Klemen Jančič, pek in slaščičar: Če nič ne tvegaš, se ne premakneš nikamor. Je pa strašljivo, če to počneš pri 21-ih letih (1. del)
POSLUŠAJ ČLANEK
Klemen Jančič je mladi podjetnik, pek in slaščičar, ki se je takoj po koncu šolanja za slaščičarja podal na samostojno podjetniško pot in odprl svojo pekarno in slaščičarno, kjer zasleduje svoje sanje v eksperimentiranju in izpopolnjevanju receptur svojih slaščic ter deljenju svojega znanja naprej.
Svojo podjetniško pot je začel v Vižmarjah v Ljubljani, vendar mu je požar, ki se je razplamtel pred letom in pol, uničil vse. Ob pomoči dobrih ljudi se je znova pobral na noge, odprl novo pekarno v Trzinu, kjer danes z nasmehom na obrazu sprejema stranke, ki pridejo po z drožmi pečen kruh, francoske rogljičke in druge slaščice, ali pa se samo ustavijo na kavi.
Na podjetniško pot si se podal zelo mlad. Od kod ideja, zagon za svoje podjetje?
Ko sem končal triletno slaščičarsko šolo, sem si želel še nekaj več, ker nisem še želel zaključiti šolanja, in sva šla s kolegoma Matijem, s katerim tudi zdaj skupaj delava v pekarni, šla v Francijo, kjer sva pridobila dodatno znanje, kar nama je zelo ustrezalo.
Ko sem se pa vrnil iz Francije, je bilo jasno, da na fakulteto ne morem, čeprav bi sicer z veseljem šel, in potem sem imel samo dve izbiri, ali grem nekam delat, ali pa odprem svoje podjetje. Misel, da bi takoj odprl svoje podjetje, se mi je sprva zdela težka, to je kar veliko breme. Na koncu sem se odločil, da hočem nekaj svojega, ker ne želim delati nekje, kjer bi me kdorkoli zaviral v znanju in kreativnosti.
Moja mentaliteta je, da je treba čim več delati in preizkusiti čim več različnih stvari ter se prek tega čim več naučiti. Nisem želel delati nekje, kjer se vse enako dela že desetletja. Nimam sicer nič proti temu, ampak želel sem si, da se lahko sam odločam, in tako je dejansko ostala edina možnost, da odprem svoje podjetje.
Tako da največ zagona mi daje zavedanje, da imam nekaj svojega in da lahko počnem to, kar hočem, da lahko delam kvalitetno in dobro, in to me motivira.
Delal si slovensko šolo in se nato izpopolnjeval v Franciji, kakšna je razlika med našo šolo in tem, kar lahko dobiš v tujini?
V Sloveniji imamo dobro šolo in v njej dobiš znanje, ki ga potrebuješ za začetek. Posebej še, če profesorji vidijo, da te to res veseli, ker ti potem dajo veliko različnih možnosti. Takih nas ni tako veliko. Glede na to, kako je to delo naporno, ti mora res biti všeč, da to počneš. Midva sva bila tega deležna, ker sva imela res dobro profesorico, s katero smo še vedno prijatelji. Hkrati naju je vlekla naprej in nama pustila proste roke, da sva se lahko razvila.
Francija je pa drug svet. Kulinarika je pri njih na višjem nivoju. S tem pa pride tudi psihičen napor, ker zahtevajo res kvalitetno in hitro delo. Pri njih tudi izobraževanje slaščičarjev traja dalj časa, naši zaključni izpiti se lahko skrijejo proti njihovim.
Tam sva potem dvignila nivo najinega znanja, česar v Sloveniji ne bi mogla dobiti. Pridobila sva si pa tudi vztrajnost, ker je bilo mentalno naporno. To je kot neka mala vojska za slaščičarja. Če to zdržiš, boš zdržal tudi tukaj. Bilo je hkrati zelo dobro in zelo naporno, priznam pa, da sem bil vesel, ko sem se vrnil domov.
Praviš, da ni veliko takih, ki bi jih slaščičarstvo res zanimalo. Kaj je pritegnilo tebe?
Od nekdaj sem rad pekel in kuhal. Kljub temu slaščičarska ni bila niti moja prva niti moja druga izbira šole. Začel sem na oblikovni, potem sem se prepisal na vzgojiteljsko in šele nato sem se prepisal na slaščičarsko in takrat sem šele spoznal, da je to res tisto, kar me veseli. Zdaj, ko gledam nazaj, pa vidim, da ta poklic zahteva pravzaprav vse troje; potrebna je kreativa za oblikovanje, ki mi jo je dala oblikovna; treba je znati komunicirati, pa zdaj imamo tudi delavnice za otroke, tako da tukaj pride v poštev vzgojiteljska; in seveda slaščičarstvo, tako da imam vse, kar sem želel.
