Koliko v resnici stane maša?

Osnovna foto: Pixabay, notranji: zajem slike trafika24.si, slovenskenovice.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Že leta v delu naše družbe kroži prepričanje, da je Katoliška cerkev v Sloveniji pogoltna, da se valjajo v denarju, obenem pa se zbirajo prostovoljni prispevki za Karitas. Da duhovščina živi v izobilju in pobira denar od malih ljudi. 

Nekaj te kritike je morda kdaj tudi upravičene. Občasno se pojavijo kakšni večji ali manjši ekscesi, ki pa po krivici mečejo slabo luč tudi na vse ostale.  

Ko je nedavno Škofovska konferenca dvignila višino priporočenega daru, so se na spletu spet pojavila raznorazna zgražanja, koliko da stanejo maše in druge "duhovniške storitve", kot so krst, poroka, pogreb ... Po družbenih omrežjih je zakrožil celo tako imenovani “cenik” in očitki, da Cerkev ne izdaja računov.

Seveda so se oglasili tudi "poznavalci", ki so baje doživeli, da vse skupaj stane še več in da te duhovnik tako dolgo nepremično gleda v oči, dokler ne sežeš še globlje v denarnico. In da imajo ali poznajo staro mamo, ki "pol penzije" znosi v cerkev.  

Šli smo preko ljudskih čenč in preverili dejstva. 

Koliko stane maša?


Maša ne stane nič in cerkev sploh nima cenika. Gre za priporočen dar. Drugod po svetu imajo financiranje duhovnikov sicer drugače urejeno, pri nas pa je ureditev pač takšna in je v primerjavi z drugimi zahodnimi državami praviloma duhovnik v slabšem položaju glede finančne varnosti.  



Za podrobnejša pojasnila glede priporočenega daru smo prosili murskosoboškega škofa dr. Petra Štumpfa: 

“Ker pri nas duhovniki nimajo rednih dohodkov, škofje predpisujemo višino daru za mašo. Maše torej ne plačujemo, ampak jo darujemo kot Kristusov dar za nas, naše rajne in po drugih namenih in kot naš dar za preživetje duhovnika. Že od nekdaj so apostoli menili, da imajo pravico živeti od darov vernikov, saj jim oznanjajo Božjo besedo. To pomeni tudi pravico živeti od oltarja. Ker se vsaka maša daruje na oltarju, pomeni, da lahko duhovnik tudi od nje živi. Mesečno to sedaj znese 690 ali 713 evrov, glede na to, da je sedaj mašni dar 23 evrov. Škofje smo pri tem zelo previdni in se za spremembe višine mašnega daru odločamo šele, ko je res nujno. Vedno imamo pred očmi predvsem finančne zmožnosti vernikov."

Kaj pa, ko je vernik v finančni stiski ali pa je ravno vzel kredit za nov avto, pa bi kljub temu želel, da se zanj ali za njegove bližnje opravi sveta maša?  

"Če kakšen vernik želi, da duhovnik daruje sveto mašo, pa nima denarja za dar, naj jo duhovnik opravi tudi zastonj. Mnogi duhovniki tako delajo. So pa tudi izjeme, najbrž zato, ker je mogoče kakšen od duhovnikov bil kdaj opeharjen in so ga začeli izkoriščati, ker so bile zahteve za njegovo maševanje brez mašnega daru mogoče vse bolj pogoste. Tudi to se lahko zgodi in lahko prihaja do zlorab, čeprav bolj poredko."



Kam gre denar od maše? In kam tisti iz puščice?


Denar od priporočenih darov za maše gre neposredno duhovniku in pomeni njegov osebni dohodek. To je njegova plača. Tisto, kar zaposleni ljudje dobijo neposredno na račun od delodajalca v enkratnem znesku, on ves mesec zbira v drobižu. Mesečni prihodki duhovnikov torej znašajo okrog 700 €, kar je daleč podpovprečno za univerzitetno izobražene ljudi.  Duhovniki imajo, odvisno sicer od župnije, tudi možnost, da si ta znesek povečajo. O tem podrobneje v intervjuju z enim od duhovnikov, ki nam je podrobno predstavil, kako je urejeno financiranje duhovnika in župnije.

Denar, ki ga vržete v puščico, gre za različne namene, ampak ne duhovniku. Običajno se pri maši tudi pove, komu ali čemu je nabirka namenjena. Največkrat župniji in njenim obratovalnim in vzdrževalnim stroškom, občasno škofiji, misijonom, za dobrodelne namene ...



Preberite tudi intervju z duhovnikom, ki je podrobneje razložil praktične finančne vidike duhovniškega življenja. Marko Magdič: "Glede prihodkov duhovnika so med župnijami lahko zelo velike razlike."
KOMENTAR: Andreja Barat
Kdo se pritožuje?
Ob preverjanju najglasnejših kritikov mašnih in drugih cerkvenih darov pridemo do ugotovitve, da se pritožujejo predvsem tisti, ki ne hodijo v cerkev in ki duhovniških storitev ne uporabljajo. Ko se jim na kakšnem cerkvenem pogrebu zazdi, da bi pa med tistimi, ki so darovali mašo za pokojnika, lepo zvenelo tudi njihovo ime, s stisnjenimi zobmi dajo za mašo in se potem nad tem zgražajo. Verniki se nad višino priporočenega daru v glavnem ne pritožujemo. Kdor je vsaj malo blizu cerkvi, dobro ve, da gre za priporočen dar. Če ga ne zmoreš dati, bo duhovnik storitev opravil ne glede na to. Verniki vemo, da gre za dar, ki je v bistvu duhovnikova plača, in če zmoremo, cifro z veseljem zaokrožimo navzgor.  
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike