Koliko bi vaš glas štel v Habsburški monarhiji?
Teo Petrovič Presetnik
- 3. 4. 2023 ob 18:29
- 19 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Volilna pravica je v sodobnih demokratičnih ureditvah določena v ustavi kot ena temeljnih političnih pravic državljana. Dandanes jo imamo za tako samoumevno, da marsikomu ni več velika vrednota. Pripada nam avtomatično, ko postanemo polnoletni, in je univerzalna.
A takšna (kadar je sploh obstajala) ni bila vedno, pravzaprav gre za zelo sodoben pojav. Morda se tega marsikdo ne zaveda, a volilna pravica se je na slovenskih tleh začela uveljavljati še v času Habsburške monarhije. A takrat je bila zelo drugačna ...
Kot mnoge stvari, povezane s starodavno, večnarodnostno Habsburško monarhijo, tudi volilna pravica ni enostaven pojem. Razlikovala se je že med avstrijskim in madžarskim delom države ter med posameznimi deželami na splošno. Kot lahko beremo v knjigi Volitve na Slovenskem: 1861–1918 zgodovinarja Vasilija Melika, je bila deželnozborska in pozneje prav tako državnozborska volilna pravica vezana na občinsko volilno pravico. Prvi zakon, ki je urejal volilno pravico v občinah, je bil izdan leta 1849, a ta zakon ni nikoli stopil v veljavo.
Leta 1862, po začetku novega ustavnega obdobja, je izšel “zakon, s katerim so začrtane osnovne določbe za ureditev občinskega življenja”. Ohranil je v bistvu enak volilni sistem kot zakon iz leta 1849. Ta se je v večini dežel ohranil do konca monarhije. Volilni upravičenci so se tako delili na dve skupini. Prvi so imeli volilno pravico zato, ker so plačevali določen davek (davčna volilna pravica), drugi pa so imeli volilno pravico ne glede na to, ali so plačevali davke ali ne, po svojem položaju, službi, izobrazbi (inteligenčna volilna pravica).
Volivci so bili dodatno razdeljeni v volilne razrede (kurije), od katerih je vsak volil določeno število poslancev. Volivci mestne kurije, ki so zastopali slabo petino vsega prebivalstva, so volili eno četrtino poslancev. Volivci kmečke kurije so pošiljali v deželne zbore dve petini poslancev, čeprav so predstavljali 80 % prebivalstva. Tretjina poslanskih mest v deželnih zborih je pripadala dvema privilegiranima volilnima razredoma, veleposestvu in trgovsko-obrtnim zbornicam.
Občinska volilna pravica je bila omejena na tiste, ki so v občini plačevali direktne davke. Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljanstvo, sicer pa niso bili pomembni ne starost ali polnoletnost niti moški spol. Tudi pravne osebe so imele volilno pravico. Občinska volilna pravica je bila navezana na davke, ne na človeka. Kdor je bil v občini obdavčen, ta je imel volilno pravico, pa naj je bil potem polnoleten moški, ženska, otrok, delniška družba, država, župnišče, samostan, bolnišnica ali kaj drugega. Če so bili trije bratje in tri sestre skupen lastnik hiše, kmetije ali podjetja, so imeli tudi vsi skupaj pri volitvah en glas, vsi skupaj so bili en volilni upravičenec.
Ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave volilne pravice z davki. Ženska-davkoplačevalka je volilno pravico sicer imela, ni pa imela pravice glasovati. Namesto poročene žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, ki ga je za to pooblastila. Prav tako niso smeli sami glasovati otroci ter osebe pod varuštvom.
Določene kategorije ljudi so imele občinsko volilno pravico ne glede na to, ali so plačevale kaj davkov ali ne. Na splošno rečeno so bili to duhovniki, uradniki (državni, deželni in podobni, ne pa okrajni, občinski ali privatni, tudi ne nižji državni uslužbenci), upokojeni oficirji, vojaški uradniki, osebe z akademsko stopnjo, profesorji in učitelji. Pogoj za volilno pravico pri pripadnikih te skupine je bil, da so bili člani občine; če že niso plačevali davkov, so imeli v občini vsaj domovinsko pravico.
Tudi v inteligenčni skupini so imele ženske volilno pravico (ne pa tudi pravice osebnega glasovanja). Žensk v tej skupini ni bilo dosti, v glavnem so bile to učiteljice. Volilno pravico brez ozira na to, ali so plačevali davke ali ne, so imeli še častni občani (častni člani občine) in častni meščani.