Začelo se je že, ko sem kot majhen otrok spremljal babico, ko je pekla v kuhinji, in od tod je šlo samo naprej.
Kako pa so tvoji bližnji sprejeli odločitev, da greš na svoje in odpreš pekarno in slaščičarno, namesto da si najdeš »klasično« službo?
Sestra, s katero sva si zelo podobna, me je takoj podprla. Tudi ona ima zdaj svoje podjetje in se vedno drug drugega podpirava. Ona je tudi našla prvi prostor, kjer sem imel pekarno. Ko sem pri nekem nedeljskem kosilu jamral, da ne bi šel nikamor delat, mi je rekla, naj odprem nekaj svojega, in mi že začne iskat prostor. Prvo, kar je našla, smo šli pogledat, nam je bilo všeč in tako se je začelo.
Tudi starši so me podprli. Tudi mama je včasih imela svoje podjetje, tako da mi zna svetovati tudi s tega področja. Ko odpreš slaščičarno, ni dovolj, da pečeš dobre slaščice, tudi s te podjetniške plati se moraš marsikaj naučiti, ker tega te v šoli ne učijo.
Česa te je bilo najbolj strah, preden si odprl podjetje?
Vseh pravnih zadev, ker nikjer ne dobiš uporabnih informacij. Kot ti kdo reče, da vse piše, kaj moraš narediti, ni čisto res. Veliko je detajlov, ki te lahko nesejo. Podjetje odpreti je sicer enostavno. Da pa urediš prostor za gostinski objekt, urediš vse papirje, HACCAP in vse ostalo je pa večji izziv, da najdeš, kako morajo biti stvari urejene in da potem res »vse štima«. To pa terja svoj čas in seveda se najprej stokrat zmotiš in se potem učiš na lastnih napakah.
Tako da tukaj mi je potem mama pomagala pri vseh papirjih, ker je imela s tem največ izkušenj. To mi je precej olajšalo. Ostalo pa sem raziskoval sam in v povezavi s prijateljem, ki ima svoj lokal, in na lastnih napakah. Če napišeš na internet, kaj je potrebno za odprtje lokala, se zdi, da potrebuješ samo pivo in mizo in je to to. Hitro pa pozabiš na detajle kot so odpiralni časi, ceniki, nalepke, ki so sicer očitne, ko so, ni pa nujno, da pomisliš nanje, ko se tega lotevaš.
Kateri vsi koraki so potrebni, preden dejansko prva stranka lahko pride v slaščičarno?
Ko odpreš podjetje, moraš urediti prostor, potrebuješ HACCAP in ustrezne papirje. To traja čisto preveč časa. Na en papir lahko čakaš tudi dva meseca. Potem so tukaj davčne blagajne in tako dalje. Ko smo začeli, smo se sproti učili, kaj vse nam še manjka. Veliko je majhnih detajlov, ki pa jih moraš imeti urejene.
Od kod pa si črpal zagonski kapital, da si podjetje postavil na noge?
Na prvi lokaciji je prostor že imel pult, tako da sem takrat moral kupiti samo hladilnik in peč. Za nekoga, ki je tako mlad, kot sem bil jaz, je sicer že to veliko, ker običajno pri 21-tih nimaš ravno prihranjene gore denarja. Tako da zame je bila to takrat kar velika investicija. To sva z ženo spravila skupaj in investirala. Ta začetna investicija se nama je kmalu povrnila in nekaj časa je šlo dobro, potem pa se je zgodil tisti nesrečni požar in sem ostal brez vsega.
Takoj po tem sem se lotil iskanja novega prostora, ker sem bil še vedno mnenja, da ne bi šel nikamor delat. Sem sicer tudi pomislil, da bi si za nekaj let našel službo in potem znova odprl pekarno, ampak hkrati sem si rekel, zagotovo se da tudi brez tega. Prva pekarna je pokazala, da se da, čeprav moraš kdaj stisnit in delat dalj časa.
Po požaru se je moja zgodba pojavila tudi v časopisih in po tem me je kontaktiral lastnik tega prostora v Trzinu, kjer smo zdaj, in rekel, da ima en prostor. Šel sem pogledat in prostor mi je bil takoj všeč, ampak zdelo se mi je, da je prevelik zalogaj. Prej sem imel 22 kvadratnih metrov, zdaj jih imam 118.
Potem pa me je kontaktirala ena gospa, ki mi je rekla, da mi bodo nakazali prostovoljne prispevke, ki so jih zbirali zame. Sam sploh nisem vedel, da kdo kaj zbira, in tudi ko sem izvedel, nisem pričakoval kakšne velike vsote. Morda za kakšno rabljeno peč, da pokrije en del. Na koncu se je zbralo 25.000 evrov, kar me je čisto presenetilo.
Takrat sem potem zbral pogum in sprejel to ponudbo. Lastnik mi je pomagal pri prenovi in tako se je začelo znova. Brez dobrih ljudi, ki so mi pomagali takrat, tega kar imam zdaj, ne bi mogel odpreti. Nekaj sva pa potem še z ženo vložila.
[caption id="attachment_389175" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Požar ti je postavil podjetje na glavo. Kakšen občutek je to, ko si naenkrat brez vsega, kar si gradil?
Je bil kar šok. Najprej nisem hotel čisto verjeti, kaj se je zgodilo. Moj prostor je bil čisto na drugem koncu objekta kot začetek požara. Poveljnik tiste intervencije je tudi moj prijatelj in me je sproti malo obveščal in ves čas sem po malem upal, da morda pa ne bo vse zgorelo. Veliko ljudi mi je še isti dan pisalo, da so videli, kaj se dogaja, in da mi bodo pomagali, če bo treba. To me je poleg družine držalo pokonci. Prvi dan sem bil zelo miren.
Potem sem izvedel, da ni nič ostalo, dva dni kasneje sem šel pogledat pogorišče in res je vse zgorelo, vse je bilo črno, streha vdrta. Dejansko je bil prostor samo še za rušenje.
So mi pa ljudje, ki so mi stali ob strani, hitro dali zagon za naprej. In moj karakter, ker grem rad kdaj z glavo skozi zid. Zdaj, ko gledam za nazaj, lahko rečem, da mi je padla sekira v med, hkrati pa se zavedam, da je bilo treba kdaj tudi kaj tvegati in kaj poskusiti, da se je dejansko kaj premaknilo. Če nič ne tvegaš, se nikamor ne premakneš. Je pa takrat, ko tvegaš, lahko kar lahko malo strašljivo. Sploh če to počneš pri 21-tih, ko še nimaš vseh stvari »pošlihtanih« v življenju.
Kdaj ste prišli do točke preloma, da ste začeli ustvarjati dobiček?
Avgusta smo prišli sem, septembra smo imeli uradno otvoritev, hkrati pa še sproti dodelovali prostor. Točka preloma je prišla kar kmalu, ker je takrat toliko ljudi izvedelo za nas in so začeli prihajati. Veliko delamo, ampak zaenkrat se nam vse izide, kar me res veseli.
Najprej me je skrbelo zaradi lokacije, ker smo tukaj na robu industrijske cone v Trzinu, dokaj neopazna lokacija. Ampak izkazalo se je, da je lokacija odlična, saj je v okoliških podjetjih ogromno zaposlenih in imamo vsak dan veliko prometa.
Večina pekarn in gostinskih lokalov ima kuhinjo, ki ni na očeh javnosti, vidva pa pečeta svoje slaščice tako, da gostje lahko ves čas spremljajo, kaj se dogaja »v zakulisju«. Je to slučajno lastnost prostora, ali je tako narejeno načrtno?
To je načrtno, na mojo željo. Vedno sem občudoval tiste najboljše gostilne, ki imajo urejeno kuhinjo, ki je odprta, da se vidi notri in tudi sam sem želel imeti nekaj takega. Tako da smo prostor uredili tako, da je odprt. Najprej je bilo v načrtu, da bi postavili šipo, ampak zato ni bilo denarja, zato smo se morali zadovoljiti z zaveso.
Morda pride kdaj v prihodnosti še šipa, kar bi nam prav prišlo zaradi temperature, ker poleti, ko odpremo steklene stene lahko v kuhinji postane res vroče. Rogljičke pa se dela pri 21 stopinjah. Zdaj to rešujemo z zaveso.
[caption id="attachment_389166" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Nimaš treme mesiti kruha pred gosti?
Jaz sem zelo odprt in komunikativen, tako da mi to res ne predstavlja problema, Matija se je pa tudi navadil.
Pridejo gostje z zanimanjem gledat, kako nastaja kruh?
Zelo jih zanima. Te tri mize, s katerih se vidi v kuhinjo, so zelo popularne. No pa tista v kotu, kjer si lahko malo bolj na samem.
Zelo si aktiven tudi na socialnih omrežjih. Kako pomembna je ta prisotnost za posel in koliko časa ti vzame?
To vzame veliko energije. Po svoje je to ena služba sama zase. Je pa zelo pomembno. Glavno omrežje za nas je Instagram. Je zelo pomemben za ohranjanje stika s strankami. Kadar smo odprti tudi ob sobotah, ko je industrijska cona sicer prazna, smo odvisni od ljudi, ki se namensko pripeljejo sem. Z objavo na Instagramu, da smo odprti, pa ustvarimo čisto lep promet.
Zahteva pa veliko truda in znanja. Zdaj ne zadošča, da stisneš sliko in jo objaviš. Ljudje želijo gledati lepe slike.
Zadnje leto beležimo visoko inflacijo, posebej še pri hrani in energentih. Kako se ti to pozna pri tvojem delu?
Na žalost precej. Jaz ne popuščam v smer, da bi začeli uporabljati slabše sestavine. Vztrajam pri kakovosti in to stane, kolikor pač stane. In veliko stane.
Maslo recimo dobim iz Francije. Ne gre za to, da bi imel kaj proti domačemu maslu, ampak hočem tako maslo, ki ima višji delež maščobe in manjši delež vode in takšnega masla pri nas ne dela nobena mlekarna, Francozi pa to imajo. Je pa to pomembno, ker je rogljiček s takim maslom bolj stabilen.
Cena masla je bila pred inflacijo 12-13 evrov, zdaj je 18-19. Najbolj problematično pa je, da se cena ves čas spreminja, kar pomeni, da moram tudi sam večkrat spreminjati cene, kar moti tako mene kot moje stranke. Tudi cena kakovostne čokolade se je dvignila, da ne govorim o moki in elektriki. K sreči nimamo plinskih peči, ker bi potem podražitve čutili še bolj. In pozna se, da imamo nove naprave, ki so energetsko precej učinkovite. Tako da ni spet takšna kriza.
[caption id="attachment_389169" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Kako pa so se ljudje odzvali na višje cene? Ste koga izgubili?
Niti ne. Vedno se trudim razložiti, kaj ponujamo, da ljudje vedo, kaj jedo. Pri nas imamo precej drugačne izdelke, kot drugod, tako da veliko izobražujem ljudi, ker mi nimamo kremšnit in tortic, ampak malo bolj specialne sladice. In ko gostom predstavim, kaj imamo, povem tudi, iz česa je narejeno, in potem razumejo. Seveda tudi poskusijo sladico in, ker res so dobre, razumejo, da je tudi cena takšna, kot je.
Do zdaj mi je samo ena stranka rekla, da smo dragi. In jo razumem. V trgovini je kruh nekoliko cenejši. K nam pač prihajajo ljudje, ki cenijo našo višjo kvaliteto. Tisti gospe sem pa rekel, da je bom vedno vesel, tudi če pride samo pozdravit in ničesar ne kupi. Pa je odšla dobre volje.
V drugem delu intervjuja preberite tudi, katere so prednosti in slabosti, ko si sam svoj šef, kako bi spremenil šolski sistem in kdo je šef domače kuhinje pri slaščičarju doma.
Svojo podjetniško pot je začel v Vižmarjah v Ljubljani, vendar mu je požar, ki se je razplamtel pred letom in pol, uničil vse. Ob pomoči dobrih ljudi se je znova pobral na noge, odprl novo pekarno v Trzinu, kjer danes z nasmehom na obrazu sprejema stranke, ki pridejo po z drožmi pečen kruh, francoske rogljičke in druge slaščice, ali pa se samo ustavijo na kavi.
Na podjetniško pot si se podal zelo mlad. Od kod ideja, zagon za svoje podjetje?
Ko sem končal triletno slaščičarsko šolo, sem si želel še nekaj več, ker nisem še želel zaključiti šolanja, in sva šla s kolegoma Matijem, s katerim tudi zdaj skupaj delava v pekarni, šla v Francijo, kjer sva pridobila dodatno znanje, kar nama je zelo ustrezalo.
Ko sem se pa vrnil iz Francije, je bilo jasno, da na fakulteto ne morem, čeprav bi sicer z veseljem šel, in potem sem imel samo dve izbiri, ali grem nekam delat, ali pa odprem svoje podjetje. Misel, da bi takoj odprl svoje podjetje, se mi je sprva zdela težka, to je kar veliko breme. Na koncu sem se odločil, da hočem nekaj svojega, ker ne želim delati nekje, kjer bi me kdorkoli zaviral v znanju in kreativnosti.
Moja mentaliteta je, da je treba čim več delati in preizkusiti čim več različnih stvari ter se prek tega čim več naučiti. Nisem želel delati nekje, kjer se vse enako dela že desetletja. Nimam sicer nič proti temu, ampak želel sem si, da se lahko sam odločam, in tako je dejansko ostala edina možnost, da odprem svoje podjetje.
Tako da največ zagona mi daje zavedanje, da imam nekaj svojega in da lahko počnem to, kar hočem, da lahko delam kvalitetno in dobro, in to me motivira.
Delal si slovensko šolo in se nato izpopolnjeval v Franciji, kakšna je razlika med našo šolo in tem, kar lahko dobiš v tujini?
V Sloveniji imamo dobro šolo in v njej dobiš znanje, ki ga potrebuješ za začetek. Posebej še, če profesorji vidijo, da te to res veseli, ker ti potem dajo veliko različnih možnosti. Takih nas ni tako veliko. Glede na to, kako je to delo naporno, ti mora res biti všeč, da to počneš. Midva sva bila tega deležna, ker sva imela res dobro profesorico, s katero smo še vedno prijatelji. Hkrati naju je vlekla naprej in nama pustila proste roke, da sva se lahko razvila.
V Sloveniji imamo dobro šolo in v njej dobiš znanje, ki ga potrebuješ za začetek. Francija je pa drug svet.
Francija je pa drug svet. Kulinarika je pri njih na višjem nivoju. S tem pa pride tudi psihičen napor, ker zahtevajo res kvalitetno in hitro delo. Pri njih tudi izobraževanje slaščičarjev traja dalj časa, naši zaključni izpiti se lahko skrijejo proti njihovim.
Tam sva potem dvignila nivo najinega znanja, česar v Sloveniji ne bi mogla dobiti. Pridobila sva si pa tudi vztrajnost, ker je bilo mentalno naporno. To je kot neka mala vojska za slaščičarja. Če to zdržiš, boš zdržal tudi tukaj. Bilo je hkrati zelo dobro in zelo naporno, priznam pa, da sem bil vesel, ko sem se vrnil domov.
Praviš, da ni veliko takih, ki bi jih slaščičarstvo res zanimalo. Kaj je pritegnilo tebe?
Od nekdaj sem rad pekel in kuhal. Kljub temu slaščičarska ni bila niti moja prva niti moja druga izbira šole. Začel sem na oblikovni, potem sem se prepisal na vzgojiteljsko in šele nato sem se prepisal na slaščičarsko in takrat sem šele spoznal, da je to res tisto, kar me veseli. Zdaj, ko gledam nazaj, pa vidim, da ta poklic zahteva pravzaprav vse troje; potrebna je kreativa za oblikovanje, ki mi jo je dala oblikovna; treba je znati komunicirati, pa zdaj imamo tudi delavnice za otroke, tako da tukaj pride v poštev vzgojiteljska; in seveda slaščičarstvo, tako da imam vse, kar sem želel.
Začelo se je že, ko sem kot majhen otrok spremljal babico, ko je pekla v kuhinji, in od tod je šlo samo naprej.
Kako pa so tvoji bližnji sprejeli odločitev, da greš na svoje in odpreš pekarno in slaščičarno, namesto da si najdeš »klasično« službo?
Sestra, s katero sva si zelo podobna, me je takoj podprla. Tudi ona ima zdaj svoje podjetje in se vedno drug drugega podpirava. Ona je tudi našla prvi prostor, kjer sem imel pekarno. Ko sem pri nekem nedeljskem kosilu jamral, da ne bi šel nikamor delat, mi je rekla, naj odprem nekaj svojega, in mi že začne iskat prostor. Prvo, kar je našla, smo šli pogledat, nam je bilo všeč in tako se je začelo.
Tudi starši so me podprli. Tudi mama je včasih imela svoje podjetje, tako da mi zna svetovati tudi s tega področja. Ko odpreš slaščičarno, ni dovolj, da pečeš dobre slaščice, tudi s te podjetniške plati se moraš marsikaj naučiti, ker tega te v šoli ne učijo.
Česa te je bilo najbolj strah, preden si odprl podjetje?
