Kolaboracija in propaganda (5. del): Sodelovanje partizanov z okupatorjem 2: Komunisti – gestapovski zaupniki v Sloveniji

V prejšnjem članku smo si ogledali sodelovanje med partizani in okupatorjem v drugih delih Kraljevine Jugoslavije. Kako pa je bilo s tem v Sloveniji?

O sodelovanju med partizani in okupatorjem imamo v Sloveniji zelo zanimivo pričevanje. Gre za posnetek Janeza Stanovnika, predsednika Socialistične republike Slovenije in predsednika Zveze borcev (nekdanjih partizanov, danes ZZB NOB), ki je dal intervju za načrtovani, a, kolikor vem, nikoli dokončani film o generalu Draži Mihailoviću, Tragedija balkanskega orla. Stanovnik je takrat povedal naslednje: »Kaj je zdaj za vas kot Nemca glavni cilj – da četniki uničijo partizane ali da partizani uničijo četnike? […] Bil je trenutek, ko so Nemci imeli interes, da partizani uničijo četnike. To so marčevska pogajanja … In zaradi tega vam rečem, da ta igra se je igrala praktično celo vojsko.«

Ne le, da je Stanovnik potrdil pogajanja med Nemci in partizani o sodelovanju, kar je že bilo znano iz komunistične historiografije, ampak je priznal veliko več: igra sodelovanja med Nemci in partizani je na jugoslovanskih tleh potekala praktično ves čas druge svetovne vojne.

Komunisti in okupator z roko v roki

Videli smo, da so partizane v Srbiji organizirali Nemci. Njihov interes je sovpadel s komunističnim interesom. Na Titovo prošnjo je namreč Kominterna zaprosila nacistično oblast v Berlinu, naj komuniste, ki so se bojevali v komunističnih brigadah v španski državljanski vojni in so bili kot begunci večinoma internirani v Franciji, izpustijo iz taborišč in jim omogočijo vrnitev v domovino. Nemci so to rade volje storili, saj se je ujemalo z njihovo strategijo podreditve Jugoslavije. V Sloveniji ta vidik nastanka partizanskega gibanja ni bil nikoli celovito raziskan. Poleg tega, da je del španskih borcev, ki so jih Nemci pripeljali v Jugoslavijo, ostal v Sloveniji, vemo tudi, da je bila Protiimperialistična fronta (PiF), ki so jo v Vidmarjevi vili 26. aprila 1941 ustanovili komunisti skupaj s člani Društva prijateljev Sovjetske zveze in s krščanskimi socialisti (sicer predhodnica Osvobodilne fronte), usmerjena proti imperialistom, torej predvsem zoper Združene države Amerike, Francijo (ki je po premirju z Nemci obstala v osrednji in južni Franciji, obvladovala pa je tudi francoski imperij) in zoper Anglijo, katere imperij je pokrival četrtino sveta. Sovražniki PiF so bili tudi sovražniki nacistične Nemčije, nacistična Nemčija pa je bila v tistem obdobju zaveznik komunistične Sovjetske zveze.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo se je Protiimperialistična fronta preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), ki so jo tako kakor že prej PiF obvladovali komunisti. Videli smo, da je OF v svojih temeljnih dokumentih jasno povedala, zoper koga bo delovala:

1. zoper protiokupatorski odpor v Jugoslaviji (tj. zoper vojsko Kraljevine Jugoslavije);
2. zoper Slovence, ki bi hoteli v skladu z mednarodnim pravom pod okupacijo omogočiti slovenskemu narodu kolikor toliko normalno življenje in preživetje (o tem podrobneje v enem od naslednjih člankov).

To se je pokazalo že ob sami okupaciji. Komunisti so ob napadu sil osi na Jugoslavijo sicer organizirali akcijo zbiranja prostovoljcev, a so vodilni partijci vedeli, da jugoslovanski vladni krogi pričakujejo zlom obrambe v dveh do treh tednih. Njihova akcija je bila predvsem propagandne narave, prek zbiranja prostovoljcev za boj so hoteli priti tudi do orožja, da bi v skladu z Leninovimi navodili izrabili kaos za izvedbo revolucije. Še pred začetkom vojne, 3. aprila 1941, so komunisti izdali letak z zahtevo, da je treba »zapreti in postaviti pred sodišče agente pete kolone, protiljudske elemente Natlačnovega kova (Kulovca, Kreka, Adlešiča idr.)«. Centralni komite Komunistične partije Slovenije (CK KPS) je 12. aprila na sestanku v Trebnjem sklenil, da je treba zbirati orožje umikajoče se jugoslovanske vojske in začeti gonjo proti jugoslovanskim politikom in generalom, češ da »so izdali domovino«.

OF je v svojih temeljnih dokumentih jasno povedala, da bo delovala zoper protiokupatorski odpor v Jugoslaviji (tj. zoper vojsko Kraljevine Jugoslavije) in zoper Slovence.

Tako so se v Sloveniji komunisti že od začetka vojne 1941 pripravljali na obračun z narodnimi veljaki in za boj proti Kraljevini Jugoslaviji. To so potrdili tudi na sestanku CK KPJ v Zagrebu na začetku maja 1941, ko so dali KPS navodilo, naj da »jasno perspektivo za narodnoosvobodilno vojno … razkrinkati izdajalsko reakcionarno buržoazijo«; komunisti »morajo postati vez v združevanju slovenskega naroda z borbo ostalih jugoslovanskih narodov za njihovo nacionalno in socialno osvoboditev«. Nacionalna osvoboditev je tu pomenila uresničitev Dresdenskega programa KPJ iz 1928, socialna osvoboditev pa komunistično revolucijo, torej rušenje Kraljevine Jugoslavije.

28. aprila 1941 je italijanska policija v Ljubljani aretirala 32 vodilnih slovenskih komunistov, 10. maja pa je vse izpustila. Onis, načelnik italijanske tajne policije OVRA v Ljubljani, jim je ob izpustitvi rekel: »Svoj cilj – razbitje Jugoslavije, za kar smo se borili mi in vi – smo dosegli. Zdaj pa mirujte.«

Z Nemci od prvega dne – komunisti zaupniki Gestapa

Komunisti so kmalu po okupaciji organizirali kmete iz šentjernejske doline, da so pošiljali v Brežice k Nemcem delegacije s prošnjo, naj jih zasede Nemčija. Sploh so na Dolenjskem komunisti spodbujali in organizirali demonstracije za priključitev Nemčiji. V Trebnjem so najbolj zagrizeni komunisti v okraju na demonstracijah nosili nemške zastave s kljukastim križem. Med trebanjskimi demonstracijami za Nemčijo je prišlo do spopada z Italijani, v katerem so padli trije Slovenci.

Podobno kot srbski komunisti v Kragujevcu so tudi slovenski komunisti v Trbovljah praznovali 1. maj skupaj z nemškimi nacisti. Na paradi so nacisti korakali z zastavo nacistične Nemčije s svastiko, komunisti pa s komunistično zastavo s srpom in kladivom.

Wilhelm Pieck, tajnik in namestnik predsednika Komunistične partije Nemčije, je že leta 1935 zapovedal nemškim komunistom, naj se v čim večji meri vključijo v Gestapo, kjer jih je bilo ob začetku vojne okrog 5.000. Tudi Tito je 5. maja 1941 pozval komuniste, naj vstopajo v okupatorjeve službe. Ob okupaciji so v Sloveniji mnogi komunisti z vednostjo CK KPS sodelovali s partijskimi kolegi v Gestapu.

Ob okupaciji so v Sloveniji mnogi komunisti z vednostjo CK KPS sodelovali z Gestapom.

Gorenjska in Štajerska v primežu rdečega Gestapa

Na Gorenjskem in Štajerskem so komunisti postali prvi zaupniki nacistov, tako npr. Erženovi iz Kranja, Lukanc iz Tržiča, Ceme iz Kranja, ki je postal ravnatelj tovarne Prah, Čižmek v Celju idr. O tem med drugim piše tudi kranjski dekan Škrbec v Ameriški domovini leta 1950. Navaja, kako so se hoteli komunisti znebiti njega, dr. Herforta in drugih, tako da so jih ovajali nacistom. Poslanec in senator Brodar je v Ameriški domovini poročal o razpoloženju med komunisti na Gorenjskem: »Komunistični gostilničar Pravst (iz Hrastja, domače vasi poslanca Brodarja) je hvalil Hitlerja: 'Zdaj bo pa drugače, zdaj bo Hitler gospodar, bo vse bolje za delavce.' In komunist Torkar je pritrjeval: 'Zdaj je minilo vladanje klerikalnih mogotcev. Kadar bomo obešali Brodarja, bom plačal pet Reichsmark vstopnine.'« Mnogi komunisti so na rokavih nosili kljukasti križ. Bili so glavni ovaduhi in sodelavci Gestapa pri izgonu slovenskih domoljubov iz Gorenjske. Tako so Nemci iz Gorenjske selili predvsem katoliško in nacionalno inteligenco ter veljake v Srbijo, nemških prijateljev – komunistov – pa ne. Tudi poslanca Brodarja so komunisti dvakrat ovadili Gestapu.

O sodelovanju med Gestapom in partijci na Gorenjskem pri izseljevanju in pozneje likvidacijah slovenskih domoljubov, ki so nasprotovali revoluciji, obstaja veliko pričevanj.

Odvetniki dr. Aleš Stanovnik, dr. J. Pokorn in dr. J. Vilfan, poznejši visoki funkcionarji OF in KPS, so v tem obdobju delali v Šentvidu pri Gestapu in v izselitveni komisiji skrbeli za kartoteko o teh, ki jih je Gestapo hotel izseliti.

Na Štajerskem so bile razmere enake kot na Gorenjskem. O tem obstaja več pričevanj. Še pred prihodom nemške vojske v Maribor so tam komunisti organizirali demonstracije, na katerih so vpili: »Dol z Jugoslavijo! – Živel Stalin! – Heil Hitler!« Ob prihodu Nemcev so komunisti dobro sodelovali s pripadniki Kulturbunda in ovajali protikomunistično opredeljene ljudi, ki so jih Nemci kasneje izselili ali poslali v zapore in taborišča. Nekateri vidnejši komunistični funkcionarji, kot je bil Franc (po drugih virih Alojzij) Zorko, so prešli v aktivno službo Gestapa. Uroš Šušterič se spominja, v kako prisrčnih odnosih je bil takrat delavsko-sindikalni funkcionar Franc Leskošek - Luka (eden vodilnih slovenskih komunistov, po ustanovitvi partizanstva poveljnik glavnega štaba partizanskih odredov Slovenije) s simpatizerji in člani Kulturbunda – tovarnarji v celjski regiji.

O sodelovanju med nacisti in komunisti sem slišal tudi v lastni družini. Ko so Nemci aretirali mojega starega očeta, da bi ga izselili v Srbijo, se je moja stara mama s prijateljico Hermino Goll, hčerjo lastnika rafinerije v Dravogradu, pogovarjala o tem, da bi šla na Gestapo posredovat za moža. Pogovor je slišal prijateljičin brat, Gustav Goll, ki je imel dobre informacije o novi nemški upravi. Rekel ji je: »Erika, na Gestapo pa nikar ne hodi. Tam so sami komunisti!« O prepletu gestapovske agenture in komunističnega omrežja poroča tudi ustanovitelj štajerskih četnikov Jože Melaher - Zmagoslav: »Komunisti so tudi po začetku nemško-sovjetske vojne uspeli tkati mrežo v samem Gestapu. Gestapovci so kasneje v primeru nevarnosti opozarjali komuniste, naj se umaknejo. Sodelovanje komunistov in gestapovcev dokazuje tudi to, da […] so v nemških avtomobilih vozili partizane – iz neke gostilne v Mlinski ulici v Mariboru do obronkov Pohorja.« Melaher je od komunistov izvedel, da če ne bodo določenih ljudi (dr. Cirila Žebota, župana dr. Alojzija Juvana in še nekaterih drugih) ubili Nemci, jih bodo ubili oni sami. Komunistka Bara Mima Kovačeva pa mu je v njegovi lastni hiši povedala, da ga bodo komunisti ubili, celo če bi se bojeval zoper Nemce.

