Ko "socialistični" Kitajci iz Slovenije izganjajo socializem

Privzeta profilna slika
Aleš Meden
»Privatizacija«, ena najbolj osovraženih besed, kar jih lahko zasliši uho pravega socialista. Takoj ga spravi k otorinolaringologu.

Gre namreč za postopek, pri katerem podjetje, ki je naše, beri v rokah vladajoči eliti naklonjenih prvoborcev, preide k lastniku, ki ga taista elita ne more nadzorovati ter mu ukazovati. Adijo čudaške pogodbe, ki denarce pretakajo v žepe pravih, zbogom rente zaslužnim. Ob čisto vsaki privatizaciji se zato zažene plaz črnogledih napovedi o zlobnežih, ki kupujejo našo srebrnino, zlata vendarle ni, izključno zato, da jo bodo nemudoma uničili.

Zvočnemu zapisu komentarja Aleša Medena lahko prisluhnete na koncu prispevka.




Toda pozor, obstajajo svetle izjeme, ki orosijo oko vsakega našega socialista. Včasih namreč kakšno podjetje doleti sreča, da ga kupi lastnik iz socialističnega raja. Venezuelce in Severne Korejce bi naša elita zagotovo predlagala za Nobelovo nagrado, toda žal jim socialistične plače komajda zadoščajo za sendvič, tako poceni pa podjetja le niso. Še dobro, da obstajajo vsaj Kitajci, ta nam tako soroden, večno naklonjen narod, s katerim nas povezuje najpomembnejša stvar v vesolju – ljubezen do socializma.

Kaj naenkrat hočejo Kitajci?!


Nič čudnega torej, da je bil Hisensov prevzem Gorenja sprejet z dobršno mero naklonjenosti. Tovariška solidarnost je očitno privedla Kitajce do tega, da za začetek rešijo vsaj en cvet slovenske industrije. Pričakovati je bilo, da bodo Kitajci zaposlili vso Šaleško dolino in še kakšno zraven, delalo pa se bo bolj tako. Malo že, prav veliko pa ne. Izgube, ki so znak odličnosti, pa bodo prisrčni Kitajci z radostjo pokrili. Kaj pa je nekaj milijardic za utrjevanje tovarištva?

Na žalost pa Kitajci slabo govorijo slovensko, kar je zagotovo poglavitni razlog nekakšnega šuma v komunikaciji, do katerega je prišlo v zadnjem času. Predstavnik Hisensa, dr. Lan Li je namreč začel pleteničiti o nekakšnih izgubah, dobičkih, učinkovitosti, poslovnih rezultatih, odpuščanjih ter podobni kapitalistični šari. Nazadnje se je spomnil celo, da bi se moral kakšen delavec fijakati iz nekoč Titovega Velenja v zadušljivo prestolnico.
Kot neumorni zagovorniki njegovih pravic kitajski socialisti delavca poznajo dovolj dobro, da ga na vse kriplje izčrpavajo do onemoglosti.

Kitajski demokratični socializem oz. državni kapitalizem, ki ga tako zelo občudujejo naši levi in še bolj levi zagovorniki tega nikoli dovolj pravega sistema, da bi kjerkoli deloval, pa v resnici ni tako zelo magičen. Kot neumorni zagovorniki njegovih pravic namreč kitajski socialisti delavca poznajo dovolj dobro, da ga na vse kriplje izčrpavajo do onemoglosti.

Dvanajsturni delovnik, šest dni v tednu ni izjema, temveč pravilo. Cene bencina določa lokalni šerif, ki pa ni šerif ampak naš človek, torej tovariš. Pametnih telefonov pa seveda ne morejo kupiti direktno iz tovarne, bilo bi prepoceni, temveč jih najprej izvozijo in potem uvozijo, da carine cene primerno zvišajo. Kaj bi se delavski kujon igračkal z naprednimi napravami. Za razliko od trčenih kapitalistov socialisti vedo, kje so meje delavčeve vzdržljivosti ter da je sreča zgolj v garanju, ne pa uživanju, ki poleni duha in telo.

Kitajci bi svojo odlično prakso z veseljem vpeljali tudi v Sloveniji, toda kaj, ko salamenska Evropska Unija tako komplicira z nekakšnimi človekovimi ter delavskimi pravicami. Zato se je dr. Lan Li moral predati usodi in se obnaša po načelih tržnega kapitalizma. Socialistični bič in kladivo je moral pustiti v Pekingu.

Podobno ravnajo tudi Rusi, ki nas neumorno opominjajo, naj se prenehamo vtikati v Mercator, ker pač ni več naš. Socializem je mrtev, vedo Kitajci, Rusi … Vsi, razen naših vladajočih elit.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Ravbarjev grad, Zgornji grad, Mengeš
Ferdinand Augustin Hallerstein
  • 18. 03. 2025
shod, protest
Vsaka kritika ni hujskaštvo
  • 29. 04. 2025
Papežu v slovo
  • 28. 04. 2025