Kje smo 60 let po začetku drugega vatikanskega koncila?

CNS/Catholic Press Photo)

II. vatikanski koncil je 11. oktobra 1962 odprl papež Janez XXIII. (papež v času priprav in prvega zasedanja), na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije pa ga je leta 1965 zaključil papež Pavel VI. (papež v času zadnjih treh zasedanj po smrti predhodnika v juniju 1963).

Tako smo se te dni spominjali začetka tega prelomnega dogodka za življenje Cerkve. »Spominjali« zato, ker bi se mnogi ne strinjali z uporabo glagola »praznovati«, ampak bi raje uporabili kakšen drug izraz, ki bi bolj spominjal na obžalovanje; spet drugi pa ne želijo slišati niti najmanjše kritike na koncilske čase in njihove posledice.

To bi bil prvi odgovor na vprašanje »Kje smo po šestih desetletjih?«: Za razliko od tistih burnih časov, ki nakazujejo velikanski zagon Cerkve, upanje v prihodnost in prepričanje, da Cerkev pluje v čudovito prihodnost, je situacija danes precej drugačna. Malo podobno primerjavi med navdušenostjo slovenskega naroda v letih osamosvajanja in streznitvi, ki je sledila že nekaj let pozneje, po treh desetletjih pa je navdušenje sploh skopnelo – ne pa seveda ponos na doseženo in hvaležnost za to, kar je vendarle uspelo.

Nenehen predmet razprav

Vprašanje dediščine II. vatikanskega koncila je predmet nenehnih razprav med teologi, ob katerih pa večina vsakodnevnih katoličanov lahko samo nemo zija. Odnos med naravo in milostjo – kaj je to? Verska svoboda za vse v civilni družbi – ali ni to logično? Ali imajo nekatoličani možnost za odrešitev – seveda imajo! Maša v domačem jeziku v reformirani liturgiji – se s takimi vprašanji sploh še kdo ubada, razen majhne skupine »desničarskih latinskih fanatikov«? Pa škofje, imajo zdaj res večjo neodvisnost od papeža, kot so jo imeli prej? To bi namreč ustrezalo prenovljeni koncilski ekleziologiji. Ob tem vprašanju pa pozornega opazovalca današnjega stanja v Cerkvi nehote popade smeh.

To je le nekaj najbolj bolj znanih vprašanj, povezanih z reformami Koncila, ki so – to se, upam, da razbrati iz ironičnega tona – vse prej kot razrešena. Nekatera vprašanja, denimo tisto, povezano z liturgijo Cerkve, je pravzaprav vsak dan bolj aktualno in bo po mojem ob svojem času terjalo revizijo in ponoven premislek, saj tudi ne gre za koncilske spremembe, ampak splet drugih okoliščin in odločitev.

Nič novega pod soncem

Kaj torej reči nekaj desetletij po začetku vseh teh reform? Zelo enostavno: nič novega pod soncem. Samo v zgodovino je treba pokukati, pa je jasno, da posledic zadnjega Koncila pravzaprav sploh še ne moremo prav ovrednotiti.

Številni najpomembnejši in najodmevnejši cerkveni koncili so povzročili ogromno polemik in nemirov. Prvi, Nicejski koncil, se je leta 325 spopadel s t. i. arijansko herezijo, ki – če zelo poenostavimo – Kristusa vidi (kot mnogi danes) kot neke vrste guruja; poleg tega se je arijanizem odlično prilegal takratni platonski filozofski paradigmi. Poenostavljeno: Arijanizem je bil moderen in po meri takratnega človeka, bil je »v duhu časa« in kristjani so se mu množično pridruževali.

Kako si s to zgodovinsko epizodo pomagati, je seveda dobro vprašanje. Nekateri bodo trdili, da je zadnji Koncil za razliko od predhodnih herezije začel spuščati v Cerkev; drugi bodo obratno trdili, da je zadnji Koncil končno popravil napake, ki so si po Milanskem ediktu (313) menda kar sledile, češ da je vrnil Cerkev v prvotno obliko, preden se je »sparila z državo«. Nicejski koncil, sklican s strani cesarja, bi bil denimo prvi tak primer. Nekateri bodo torej vztrajali, da je zadnji Koncil spustil v Cerkev hudega duha, drugi bodo kričali, da se je Sveti Duh po 1700 letih končno »zbudil«.

