, da je bilo v vodovodu na voljo le 10 odstotkov potrebne vode za gašenje, podjetje pa je nekdanji požarni bazen celo zasulo. Kot predstavnik civilne iniciative »Epoksi poliester z razlogom iz vasi v industrijsko cono« že skoraj dve desetletji bije bitko za varnost prebivalcev, pri čemer poudarja, da težava ni v delu gasilcev, temveč v odsotnosti sodobnih avtomatskih sistemov.

Čufer zagovarja napredne sisteme gašenja, v Radovljici pa naj bi investitorji ob tihem privoljenju občine varčevali na račun varnosti – ob tem, da so ti standardi prisotni celo v sosednjih občinah, denimo v Šenčurju ali v kranjskem Goodyearu.

Po njegovem prepričanju so sosedje žrtve nenehnega tveganja, saj država in občina dopuščata obratovanje na podlagi zavajajočih podatkov v gradbenih dovoljenjih – kar je po dveh požarih za lokalno skupnost postalo popolnoma nesprejemljivo. Napetosti med civilno iniciativo in državo so se stopnjevale lani avgusta, ko je Ministrstvo za naravne vire in prostor na Čuferjeve prijave o sumu prevar in nevarnosti odgovorilo s formalnim pravnim mnenjem.

Ministrstvo je v dopisu pojasnjevalo postopke za izpodbijanje gradbenih dovoljenj in poudarilo zaščito pridobljenih pravic lastnika objekta, presojo o tem, ali gre za nevarni objekt, pa v celoti prepustilo gradbenemu inšpektorju. Takšen odgovor je Čuferja dodatno razjezil. Ministrstvu je odvrnil, da ne potrebujejo 'katedrskega poučevanja' in prepisovanja zakonov, ki jih znajo brati sami – potrebujejo konkretno ukrepanje. Inšpektorat, ki deluje pod okriljem ministrstva, bi moral po njegovem prepričanju takoj izvesti nadzor in potrditi ali ovreči sum o nevarnosti objekta.