Komentar tedna: Leto osorej: vesoljni potop in vesoljske obljube

V zgodovini države še nismo imeli predsednika vlade, ki bi tako vehementno in prostodušno razmetaval z obljubami, kot to počne Robert Golob. Zdravstvena, pokojninska, davčna in reforma plač v javnem sektorju. Vse do danes samo črke na papirju. Ljudje so se na prazne besede navadili in se jih niti ne dotaknejo več.  

Golob je že dolgo le še eden od politikov, ki v njihovih očeh veliko govori in malo (nič) naredi. To konec koncev kažejo tudi zadnje javnomnenjske ankete. A eno je zidanje gradov v oblakih in sajenje rožic o »Indiji Koromandiji«, nekaj povsem drugega pa igranje z usodami in življenji ljudi. 

Lanske avgustovske poplave so nepričakovano »odplaknile« premierjev dopust. Čeprav je bila Slovenija od noči pod vodo in številni do jutra brez celih hiš, je Golob potreboval pol dneva, da je sprejel odločitev, da prekine oddih s Tino Gaber in se pojavi na terenu … V belih teniskah.  

Bodimo pošteni, njegova želja pomagati in potolažiti prizadete je bila gotovo iskrena, a je od samega začetka v kriznih razmerah deloval izgubljeno, kot da bi padel iz vesolja. Vesoljske so bile tudi njegove poplavne obljube. Država, češ da ima kapacitete zgraditi sto hiš na mesec. Da se to da, ker lahko on maksimalno pohitri birokratske roke. A ko so se ugasnili soji televizijskih žarometov, vladni helikopterji odleteli, uradniški mercedesi pa odpeljali iz prizadetih dolin, do katerih so v blatu sploh lahko prigazili, je sledil padec na tla. Blatna tla.  

Leto dni po nacionalni tragediji je na seznamu za morebitno rušenje 343 hiš, le 73 jih že ima to usodno odločbo, usoda vseh ostalih pa je še kar ena samcata neznanka, čeprav je vodja vladne službe za popoplavno obnovo Boštjan Šefic pozimi obljubljal, da bodo vse informacije dobili najpozneje do marca. 131 je novih infrastrukturnih objektov, predvsem novih cest in mostov, a načrtovanih je več kot 600.  

In ko smo pri Golobovih hišah; tista edina doslej, ki je v Slovenj Gradcu zrasla z donatorskimi sredstvi, je pretekli teden dvignila na noge celotno slovensko javnost. Pa ne zato, ker je zasebno podjetje zgradilo hišo in jo podarilo (v njej je dovolj prostora samo za del družine), ampak ker se je na slovesni predaji upal pojaviti tudi premier Golob. Zaščitni znak njegove vladavine so namreč neuresničene časovnice. Tisti, ki bi radi (in so finančno zmožni) gradili, se soočajo s pripombami, nasprotujočimi si strokovnimi mnenji, pridobivanjem neštetih dovoljenj …  

Novembra lani so prizadete občine dobile nakazana predplačila za dolgoročno obnovo hiš v višini skoraj 220 milijonov evrov in dobrih 78 milijonov evrov za intervencijske stroške. Za sanacijo je bila skupaj porabljena že vsaj milijarda. Dodatne 1,3 milijarde bo za urejanje vodotokov in rečnih brežin po državi, zlasti na Savinjskem in Koroškem, zapravila Direkcija za vode. Zastavili so si cilj v petih letih. Župani prizadetih občin so si enotni: če so interventni ukrepi in finančna pomoč poplavljencem šablonsko z zakonom nekako skušali zajeti čim več ljudi, kar je tudi ob konstruktivnem sodelovanju opozicije v parlamentu še šlo, so vladne in druge strokovne službe pri poenostavljanju postopkov popolnoma zatajile.  

Bolj kot kdajkoli prej je popoplavna obnova pokazala, kako se Slovenija duši v birokraciji in predpisih, kar je posledica desetletij napihovanja državnega uradniškega balončka in financiranja nevladnih organizacij. Številne družine vedo povedati, da so komaj 12 mesecev po poplavah dobile prva predplačila, pa še to petino ocenjene škode. Slovenec je klen, trmast in delaven mož, ki bo z lastnimi rokami poskrbel, da bo popoplavna obnova domovine tako ali drugače uspela. A Slovenija bo ostala utopljena v aparatu, ki zavira njen potencial in njen razvoj. In da je tako, menijo tudi državljanke in državljani. Merilci javnega mnenja so v teh dneh namerili več kot 40 odstotkov vprašanih, ki menijo, da je Golobova popoplavna obnova neučinkovita, kar tretjina vprašanih pa trdi, da je popolnoma neučinkovita. Le dobra petina vprašanih – in toliko je približno še podpornikov aktualne koalicije – pa pravi, da je država uspešna. Pri slednjih se sprašujem: Kje ti ljudje živijo? Dobesedno. Verjetno precej daleč od teh problemov. 

Ko so se ugasnili soji televizijskih žarometov, vladni helikopterji odleteli, uradniški mercedesi pa odpeljali iz prizadetih dolin, do katerih so v blatu sploh lahko prigazili, je sledil padec na tla. Blatna tla.  

Prelistaj Domovino 159 na spletu