Ne ena ne druga različica ni prava, kot je večini verjetno jasno. Kar je potrebno prepoznati iz zgodovine, je to, da nihalo zgodovine niha počasi, vendar vztrajno. V teh desetletjih pa je sploh močno zanihalo, ker se je svet v tako kratkem času tako zelo spremenil in z njim tudi Cerkev.

Če smo iskreni, še reform Tridentinskega koncila (zaključen 1563) nismo povsem realizirali in razumeli; zato tudi posledice zadnjega Koncila še niso povsem stopile v veljavo. Pravzaprav menim, da zadnjega Koncila sploh nismo čisto dobro razumeli, ker so »novosti« nastopile ravno v času, ko se je temeljno spremenila tudi zahodna družba, začenši s spolno revolucijo, novimi družbenimi ureditvami in naraščajočo sekularizacijo.

Desetletja po II. vatikanskem koncilu je njegova zapuščina prepuščena v milost in nemilost tistih, ki bi ga radi izkoristili za novo protestantsko revolucijo ali pa ga okrivili za vse, kar je slabega pod soncem. Ne eden ne drugi ni katoliški pogled.

Na koncu ostane, kar je Božjega

Zato menim, da trenutno težko situacijo v Cerkvi težko neposredno povezujemo z zadnjim Koncilom. Prej bi lahko ocenili, da smo Koncil morda izpeljali v napačnem zgodovinskem trenutku. Desetletja po njem je zato njegova zapuščina prepuščena v milost in nemilost tistih, ki bi ga radi izkoristili za novo protestantsko revolucijo ali pa ga okrivili za vse, kar je slabega pod soncem. Ne eden ne drugi ni katoliški pogled. Ta ostaja zazrt v Kristusa, ustanovitelja Cerkve, in zvest njegovemu nauku, vedoč, da smo ljudje pač takšni, kot smo, in vse prej ali slej pokvarimo. Gospod pa pikira na dolge proge.

Na koncu pa vedno velja ena najstarejših, pa tako pozabljenih svetopisemskih modrosti. Judom, ki so v prvih letih preganjali Cerkev, je namreč njihov učitelj Gamaliel jasno povedal: Če so kristjani in njihovo početje od ljudi, »bodo propadli; če pa izhajajo od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Čas bo torej pokazal, če smo Koncil do sedaj prav razumeli in prenesli v sedanjost. Na dolgi rok bo tako ali tako ostalo samo tisto, kar je Božjega.