Vseh pravnih zadev, ker nikjer ne dobiš uporabnih informacij. Kot ti kdo reče, da vse piše, kaj moraš narediti, ni čisto res. Veliko je detajlov, ki te lahko nesejo. Podjetje odpreti je sicer enostavno. Da pa urediš prostor za gostinski objekt, urediš vse papirje, HACCAP in vse ostalo je pa večji izziv, da najdeš, kako morajo biti stvari urejene in da potem res »vse štima«. To pa terja svoj čas in seveda se najprej stokrat zmotiš in se potem učiš na lastnih napakah.
Tako da tukaj mi je potem mama pomagala pri vseh papirjih, ker je imela s tem največ izkušenj. To mi je precej olajšalo. Ostalo pa sem raziskoval sam in v povezavi s prijateljem, ki ima svoj lokal, in na lastnih napakah. Če napišeš na internet, kaj je potrebno za odprtje lokala, se zdi, da potrebuješ samo pivo in mizo in je to to. Hitro pa pozabiš na detajle kot so odpiralni časi, ceniki, nalepke, ki so sicer očitne, ko so, ni pa nujno, da pomisliš nanje, ko se tega lotevaš.
Kateri vsi koraki so potrebni, preden dejansko prva stranka lahko pride v slaščičarno?
Ko odpreš podjetje, moraš urediti prostor, potrebuješ HACCAP in ustrezne papirje. To traja čisto preveč časa. Na en papir lahko čakaš tudi dva meseca. Potem so tukaj davčne blagajne in tako dalje. Ko smo začeli, smo se sproti učili, kaj vse nam še manjka. Veliko je majhnih detajlov, ki pa jih moraš imeti urejene.
Od kod pa si črpal zagonski kapital, da si podjetje postavil na noge?
Na prvi lokaciji je prostor že imel pult, tako da sem takrat moral kupiti samo hladilnik in peč. Za nekoga, ki je tako mlad, kot sem bil jaz, je sicer že to veliko, ker običajno pri 21-tih nimaš ravno prihranjene gore denarja. Tako da zame je bila to takrat kar velika investicija. To sva z ženo spravila skupaj in investirala. Ta začetna investicija se nama je kmalu povrnila in nekaj časa je šlo dobro, potem pa se je zgodil tisti nesrečni požar in sem ostal brez vsega.
Takoj po tem sem se lotil iskanja novega prostora, ker sem bil še vedno mnenja, da ne bi šel nikamor delat. Sem sicer tudi pomislil, da bi si za nekaj let našel službo in potem znova odprl pekarno, ampak hkrati sem si rekel, zagotovo se da tudi brez tega. Prva pekarna je pokazala, da se da, čeprav moraš kdaj stisnit in delat dalj časa.
Po požaru se je moja zgodba pojavila tudi v časopisih in po tem me je kontaktiral lastnik tega prostora v Trzinu, kjer smo zdaj, in rekel, da ima en prostor. Šel sem pogledat in prostor mi je bil takoj všeč, ampak zdelo se mi je, da je prevelik zalogaj. Prej sem imel 22 kvadratnih metrov, zdaj jih imam 118.
Potem pa me je kontaktirala ena gospa, ki mi je rekla, da mi bodo nakazali prostovoljne prispevke, ki so jih zbirali zame. Sam sploh nisem vedel, da kdo kaj zbira, in tudi ko sem izvedel, nisem pričakoval kakšne velike vsote. Morda za kakšno rabljeno peč, da pokrije en del. Na koncu se je zbralo 25.000 evrov, kar me je čisto presenetilo.
Takrat sem potem zbral pogum in sprejel to ponudbo. Lastnik mi je pomagal pri prenovi in tako se je začelo znova. Brez dobrih ljudi, ki so mi pomagali takrat, tega kar imam zdaj, ne bi mogel odpreti. Nekaj sva pa potem še z ženo vložila.
[caption id="attachment_389175" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Požar ti je postavil podjetje na glavo. Kakšen občutek je to, ko si naenkrat brez vsega, kar si gradil?
Je bil kar šok. Najprej nisem hotel čisto verjeti, kaj se je zgodilo. Moj prostor je bil čisto na drugem koncu objekta kot začetek požara. Poveljnik tiste intervencije je tudi moj prijatelj in me je sproti malo obveščal in ves čas sem po malem upal, da morda pa ne bo vse zgorelo. Veliko ljudi mi je še isti dan pisalo, da so videli, kaj se dogaja, in da mi bodo pomagali, če bo treba. To me je poleg družine držalo pokonci. Prvi dan sem bil zelo miren.
Potem sem izvedel, da ni nič ostalo, dva dni kasneje sem šel pogledat pogorišče in res je vse zgorelo, vse je bilo črno, streha vdrta. Dejansko je bil prostor samo še za rušenje.