Ko so leta 1896 ustvarili splošni volilni razred, so dobili v njem volilno pravico vsi avstrijski samopravni državljani moškega spola, stari nad 24 let. Poleg teh splošnih pogojev je bil pogoj še šestmesečno bivanje v isti občini.
Leta 1907 je bila uveljavljena tretja velika državnozborska reforma. Odpravljeni so bili vsi volilni razredi. Avstrija je dobila poslansko zbornico, sestavljeno na podlagi splošne in enake, tajne in direktne (moške) volilne pravice.
Deželni zbori splošne in enake volilne pravice niso v stari Avstriji nikdar dosegli. Ker so posamezne dežele svoje volilne reforme izvajale vsaka ob svojem času in na svoj način, so bile razlike v volilnih predpisih in volilni pravici med deželami ob prvi svetovni vojni znatno večje kakor pa petdeset let prej.
Habsburška monarhija je bila zapleten mozaik dežel, narodnosti in družbenih stanov. Razvoj in lastnosti volilne pravice to odražajo. Poleg poskusov ugoditve številnim interesom v hitro spreminjajočih se časih je bil njen namen hkrati tudi ohranjanje obstoječega stanja in privilegijev. Vse to se kaže v zapletenem sistemu, ki ga ni enostavno prikazati; ki se je razvijal postopoma in se regionalno precej razlikoval.
Sistem se je vseeno prilagajal časom in postajal bolj "sodoben" in splošen, a ga je povozil tok zgodovine. Ali bi kdaj (ob ohranitvi monarhije) dobili splošno, univerzalno volilno pravico, lahko le ugibamo. Po prvi svetovni vojni je bila pri nas uvedena splošna volilna pravica na občinski ravni, tudi za ženske. Vendar so liberalci iz Beograda za ženske to pravico ukinili že po letu dni. Ženske so splošno volilno pravico pri nas dobile šele leta 1945, žal le na papirju, saj so v praksi v enopartijskem sistemu to izgubili praktično vsi, tudi moški.
Slovenke in Slovenci smo pravico do svobodne izbire na volitvah tako dokončno dobili šele leta 1990, z nastankom lastne države.
A takšna (kadar je sploh obstajala) ni bila vedno, pravzaprav gre za zelo sodoben pojav. Morda se tega marsikdo ne zaveda, a volilna pravica se je na slovenskih tleh začela uveljavljati še v času Habsburške monarhije. A takrat je bila zelo drugačna ...
Kot mnoge stvari, povezane s starodavno, večnarodnostno Habsburško monarhijo, tudi volilna pravica ni enostaven pojem. Razlikovala se je že med avstrijskim in madžarskim delom države ter med posameznimi deželami na splošno. Kot lahko beremo v knjigi Volitve na Slovenskem: 1861–1918 zgodovinarja Vasilija Melika, je bila deželnozborska in pozneje prav tako državnozborska volilna pravica vezana na občinsko volilno pravico. Prvi zakon, ki je urejal volilno pravico v občinah, je bil izdan leta 1849, a ta zakon ni nikoli stopil v veljavo.
Začetek volilne pravice
Leta 1862, po začetku novega ustavnega obdobja, je izšel “zakon, s katerim so začrtane osnovne določbe za ureditev občinskega življenja”. Ohranil je v bistvu enak volilni sistem kot zakon iz leta 1849. Ta se je v večini dežel ohranil do konca monarhije. Volilni upravičenci so se tako delili na dve skupini. Prvi so imeli volilno pravico zato, ker so plačevali določen davek (davčna volilna pravica), drugi pa so imeli volilno pravico ne glede na to, ali so plačevali davke ali ne, po svojem položaju, službi, izobrazbi (inteligenčna volilna pravica).
Volivci so bili dodatno razdeljeni v volilne razrede (kurije), od katerih je vsak volil določeno število poslancev. Volivci mestne kurije, ki so zastopali slabo petino vsega prebivalstva, so volili eno četrtino poslancev. Volivci kmečke kurije so pošiljali v deželne zbore dve petini poslancev, čeprav so predstavljali 80 % prebivalstva. Tretjina poslanskih mest v deželnih zborih je pripadala dvema privilegiranima volilnima razredoma, veleposestvu in trgovsko-obrtnim zbornicam.
Davčna skupina
Občinska volilna pravica je bila omejena na tiste, ki so v občini plačevali direktne davke. Pogoj za občinsko volilno pravico je bilo avstrijsko državljanstvo, sicer pa niso bili pomembni ne starost ali polnoletnost niti moški spol. Tudi pravne osebe so imele volilno pravico. Občinska volilna pravica je bila navezana na davke, ne na človeka. Kdor je bil v občini obdavčen, ta je imel volilno pravico, pa naj je bil potem polnoleten moški, ženska, otrok, delniška družba, država, župnišče, samostan, bolnišnica ali kaj drugega. Če so bili trije bratje in tri sestre skupen lastnik hiše, kmetije ali podjetja, so imeli tudi vsi skupaj pri volitvah en glas, vsi skupaj so bili en volilni upravičenec.
Ženska občinska volilna pravica ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, ampak le logična posledica popolne povezave volilne pravice z davki. Ženska-davkoplačevalka je volilno pravico sicer imela, ni pa imela pravice glasovati. Namesto poročene žene je glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene moški, ki ga je za to pooblastila. Prav tako niso smeli sami glasovati otroci ter osebe pod varuštvom.
Inteligenčna skupina
Določene kategorije ljudi so imele občinsko volilno pravico ne glede na to, ali so plačevale kaj davkov ali ne. Na splošno rečeno so bili to duhovniki, uradniki (državni, deželni in podobni, ne pa okrajni, občinski ali privatni, tudi ne nižji državni uslužbenci), upokojeni oficirji, vojaški uradniki, osebe z akademsko stopnjo, profesorji in učitelji. Pogoj za volilno pravico pri pripadnikih te skupine je bil, da so bili člani občine; če že niso plačevali davkov, so imeli v občini vsaj domovinsko pravico.
Tudi v inteligenčni skupini so imele ženske volilno pravico (ne pa tudi pravice osebnega glasovanja). Žensk v tej skupini ni bilo dosti, v glavnem so bile to učiteljice. Volilno pravico brez ozira na to, ali so plačevali davke ali ne, so imeli še častni občani (častni člani občine) in častni meščani.
Splošna volilna pravica
Ko so leta 1896 ustvarili splošni volilni razred, so dobili v njem volilno pravico vsi avstrijski samopravni državljani moškega spola, stari nad 24 let. Poleg teh splošnih pogojev je bil pogoj še šestmesečno bivanje v isti občini.
Leta 1907 je bila uveljavljena tretja velika državnozborska reforma. Odpravljeni so bili vsi volilni razredi. Avstrija je dobila poslansko zbornico, sestavljeno na podlagi splošne in enake, tajne in direktne (moške) volilne pravice.
Deželni zbori splošne in enake volilne pravice niso v stari Avstriji nikdar dosegli. Ker so posamezne dežele svoje volilne reforme izvajale vsaka ob svojem času in na svoj način, so bile razlike v volilnih predpisih in volilni pravici med deželami ob prvi svetovni vojni znatno večje kakor pa petdeset let prej.
Pomen lastne, demokratične države
Habsburška monarhija je bila zapleten mozaik dežel, narodnosti in družbenih stanov. Razvoj in lastnosti volilne pravice to odražajo. Poleg poskusov ugoditve številnim interesom v hitro spreminjajočih se časih je bil njen namen hkrati tudi ohranjanje obstoječega stanja in privilegijev. Vse to se kaže v zapletenem sistemu, ki ga ni enostavno prikazati; ki se je razvijal postopoma in se regionalno precej razlikoval.
Sistem se je vseeno prilagajal časom in postajal bolj "sodoben" in splošen, a ga je povozil tok zgodovine. Ali bi kdaj (ob ohranitvi monarhije) dobili splošno, univerzalno volilno pravico, lahko le ugibamo. Po prvi svetovni vojni je bila pri nas uvedena splošna volilna pravica na občinski ravni, tudi za ženske. Vendar so liberalci iz Beograda za ženske to pravico ukinili že po letu dni. Ženske so splošno volilno pravico pri nas dobile šele leta 1945, žal le na papirju, saj so v praksi v enopartijskem sistemu to izgubili praktično vsi, tudi moški.
Slovenke in Slovenci smo pravico do svobodne izbire na volitvah tako dokončno dobili šele leta 1990, z nastankom lastne države.
Povezani članki
Zadnje objave
Anketa POP TV, ki lahko močno skrbi Golobove
25. 9. 2023 ob 7:41
Poteze golobje večine so praktično uresničenje mita o vladavinah Janševih vlad
24. 9. 2023 ob 18:08
Pozabljena domovina krščanstva ponovno na udaru
24. 9. 2023 ob 10:21
Kako so naši predniki zmogli zgraditi toliko cerkva in jih bogato okrasiti?
24. 9. 2023 ob 6:31
Odzivi na »čiščenje« po TV Slovenija: »Tako politično in enoumno ni bilo še nikoli«
23. 9. 2023 ob 18:16
Ekskluzivno za naročnike
Levi predsodki do Romov
21. 9. 2023 ob 11:46
»Prata« v zeliščni omaki
21. 9. 2023 ob 11:39
Prihajajoči dogodki
SEP
26
Pričevalci: Almira Abolnar
22:50 - 02:15
SEP
27
Plečnik in a-cappella: Mešani pevski zbor Obala Koper
20:30 - 22:00
SEP
28
OCT
01
Intervju: mag. Branko Cestnik
21:00 - 21:55
Video objave
Odmev tedna: Psi lajajo, depolitizacija gre dalje
22. 9. 2023 ob 19:46
Odmev tedna: Zelene norosti
15. 9. 2023 ob 19:31
Izbor urednika
Slovenski srednji sloj molzna krava države. Prostora za nove davke ni
18. 9. 2023 ob 6:31
Kako so v Jugoslaviji kradli in prodajali otroke
12. 9. 2023 ob 6:31
19 komentarjev
Rokc5
Zanimivi razmisleki. Sicer omejena širitev pravice do glasovanja na volitvah nekako zgodovinsko izhaja iz gesla Ameriške revolucije "No taxation without representation!". Množična volilna pravica je posledica francoskega gesla iz 1789 "Svoboda, enakost, bratstvo!" - še posebej drugi poudarek izmed treh je tu ključen.
Članek nekako tudi namiguje na to, kako se na papirju in v teoriji lepo pravico množičnosti glasovanja in pravico biti voljen hitro zmanipulira preko populistične manipulacije množic. Zato je nekako v stari rajnki Avstriji res bil sistem, da so pomembne stvari odločali tisti, ki so bili, moderno rečeni 'stakeholderji' oz. so imeli 'vested interest'.
Zadeva ima svojo logiko in to tematiko glede problematike modernih masovnih, populističnih volilnih sistemov sem že zasledil v tujih člankih. Seveda, ima takšno razmišljanje svoje pasti; nekateri trdijo, da če nadaljujemo po tej logiki bi morala mogoče Elon Musk in Jeff Bezos imeti vsak po milijon glasov, da bi se videla njuna teža ;)
Avtor je pozabil dopisati, da so liberalci iz predvojnega Beograda pravico voliti za ženske ukinili, ker naj bi bile ženske bolj dovzetne za sporočila duhovnikov, koga voliti 'Da bo v skladu z krščanskim naukom.' in liberalci so se zbali čustvenosti žensk pri odločanju :)
Btw. Family Guy to dobro pokaže v enem skeču:
https://www.youtube.com/watch?v=dudHwko8wY8
Johan
Teo, dobro si popraskal po literaturi, naredil pregled in pogled, ki pa, iztrgan iz celote, ne dosega (mojih) pričakovanj in namena. Če bi pa posegel v bistvo volilne pravice in se družboslovno lotil geneze fenomena, bi moral nehote v smeri pridobiti, ki so dosežek svetovne levice in da je tudi famozna zahodna večstrankarska demokracija rezultat takrat preteče "nevarnosti", ki se ji je v tistem času reklo "svetovna revolucija".
Sam si se tega, zlasti na koncu, lotil s svojega ideološko-političnega na(d)ziranja. Ko boš prebiral komentarje na to, o čemer si pisal, boš morda začutil, kakšno sprožilo je bil zlasti tvoj zaključek. Kako je bilo to v času AO je, namreč izven interasa povprečnega gledalca N 24 UR in udejstvovalca tukajšnjega portala. No, saj vem, da nisi pisal brez namena. In je dosežen, pri peščici enoumnikov, ki volitve, za demokratične in legitimne priznavajo le tiste in takrat ko zmagajo "naši" (ko so, če so in ko so, ko bodo in - če bodo)... Le to je prava demokracija.
Drugo je treba, demonizirati, popljuvati, diskreditirati. In to z demokratičnimi sredstvi, ki jih omogočata svoboda govora in pisanja. Slednja slejkoprej kaže na to, da
"Demokracija, rit in kače, niso pljuvače". (Po desničarsko-liberalni pisateljici M. M.)
