Kohezija na papirju, davki v realnosti in dolg v prihodnosti

Slovenija razpolaga z veliko javnega in evropskega denarja, a rezultatov uporabe ni. Kohezijska sredstva so v veliki meri še vedno ujeta v akontacijah in administrativnih postopkih. Govori se o razvoju, toda ta je zgolj v besedah. Država iz davkov in prispevkov pobira zgodovinsko visoke zneske, s tem pa obremenjuje podjetništvo. Tudi izdaja obveznic v višini 1,7 milijarde evrov ni znak razvojnega zagona, temveč opozorilo, da se sistem financira z odlaganjem stroškov v prihodnost.

Kohezijska sredstva EU (2021–2027): 12 odstotkov in veliko praznega prostora

Po podatkih Evropske komisije – Cohesion Open Data Portal, posodobljenih 1. januarja 2026, je Slovenija v finančni perspektivi 2021–2027 dosegla približno 12 odstotkov izplačil razpoložljivih kohezijskih sredstev. S tem se uvršča tik nad predzadnje mesto med državami članicami Evropske unije, kar je glede na časovno oddaljenost od začetka perspektive in obseg razpoložljivih sredstev izjemno slab rezultat.

Pri tem je ključno poudariti, da ta odstotek ne odraža dejanske realizacije projektov. Večji del izplačil predstavlja t. i. net prefinancing, torej akontacije oziroma predplačila, ki jih Evropska komisija nakaže ob potrditvi programov in začetku izvajanja. Ta sredstva omogočajo začetek projektov, ne pa njihovega zaključka ali dejanskega razvojnega učinka. Evropska komisija jih jasno loči od vmesnih in končnih plačil, ki so vezana na dejansko izvedene faze projektov.

Še bolj zgovoren je podatek, da še vedno ni počrpanih približno polovica vseh razpoložljivih kohezijskih sredstev za Slovenijo, tudi zahtevki za povračilo še niso bili oddani. To pomeni, da velik del razvojnega denarja obstaja zgolj kot proračunska možnost, ni ga pa možno uporabiti za investicije na terenu. Projekti so pogosto še v fazi razpisov, načrtovanja ali administrativnih postopkov, kar povečuje tveganje zamud, sprememb in ponovnega ponavljanja znanih scenarijev iz preteklih perspektiv, ko so se sredstva lovila tik pred iztekom rokov.

Še vedno ni počrpanih približno polovica vseh razpoložljivih kohezijskih sredstev za Slovenijo, tudi zahtevki za povračilo še niso bili oddani.

V takšnih razmerah govorjenje o uspešnem črpanju ni realna ocena stanja, temveč statistično olepševanje podatkov.

Davki in prispevki: dodatnih 1,4 milijarde evrov

Medtem ko evropska sredstva večinoma ostajajo na ravni administrativnih obljub, so davčni prihodki povsem oprijemljivi. Po podatkih Ministrstva za finance RS in Eurostata je država v obdobju 2023–2025 iz naslova davkov in socialnih prispevkov pobrala približno 1,4 milijarde evrov več kot v primerljivem prejšnjem obdobju.

Rast prihodkov ni posledica izjemnega investicijskega zagona ali opazne rasti produktivnosti, temveč kombinacije višjih obremenitev dela, rasti prispevkov in inflacijskega učinka. Eurostat v poročilu Taxation Trends in the EU 2024 Slovenijo uvršča nad povprečje EU glede davčnega primeža na delo, kar pomeni, da se breme financiranja države vse bolj prelaga na zaposlene in delodajalce.

Rast prihodkov iz naslova davkov in prispevkov je posledica kombinacije višjih obremenitev dela, rasti prispevkov in inflacijskega učinka.

V praksi to pomeni, da gospodarstvo in prebivalci plačujejo več, hkrati pa se poslovno okolje ne izboljšuje. Postopki ostajajo zapleteni, investicije se zamikajo, razvojni projekti pa pogosto obstanejo v birokratskih fazah. Davčni sistem tako vse manj deluje kot razvojni instrument in vse bolj kot nadomestilo za neučinkovito porabo.

Novo zadolževanje kljub višjim prihodkom

Najbolj poveden podatek prihaja z zadolžitve ne strani. Kljub višjim davčnim prihodkom in razpoložljivim evropskim sredstvom se je Slovenija 5. januarja 2026 dodatno zadolžila z izdajo državnih obveznic v skupni višini 1,75 milijarde evrov, kar potrjujejo uradne objave Ministrstva za finance RS.

Če država v istem času pobere več davkov, formalno razpolaga z evropskimi sredstvi in se hkrati dodatno zadolžuje, to kaže na globlji problem upravljanja javnih financ. Težava očitno ni v pomanjkanju prihodkov, temveč v strukturi in učinkovitosti porabe. Evropska sredstva se porabljajo počasi in z zamikom, davčni prihodki se stekajo predvsem v tekoče izdatke, dolg pa se prenaša v prihodnost.

Težava očitno ni v pomanjkanju prihodkov, temveč v strukturi in učinkovitosti porabe. 

Denar je, učinka pa ni

Slovenija danes razpolaga z velikim obsegom javnega in evropskega denarja, a rezultati uporabe tega denarja so skromni. Kohezijska sredstva so v veliki meri še vedno ujeta v akontacijah in administrativnih postopkih, pri čemer je dejansko izplačanih in realiziranih zgolj okoli 12 odstotkov, približno polovica razpoložljivih sredstev pa sploh še ni bila načeta. Razvoj, o katerem se govori, zato obstaja predvsem v dokumentih, ne pa v gospodarstvu, infrastrukturi ali novih delovnih mestih.

Hkrati država iz davkov in prispevkov pobira zgodovinsko visoke zneske, breme pa se vse bolj nalaga delu in podjetništvu. Kljub temu se javne finance ne stabilizirajo, temveč se ob višjih prihodkih nadaljuje novo zadolževanje. Izdaja obveznic v višini 1,7 milijarde evrov ni znak razvojnega zagona, temveč opozorilo, da se sistem financira z odlaganjem stroškov v prihodnost.

Ti podatki niso stvar (politične) interpretacije, temveč izhajajo iz uradnih objav Evropske komisije, Eurostata in Ministrstva za finance RS. Skupaj kažejo na resen razkorak med razpoložljivimi sredstvi in dejanskimi učinki ter na dejstvo, da problem ni v količini denarja, temveč v sposobnosti države, da ga učinkovito, pravočasno in razvojno smiselno uporabi.