Že leta v delu naše družbe kroži prepričanje, da je Katoliška cerkev v Sloveniji pogoltna, da se valjajo v denarju, obenem pa se zbirajo prostovoljni prispevki za Karitas. Da duhovščina živi v izobilju in pobira denar od malih ljudi.
Nekaj te kritike je morda kdaj tudi upravičene. Občasno se pojavijo kakšni večji ali manjši ekscesi, ki pa po krivici mečejo slabo luč tudi na vse ostale.
Ko je nedavno Škofovska konferenca dvignila višino priporočenega daru, so se na spletu spet pojavila raznorazna zgražanja, koliko da stanejo maše in druge “duhovniške storitve”, kot so krst, poroka, pogreb … Po družbenih omrežjih je zakrožil celo tako imenovani “cenik” in očitki, da Cerkev ne izdaja računov.
Seveda so se oglasili tudi “poznavalci”, ki so baje doživeli, da vse skupaj stane še več in da te duhovnik tako dolgo nepremično gleda v oči, dokler ne sežeš še globlje v denarnico. In da imajo ali poznajo staro mamo, ki “pol penzije” znosi v cerkev.
Šli smo preko ljudskih čenč in preverili dejstva.
Koliko stane maša?
Maša ne stane nič in cerkev sploh nima cenika. Gre za priporočen dar. Drugod po svetu imajo financiranje duhovnikov sicer drugače urejeno, pri nas pa je ureditev pač takšna in je v primerjavi z drugimi zahodnimi državami praviloma duhovnik v slabšem položaju glede finančne varnosti.
Ko bomo imeli plačo kot jo imajo duhovniki v vseh sosednjih državah pa se lahko pogovarjamo, dokler pa stvari niso urejeno lahko mirno rečem da sem hvaležen da imamo dobre ljudi, ki nam naklonijo prostovoljni dar za naše življenje.
Lep praznik Vseh svetnikov.— Tadej Ložar (@LozarTadej) November 1, 2022
Za podrobnejša pojasnila glede priporočenega daru smo prosili murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa:
“Ker pri nas duhovniki nimajo rednih dohodkov, škofje predpisujemo višino daru za mašo. Maše torej ne plačujemo, ampak jo darujemo kot Kristusov dar za nas, naše rajne in po drugih namenih in kot naš dar za preživetje duhovnika. Že od nekdaj so apostoli menili, da imajo pravico živeti od darov vernikov, saj jim oznanjajo Božjo besedo. To pomeni tudi pravico živeti od oltarja. Ker se vsaka maša daruje na oltarju, pomeni, da lahko duhovnik tudi od nje živi. Mesečno to sedaj znese 690 ali 713 evrov, glede na to, da je sedaj mašni dar 23 evrov. Škofje smo pri tem zelo previdni in se za spremembe višine mašnega daru odločamo šele, ko je res nujno. Vedno imamo pred očmi predvsem finančne zmožnosti vernikov.”
Kaj pa, ko je vernik v finančni stiski ali pa je ravno vzel kredit za nov avto, pa bi kljub temu želel, da se zanj ali za njegove bližnje opravi sveta maša?
“Če kakšen vernik želi, da duhovnik daruje sveto mašo, pa nima denarja za dar, naj jo duhovnik opravi tudi zastonj. Mnogi duhovniki tako delajo. So pa tudi izjeme, najbrž zato, ker je mogoče kakšen od duhovnikov bil kdaj opeharjen in so ga začeli izkoriščati, ker so bile zahteve za njegovo maševanje brez mašnega daru mogoče vse bolj pogoste. Tudi to se lahko zgodi in lahko prihaja do zlorab, čeprav bolj poredko.”
Ko se jim na kakšnem cerkvenem pogrebu zazdi, da bi pa med tistimi, ki so darovali mašo za pokojnika, lepo zvenelo tudi njihovo ime, s stisnjenimi zobmi dajo za mašo in se potem nad tem zgražajo. Verniki se nad višino priporočenega daru v glavnem ne pritožujemo. Kdor je vsaj malo blizu cerkvi, dobro ve, da gre za priporočen dar.