Teo Petrovič Presetnik
Pozdravljeni, hvala za vaš komentar. Ne vem, če je ok, da avtor sodeluje v komentarjih (mogoče jih bom slišal s strani uredništva). Ker pa ste me direktno nagovorili, bi rad dodal, da je bil članek sprva mišljen v nekoliko drugačnem kontekstu (dopolnitev mojemu komentarju o demokraciji), in bi potreboval določene dodatke oz. dopolnitve. Pa se to žal ni izšlo, mislil sem, da sploh ne bo objavljen. Težko bi rekel, da je bil namen kakorkoli posegati v delitev levo/desno, bolj predstaviti del naše zgodovine, ki se pogosto ignorira, saj se je naša zgodovina začela davno pred nastankom Jugoslavije. Splošna volilna pravica je zame civilizacijski dosežek, ki se ga premalo spoštuje in ceni, rad bi, da bi ljudje bolj spoštovali napore in razvoj, ki so bili potrebni za nastanek te pravice. Kajti tu ni nič samoumevnega. Razvoj demokracije je dolg proces, ki še ni zaključen. Od sodelovanja le "pomembnih" ljudi, do razširitve na svobodne moške, do trenutne univerzalne pravice. Ampak lahko bi rekli, da poleg pravice obstajajo tudi dolžnosti, v tem primeru poznavanje, zanimanje za družbeno dogajanje. Skratka, v demokratični družbi vsak državljan nosi odgovornost za stanje te družbe. To je tako pravica kot dolžnost. Da "naš glas ne šteje", "nič se ne bo spremenilo", so samo izgovori. V kakšne skupine se bomo razporedili, komu bomo verjeli in koga krivili, so naše svobodne odločitve, ki pa nosijo tudi posledice. Sam ne bi nikoli predlagal, da naj bo določen glas več vreden kot drugi, ampak da svoj glas (tudi glas drugega) spoštujemo. Lahko smo ovni in ovce, ampak smo skupaj na isti barki.
Sonatine
Naravnost ideal o bi bilo, če bi v Slovdniji volilno pravico omejili na snak način, kot v Avstroogrski. Udbokomunajzli bi čez noč izgubili volilno bazo, iz Butal pa bi še kaj nastalo :)
AlojzZ
Udbokomunajzli so zelo prilagodljivi, poleg tega so pa še v službi gospodarja tega sveta. Khm, da se razumemo, črnega gospodarja. In proti temu, ta črnemu se ne borimo z raznimi družbenimi sistemi, temveč z osebno vero.
AlojzZ
"Koliko bi vaš glas štel v Habsburški monarhiji?"
Verjetno manj, kot je sedaj, ni mogoče. Bi pa zanj dobili ogromno več.
debela_berta
Ja ja seveda, Dunaj je kar komaj čakal da kaj dobrega za Kranjce stori...
Johan
Odgovor na vprašanje je - najmanj zmeden. Gre pa za zdajšnjo demokracijo, ki temelji na principu en človek, en glas. Potem gre najprej za seštevanje, po računanju pa za upoštevanje in spoštovanje. To ne drži, da se "priložnost zamujena, ne vrne nobena". Vrne se, s polaganjem računov, na naslednjih volitvah. Brez razburjanja, je to demokracija, ki smo jo hotli in, ki jo hočemo, ali to ni - in jo zavračamo. En človek - en glas... Kot naj bi bilo v demokraciji med ovcami. Glas ovna naj bi bil enak glasu ovce, kajti oven ni vodnik ker bi bil bolj pameten, temveč zato ker je oven in so drugi v tropu le - ovce.
VODA
naš glas ne bi štel NIČ, Slovenija kot skupnost v ÖH k.k. monarhiji ni obstajala in dunajska gospoda bi se potrudila, da bi tako tudi ostalo
AlojzZ
Znameniti Sokrat in demokracija:
https://scontent.flju1-1.fna.fbcdn.net/v/t1.6435-9/46446987_1050107051860677_1331324022197059584_n.png?_nc_cat=102&ccb=1-7&_nc_sid=730e14&_nc_ohc=g7KQI97v5m8AX-Y-PHw&_nc_ht=scontent.flju1-1.fna&oh=00_AfD8m5Actjoekn0LWTjhn_8KklFpijdkxoQx_o12kR8LcQ&oe=6452FB04
Realist
Pajdašenje s Srbijo je bila zgodovinska napaka. Avstroogrska bi bila danes pred Švico skupaj s Češko Slovaško Hrvaško...
MEFISTO
Nekaj zaslug, da smo se znašli v objemu Srboslavije, ima tudi OK vrli dr. AntonKorošec, o kateem rad vse lepo in najlepše piše naš skupni prijatej JK - K.
Sonatine
Tako.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.