Iz Gorenjske so Nemci selili predvsem katoliško in nacionalno inteligenco ter veljake v Srbijo, nemških prijateljev – komunistov – pa ne.

Vrh OF z vodjo Gestapa za Gorenjsko in Koroško

Prvi namig o sodelovanju med vrhom OF in vodjo Gestapa na Bledu, stotnikom SS Helmuthom Rozumekom, je v Sloveniji prišel v širšo javnost prek romana Ukana Toneta Svetine. Svetina je v njem dokazoval, da nekdo iz vrha OF oz. KPS sodeluje z nemško protiobveščevalno službo. Kot kažejo poročila Vosa in Udbe, je bil Rozumek prek dr. Josipa Vidmarja v stiku z vrhovnim plenumom OF. Partizansko Prešernovo brigado je izdala OF zato, da bi Rozumek spravil v Dachau nekaj Slovencev, nasprotnikov komunizma, in da bi iz zapora v Begunjah izpustil tri pomembne člane izvršnega odbora OF.

Boris Kidrič in dr. Aleš Bebler sta se sestajala tudi z Rozumekom (stotnik SS). Priče sestankov (šoferje, lastnike domačij) so potem postrelili.

Po pričevanju Janka Marinška, člana Slovenske legije iz Stretinj pri Naklem, so prihajali na sestanke z vodilnimi gestapovci na Bled, kjer je bil sedež Gestapa za Gorenjsko in Koroško, najvišji partizanski funkcionarji. Izrecno omenja Borisa Kidriča in dr. Aleša Beblerja, ki sta se na Jezerskem in v Selški dolini sestajala tudi z Rozumekom (ki je imel tudi partizansko ime – Rožica). Priče teh sestankov (šoferje, lastnike domačij, kjer so sestanki potekali) so potem postrelili. Sad pogovorov med OF in Gestapom je bil, da so se partizani odpovedali vsaki resni akciji zoper Nemce, predvsem so pustili pri miru vojaško pomembno prometno in komunikacijsko infrastrukturo. Nemci so jim dopustili sabotaže na vojaško nepomembnih lokalnih železniških progah in na gospodarskih obratih slovenskih tovarnarjev. Fotografije sabotaž so komunisti pošiljali zaveznikom in tako dajali pred domačo in mednarodno javnostjo vtis, da se bojujejo zoper okupatorja. Ves čas vojne niso storili niti ene vojaško pomembne akcije.

Na Gorenjskem in Štajerskem so postojanke Gestapa s partizani sklenile kakšnih deset sporazumov.

Gestapo rešuje Kidričevo ženo

Partizani so imeli proste roke za delovanje daleč od prometnih povezav, večjih krajev in mest. Gestapo je sprejel, da partizane in predvsem komuniste izpusti iz svojih zaporov. Kot posebno uslugo Borisu Kidriču, čigar ženo Zdenko so Italijani zaprli, je Gestapo poslal v Ljubljano k Italijanom svoje agente, ki so jim Italijani izročili Kidričevo ženo in Lovra Kuharja (Prežihovega Voranca). Kuharja so Nemci odpeljali v taborišče, v katerem so zadrževali pridržane sovjetske diplomate, Zdenko Kidrič pa so na nemški strani meje, blizu Dola pri Ljubljani, izročili Borisu Kidriču.

Partizani so se odpovedali vsaki resni akciji zoper Nemce, predvsem so pustili pri miru vojaško pomembno prometno in komunikacijsko infrastrukturo. 

(D241: 31-33)