So mi pa ljudje, ki so mi stali ob strani, hitro dali zagon za naprej. In moj karakter, ker grem rad kdaj z glavo skozi zid. Zdaj, ko gledam za nazaj, lahko rečem, da mi je padla sekira v med, hkrati pa se zavedam, da je bilo treba kdaj tudi kaj tvegati in kaj poskusiti, da se je dejansko kaj premaknilo. Če nič ne tvegaš, se nikamor ne premakneš. Je pa takrat, ko tvegaš, lahko kar lahko malo strašljivo. Sploh če to počneš pri 21-tih, ko še nimaš vseh stvari »pošlihtanih« v življenju.
Zdaj, ko gledam za nazaj lahko rečem, da mi je padla sekira v med, hkrati pa se zavedam, da je bilo treba kdaj tudi kaj tvegati in kaj poskusiti, da se je dejansko kaj premaknilo.
Kdaj ste prišli do točke preloma, da ste začeli ustvarjati dobiček?
Avgusta smo prišli sem, septembra smo imeli uradno otvoritev, hkrati pa še sproti dodelovali prostor. Točka preloma je prišla kar kmalu, ker je takrat toliko ljudi izvedelo za nas in so začeli prihajati. Veliko delamo, ampak zaenkrat se nam vse izide, kar me res veseli.
Najprej me je skrbelo zaradi lokacije, ker smo tukaj na robu industrijske cone v Trzinu, dokaj neopazna lokacija. Ampak izkazalo se je, da je lokacija odlična, saj je v okoliških podjetjih ogromno zaposlenih in imamo vsak dan veliko prometa.
Večina pekarn in gostinskih lokalov ima kuhinjo, ki ni na očeh javnosti, vidva pa pečeta svoje slaščice tako, da gostje lahko ves čas spremljajo, kaj se dogaja »v zakulisju«. Je to slučajno lastnost prostora, ali je tako narejeno načrtno?
To je načrtno, na mojo željo. Vedno sem občudoval tiste najboljše gostilne, ki imajo urejeno kuhinjo, ki je odprta, da se vidi notri in tudi sam sem želel imeti nekaj takega. Tako da smo prostor uredili tako, da je odprt. Najprej je bilo v načrtu, da bi postavili šipo, ampak zato ni bilo denarja, zato smo se morali zadovoljiti z zaveso.
Morda pride kdaj v prihodnosti še šipa, kar bi nam prav prišlo zaradi temperature, ker poleti, ko odpremo steklene stene lahko v kuhinji postane res vroče. Rogljičke pa se dela pri 21 stopinjah. Zdaj to rešujemo z zaveso.
[caption id="attachment_389166" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Nimaš treme mesiti kruha pred gosti?
Jaz sem zelo odprt in komunikativen, tako da mi to res ne predstavlja problema, Matija se je pa tudi navadil.
Pridejo gostje z zanimanjem gledat, kako nastaja kruh?
Zelo jih zanima. Te tri mize, s katerih se vidi v kuhinjo, so zelo popularne. No pa tista v kotu, kjer si lahko malo bolj na samem.
Zelo si aktiven tudi na socialnih omrežjih. Kako pomembna je ta prisotnost za posel in koliko časa ti vzame?
To vzame veliko energije. Po svoje je to ena služba sama zase. Je pa zelo pomembno. Glavno omrežje za nas je Instagram. Je zelo pomemben za ohranjanje stika s strankami. Kadar smo odprti tudi ob sobotah, ko je industrijska cona sicer prazna, smo odvisni od ljudi, ki se namensko pripeljejo sem. Z objavo na Instagramu, da smo odprti, pa ustvarimo čisto lep promet.
Zahteva pa veliko truda in znanja. Zdaj ne zadošča, da stisneš sliko in jo objaviš. Ljudje želijo gledati lepe slike.
Zadnje leto beležimo visoko inflacijo, posebej še pri hrani in energentih. Kako se ti to pozna pri tvojem delu?
Na žalost precej. Jaz ne popuščam v smer, da bi začeli uporabljati slabše sestavine. Vztrajam pri kakovosti in to stane, kolikor pač stane. In veliko stane.
Maslo recimo dobim iz Francije. Ne gre za to, da bi imel kaj proti domačemu maslu, ampak hočem tako maslo, ki ima višji delež maščobe in manjši delež vode in takšnega masla pri nas ne dela nobena mlekarna, Francozi pa to imajo. Je pa to pomembno, ker je rogljiček s takim maslom bolj stabilen.