Če ga ne zmoreš dati, bo duhovnik storitev opravil ne glede na to. Verniki vemo, da gre za dar, ki je v bistvu duhovnikova plača, in če zmoremo, cifro z veseljem zaokrožimo navzgor.
Kam gre denar od maše? In kam tisti iz puščice?
Denar od priporočenih darov za maše gre neposredno duhovniku in pomeni njegov osebni dohodek. To je njegova plača. Tisto, kar zaposleni ljudje dobijo neposredno na račun od delodajalca v enkratnem znesku, on ves mesec zbira v drobižu. Mesečni prihodki duhovnikov torej znašajo okrog 700 €, kar je daleč podpovprečno za univerzitetno izobražene ljudi. Duhovniki imajo, odvisno sicer od župnije, tudi možnost, da si ta znesek povečajo. O tem podrobneje v intervjuju z enim od duhovnikov, ki nam je podrobno predstavil, kako je urejeno financiranje duhovnika in župnije.
Denar, ki ga vržete v puščico, gre za različne namene, ampak ne duhovniku. Običajno se pri maši tudi pove, komu ali čemu je nabirka namenjena. Največkrat župniji in njenim obratovalnim in vzdrževalnim stroškom, občasno škofiji, misijonom, za dobrodelne namene …
Tisti, ki je mnenja, da maša stane 23 €, o veri in krščanstvu ne ve ničesar. Kot je povedal škof dr. Peter Štumpf, “je maša najprej dar Jezusa Kristusa za vse nas kot njegova odkupitev na križu Očetu za naše grehe. Maša torej nima cene, ker je tako veliko duhovno dogajanje, ki ga ne more nič preplačati. Vsaka maša pomeni še en premislek Boga, da nam je naklonjen, da še obstajamo in da se svet še vrti naprej. Če bi se zgodilo, da ne bo več duhovnikov in ne maše, potem vedimo, da je nastopil čas konca tega sveta in s tem tudi dokončna Božja sodba. Dokler pa še imamo mašo, še imamo Božje življenje in zato tudi prihodnost.”
Če torej naredimo zaključek: težko boste bolje investirali 23 €, kot če boste dali za sveto mašo. Njeni sadovi bodo obrodili za večnost. Za vas, vaše bližnje in za ves svet.
Naš župnik daje desetino v dober namen od svojega neto prihodka, ker je Bog tako zapovedal (tako imajo judi), in uči tudi druge, da je to minimalno zapovedano. Iz prve roke tudi vem, da je soseda, ki imajo veliko otrok in so se znašli v manjši krizi, našla v nabiralniku kuverto s štiri mestno številko. Od župnika. Iz druge prve roke pa vem, da za krajevno Karitas daje mesečno redno tri mestno številko.
Prejšnji župnik je bil starejši in je imel, odkar se ga spomnim pa do takrat, ko je šel v pokoj, en in isti znucan zimski plašč. Plašču se je videlo na daleč, da je ves obdrgnjen.
Sem pozabila napisat, da zdajšnji župnik tudi nekaj malega predava na teološki, torej ima od tam nek prihodek.
To sem napisala zato, ker mi je res fascinantno in ker je ravno nasprotno od splošnega javnega trobljenja. Žalostno je to, da večina ljudi pozna samo negativne in tudi napačne informacije. Jaz imam veliko dobrega za napisati o posvečenih osebah, ki jih bližje poznam, in edino prav je, da financiramo uporabo njihovih ”storitev” in omogoča dostojno življenje.
Slovenija se mora pocasi odlociti ali ta druzba rabi religiozne skupnosti ali ne. Ce slucajno ne rabi, naj se ukinejo. Za objekte naj skrbi kak muzej ali podobno, personal pa na cesto. Tudi na njegov strosek. Ali pa naj se odstranijo.
Ce se jih pa rabi, potem je treba to narediti tako kot to naredijo civilizirane druzbe. Modelov je precej. Treba je pa tudi vedeti, da ena Cerkev ni neko drustvo ljubiteljev, hobi aktivnost, ki si jo privoscis ali ne.