8 komentarjev

  1. Odličen komentar avtorja o koncilu. O večini glavnih izhodišč imam zelo podobno mnenje kot avtor, bi pa še nekaj misli dodal.
    Nasploh opažam, da je debata o samem koncilu v tujih medijih bistveno bolj živahna ter argumentirana v smislu ‘pro-et-contra’, medtem ko se pri nas zreducira na prepričevanje (prepričanih) o tem, kako moramo biti vsi malodane ”navdušeni” o ”prelomnem” II. Vatikanskem koncilu (II.VK).
    Lahko si postavimo nasprotno vprašanje, namreč, da morda niti nimamo razlogov za praznovanje, saj iz osebnih izkušenj lahko potrdim, da glede trenutnega stanja moderne Cerkve (tudi v Sloveniji) vladata izjemna zmeda ter negotovost. Le-to še poglablja dejstvo, da samih t.i. nasprotnikov koncila tudi pri nas NI – II.VK vsi PRIZNAVAMO. In kljub temu so tisti, ki dobronamerno želijo opozoriti na interpretacijo koncila v skladu s celotno prejšnjo Cerkveno zgodovino, hitro označeni za ‘rigidneže’ (ali morda celo ‘sedevakantiste’?) ter ‘razdiralce edinosti’ (in kar je še takšnih pridevnikov, nekakšne ‘party-breakerje’).
    Žalostno je, da slovenskim škofom in duhovnikom pravzaprav ustreza, da slovenski verniki o izročilu Katoliške cerkve ne vemo (skorajda) ničesar in smo na ta način ‘tabula rasa’, do katere vsak klerik lahko nato pride s predispozicijo, da vsako idejo lahko proda kot ‘katoliško’ oz. ‘kakor mora biti’. Ko laik karkoli opozori ali pa samo vpraša, je hitro deležen takšnih in drugačnih kritik ter napadov. Vse drugo lahko v Cerkvi počneš kot (tako zaželeni aktivni) laik ampak, če kakorkoli omeniš predkoncilski čas, postaneš nezaželen. Pa čeprav so iz teh časov še v pokoncilskem času na Slovenskem (celo tja do devetdesetih let!) črpale številne starejše generacije naših babic ter dedkov. Očitno sta bila marsikatera ‘nona’ ter ‘dedi’ ‘predkoncilska rigidneža’? 😊
    Če ni to klerikalizem pred katerim svari papež Frančišek, potem res ne vem kaj je???
    Obenem nas vernike z začudenjem o stalnih spremembah ter nejasnostih v našem verskem in Cerkvenem življenju pogosto povprašajo celo neverni znanci/prijatelji, ki se jim takšna lahkotnost urejanja verskih zadev zdi nedoumljiva. Po drugi strani opažam veliko vernih znancev in prijateljev, ki jih stalne novotarije in moderne pastoralno-liturgično-duhovne medlosti puščajo zmedene ter prazne in se raje umaknejo. Občutek imajo, da jih moderna Cerkev ne jemlje resno, da je pristop neresen in v veri in Cerkvi ne vidijo več trdnosti, ki pa jo vsak človek išče.
    Ob razmišljanju ob šestdesetletnici II.VK se zdi, da je nekakšna ”tragedija” trenutnega pontifikata v tem, da je povsem po nepotrebnem odprl številne pastoralno-liturgično-dogmatične pokoncilske rane, ki sta jih predhodna dva papeža z veliko muko zaprla. Sedaj pa se zdi, da se zopet vračamo v ”divja” sedemdeseta v čas sv. Pavla VI., ko zmedi kar ni bilo videti konca. In kot avtor pravi, ja verjetno je bil ”timing” koncila slab (če že, bi se morda moral zgoditi takoj po vojni v petdesetih) a dejstvo ostaja: medtem ko je Tridentinski koncil Cerkvi dal trden okvir za 400 let s katerim se je soočila z spreminjajočimi se časi naslednjih stoletij in predvsem modernostjo burnega 19. in začetka 20. stoletja, II. VK kljub dobrim namenom očitno tega (še?) ne zmore dati, ker ga očitno liberalna stran Cerkve vedno znova in znova izrablja za nove in nove spremembe in novotarije, ki jih nikoli ni dovolj.

  2. No – tole je bolj tematika za poznavalce RKC.
    Ker sem jaz precej podrobno preštudiral aktivnost slo RK CERKVE v 19. in v 1. polovici 20. stoletja – bi opozoril samo na zelo ugodno oceno slovenske RK DUHOVŠČINE s strabi klasičnega slo politika F. ŠUKLJETA.
    V njega Mojih spominih je namreč zapisal, da
    “tako za svoj narod delovne in skrbne duhovščine kot je slovenska –
    – nima noben narod na svetu”.
    V zvezi z mojo knjigo o vrlih katoliških ORLIH (1906-1929) in o katoliških zvezah SLOVENSKIH FANTOV in DEKLIŠKIH KROŽKOV (1930-1941)
    seveda vem, da je bila SLOVENSKA DUHOVŠČINA zelo pozitivno aktivna zlasti
    V T.I. ZLATI DOBI SLOVENSKEGA TUDI POLITIČNEGA KATOLIŠTVA /1892-1945),
    ki bi jo bilo dobro – posodobljeno – obnoviti, ponoviti.
    Zelo vesel bi bil tega,
    L.r. Janez Kepic-Kern