Cena masla je bila pred inflacijo 12-13 evrov, zdaj je 18-19. Najbolj problematično pa je, da se cena ves čas spreminja, kar pomeni, da moram tudi sam večkrat spreminjati cene, kar moti tako mene kot moje stranke. Tudi cena kakovostne čokolade se je dvignila, da ne govorim o moki in elektriki. K sreči nimamo plinskih peči, ker bi potem podražitve čutili še bolj. In pozna se, da imamo nove naprave, ki so energetsko precej učinkovite. Tako da ni spet takšna kriza.
[caption id="attachment_389169" align="alignnone" width="1000"] Klemen Jančič, Foto: Klemen Lajevec[/caption]
Kako pa so se ljudje odzvali na višje cene? Ste koga izgubili?
Niti ne. Vedno se trudim razložiti, kaj ponujamo, da ljudje vedo, kaj jedo. Pri nas imamo precej drugačne izdelke, kot drugod, tako da veliko izobražujem ljudi, ker mi nimamo kremšnit in tortic, ampak malo bolj specialne sladice. In ko gostom predstavim, kaj imamo, povem tudi, iz česa je narejeno, in potem razumejo. Seveda tudi poskusijo sladico in, ker res so dobre, razumejo, da je tudi cena takšna, kot je.
Do zdaj mi je samo ena stranka rekla, da smo dragi. In jo razumem. V trgovini je kruh nekoliko cenejši. K nam pač prihajajo ljudje, ki cenijo našo višjo kvaliteto. Tisti gospe sem pa rekel, da je bom vedno vesel, tudi če pride samo pozdravit in ničesar ne kupi. Pa je odšla dobre volje.
V drugem delu intervjuja preberite tudi, katere so prednosti in slabosti, ko si sam svoj šef, kako bi spremenil šolski sistem in kdo je šef domače kuhinje pri slaščičarju doma.
Pozitivno zgodbo mladega podjetnika ste prebrali brezplačno, čeprav ni zastonj. Podprite našo produkcijo tako, da sklenete naročnino. S tem dostopate do kvalitetnih ekskluzivnih vsebin in sproti še podprete neodvisno novinarstvo
Izbrano za naročnike:
Otrok ima transspolnega učitelja. Kako naj ravnam kot starš?
Industrialec Franc Frelih: Država bi morala spodbujati k nakupu slovenskih izdelkov
Brez heca, pod Svobodo se dejansko uvaja verbalni delikt (Urška proti Vodebu)
Obiščite našo naročniško stran (klik)
Izbrano za naročnike:
Otrok ima transspolnega učitelja. Kako naj ravnam kot starš?
Industrialec Franc Frelih: Država bi morala spodbujati k nakupu slovenskih izdelkov
Brez heca, pod Svobodo se dejansko uvaja verbalni delikt (Urška proti Vodebu)
Obiščite našo naročniško stran (klik)
Zadnje objave
110 let od prve svetovne vojne: »Ob polnoči je naš polk vstopil v boj!« (16. del)
15. 10. 2024 ob 17:00
Bi moral namesto Miloša Milovića v zapor Aleksander Čeferin?
15. 10. 2024 ob 9:33
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
So v ceno dvigal všteli še jahto?
14. 10. 2024 ob 21:16
Zahtevajo spoštovanje človekovih pravic vseh državljanov, ne le zgolj nekaterih
14. 10. 2024 ob 19:30
Primerjava starega in novega sistema obračunavanja
14. 10. 2024 ob 15:00
Ekskluzivno za naročnike
110 let od prve svetovne vojne: »Ob polnoči je naš polk vstopil v boj!« (16. del)
15. 10. 2024 ob 17:00
Bi moral namesto Miloša Milovića v zapor Aleksander Čeferin?
15. 10. 2024 ob 9:33
Apartmaji na črno sredi Rateč, gradbeni inšpektorat pa nič
15. 10. 2024 ob 6:00
Prihajajoči dogodki
OCT
15
Oblast se ozira nazaj, domoljubi pa naprej (Pogovor)
18:00 - 20:00
OCT
17
OCT
17
Vadba za revmatike - HSD Črnomelj
15:30 - 17:30
OCT
17
OCT
17
Izbor urednika
Bo nov sistem zaračunavanja omrežnine zadušil gospodarstvo?
11. 10. 2024 ob 15:00
Quo vadis, Bližnji vzhod?
8. 10. 2024 ob 15:00
(Pre)težki nahrbtnik kandidatke za evropsko komisarko
3. 10. 2024 ob 6:00
0 komentarjev
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.