Debata je sramotna in nevredna evropske drzave. Mogoce je samo obskurnost Slovenije vzrok, da se nihce v EUju ni povprasal za zdravje.
“Debata je sramotna in nevredna evropske države.”
Se popolnoma strinjam. Gledati pod prste ljudem, ki so zastavili vse svoje življenje za to, da skrbijo za “servisiranje” človekovih duhovnih potreb, in to za dobesedno beraško plačilo, je več kot sramotno.
Res pa je, da se duhovniki in Cerkev premalo potrudijo, da bi bilo finančno poslovanje bolj pregledno, jasno. Po eni strani iz neke čudne sramežljivosti, češ da se kot duhovnim ne spodobi preveč govoriti o denarju, po drugi strani pa zaradi neurejenih odnosov med Cerkvijo in državo, zaradi česar mora Cerkev vedno nekaj skrivati. Slovenska država se do duhovnikov namreč v praksi vede kot do nebodijihtreba, kot ostankov neke minule družbe, za katere upa, da bodo zaradi podhranjenosti izginili.
Negativen odnos do Cerkve in duhovnikov pri nas ne spodbujajo le posamezni nestrpneži, ampak tudi zakonodaja. Duhovnik se npr. ne sme pojaviti v šoli, ker da moti njeno avtonomijo. Tako nekako kot črnci, ki se niso smeli voziti na belskih vlakih, da ne bi motili bele gospode. Še najbolj žalostno pa je to, da je ta aparthajd samoumeven ne samo sovražnikom vere, ampak celo vernikom. Nekateri pa mazohistično pravijo, da je to normalno, da trpijo za božje kraljestvo.
Saj ne,da me daje nevoščljivost, pa vendar. Na prvi pogled je 700 eur na mesec res malo, toda kdo plačuje stroške stanovanja, ogrevanja, elektrike…Navadni državljani si moramo stanovanjski problem rešiti sami. Prav na ta očitek sem naletela in mi je dalo misliti, da mi za osebne potrebe ostane le del vsote, ki jo prejmem vsak mesec. Ne vem dobro, kako je to urejeno, najbrž od župnije do župnije različno, prihaja pa do precej nejasnosti. V nekaterih župnijah je pri maši omenjenih več različnih mašnih namenov, če je župnik prejel dar za vse, to ni več majhna vsota. Ali to sploh sme? Je dar dal samo eden, ostali so se pa “prišlepali” V naši fari je mašnih darov preveč in jih da župnik, kot se reče, naprej. Ne ve pa nič, kje se te maše berejo, oziroma sploh, na kakšen način je bil ta denar porabljen. Precej nejasnosti je, to pa je odlično kurivo za raznovrstna natolcevanja.
Točno tako, cifro je treba zaokrožkti navzgor, že zaradi boljšega osebnega občutka!
Ko ne bo duhovnikov in maš, bo konec sveta? Drzna napoved univerzitetno izobraženega škofa glede na to, da je svet brez maše obstajal kar nekaj milijard let, ljudje različnih vrst pa več milijonov let.
Lahko uredništvo (ali kak zunanji strokovnjak) pojasni razliko pri “sadovih” med investicijo v višini 23 EUR, 750 EUR (gregorijanske) ali npr. 419.750 EUR. Toliko bi po današnjem tečaju stala “investicija” v mašnika, ki bi imel v 50 letni karieri povprečno eno mašo dnevno. Morda se kdo odloči več investirati, ko je ravno promocijska akcija.
“Ko ne bo duhovnikov in maš, bo konec sveta? ”
Do te točke ne bomo prišli. Že veliko preje se bo zgodil drugi Jezusov prihod.
Ne vem, ali je bila slovenska Katoliška cerkev pred vojno premožna, v kar sicer dvomim, po letu 1945 pa je revna, saj so jo komunisti temeljito okradli in tudi denacionalizacija je le delno nadomestila njena povojna oškodovanja.