  3. Trditev avtorja, da po 60 letih od Drugega vatikanskega koncila nekako še vedno nismo doumeli njegove vsebine in izvršili namena žal ne drži vode. Koncilski dokumenti so izredno enostavni za razumevanje, saj so jih koncilski očetje napisali tako, da bi jih lahko razumel vsak katoličan. Problem je v tem, ti dokumenti predstavljajo nekakšen kompromis med večnim učiteljstvom Katoliške Cerkve in neomodernističnimi in neoliberalnimi idejami, ki niso katoliške. Ta kompromis v praksi pomeni, da se lahko ti dokumenti uporabijo na način, ki je škodljiv in uničevalen. To pa ne pomeni da je bil Koncil sam heretičen ali neveljaven.

    Smešno je tudi trditi, da stanje, kot ga vidimo v Cerkvi nima popolnoma nobene zveze s Koncilom, ki je v parih letih postavil na glavo celotno življenje Cerkve. Včasih se mi zdi, da se ljudje, kot je avtor, ki jih je strah jasno pokritizirati Drugi vatikanski koncil, obnašajo, kot da je koncilske dokumente napisala ena skupina škofov, ki je po zaključku Koncila izginila, same reforme pa je implementirala popolnoma nova skupina škofov, ki je nekako “izkoristila” Koncil, da je sparila Cerkev z modernim svetom. Seveda gre v realnosti za isto skupino škofov, ki je že na Koncilu točno vedela, kako bo izpeljala revolucijo v Cerkvi.

  4. Na vprašanje, kje smo 60. let po začetku 2. vatikanskega koncila bi z vidika konstitucije o svetem bogoslužju lahko dogovoril, da smo še vedno na prepihu.

    Reformirano bogoslužje ne ustreza želji koncilskih očetov, ki so v konstituciji o bogoslužju vendarle pozvali k zmerni obnovi in ne k praktično popolni reformi bogoslužja. Kar je zaskrbljujoče je torej stalno ponavljanje, češ, kako je pokncilska Cerkev zvesta koncilu in da se navodila, ki jih vsebuje konstitucija o svetem bogoslužju ter pokoncilska reforma ujemata. Če bi bilo to res, bi danes imeli v Cerkvi še vedno gregorijanski koral, maševanje ad orientem, nova glasbena dela bi zajemala iz svetopisemskih in liturgičnih besedil, zbori bi peli tudi mašne proprije, poleg narodnih jezikov bi še vedno imeli tudi latinščino, prošnje za vse potrebe ob nedeljah ne bi bile pred veroizpovedjo, ampak takoj po homiliji oziroma pridigi, ob nedeljah bi po cerkvah molili molitveno bogosluižje (večernice, hvalnice). Imeli bi tudi pravo bogoslužno vzgojo, kar je danes praktično nemogoče, saj se od župnije do župnije sveta maša razlikuje. Glede na vse zapisano lahko sklenem, da ne poznamo niti tiste oblike svete maše, ki je kodificirana v misalu Pavla VI. Poznamo samo njene približke in njene neštevilne variante. Študije, ki so izšle po koncilu so jasno pokazale tudo to, da med novim in starim misalom obstajajo precejšnje vsebinske razlike, t.j. doktrinalne razlike.

    Ob koncu bi še pokomentiral zadnji stavek avtorja članka in sicer, da bo na dolgi rok ostalo samo tisto kar je Božjega. To seveda ne drži niti v eshatološki perspektivi, saj ima po Jezusovem učlovečenju in vstajenju od mrtvih človeška narava odprto pot do pobožanstvenja, vendar tako, da med Bogom in človekom vedno ostaja ontološka razlika. Kar se pa tiče Cerkve hic et nunc, je pa človeška in božja hkrati, kot je lepo izpovedal prav zadnji koncil.

Komentiraj