Kje smo 60 let po začetku drugega vatikanskega koncila?

dr. Gabriel Kavčič
CNS/Catholic Press Photo)
POSLUŠAJ ČLANEK
II. vatikanski koncil je 11. oktobra 1962 odprl papež Janez XXIII. (papež v času priprav in prvega zasedanja), na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije pa ga je leta 1965 zaključil papež Pavel VI. (papež v času zadnjih treh zasedanj po smrti predhodnika v juniju 1963).

Tako smo se te dni spominjali začetka tega prelomnega dogodka za življenje Cerkve. »Spominjali« zato, ker bi se mnogi ne strinjali z uporabo glagola »praznovati«, ampak bi raje uporabili kakšen drug izraz, ki bi bolj spominjal na obžalovanje; spet drugi pa ne želijo slišati niti najmanjše kritike na koncilske čase in njihove posledice.

To bi bil prvi odgovor na vprašanje »Kje smo po šestih desetletjih?«: Za razliko od tistih burnih časov, ki nakazujejo velikanski zagon Cerkve, upanje v prihodnost in prepričanje, da Cerkev pluje v čudovito prihodnost, je situacija danes precej drugačna. Malo podobno primerjavi med navdušenostjo slovenskega naroda v letih osamosvajanja in streznitvi, ki je sledila že nekaj let pozneje, po treh desetletjih pa je navdušenje sploh skopnelo – ne pa seveda ponos na doseženo in hvaležnost za to, kar je vendarle uspelo.

Nenehen predmet razprav


Vprašanje dediščine II. vatikanskega koncila je predmet nenehnih razprav med teologi, ob katerih pa večina vsakodnevnih katoličanov lahko samo nemo zija. Odnos med naravo in milostjo – kaj je to? Verska svoboda za vse v civilni družbi – ali ni to logično? Ali imajo nekatoličani možnost za odrešitev – seveda imajo! Maša v domačem jeziku v reformirani liturgiji – se s takimi vprašanji sploh še kdo ubada, razen majhne skupine »desničarskih latinskih fanatikov«? Pa škofje, imajo zdaj res večjo neodvisnost od papeža, kot so jo imeli prej? To bi namreč ustrezalo prenovljeni koncilski ekleziologiji. Ob tem vprašanju pa pozornega opazovalca današnjega stanja v Cerkvi nehote popade smeh.

To je le nekaj najbolj bolj znanih vprašanj, povezanih z reformami Koncila, ki so – to se, upam, da razbrati iz ironičnega tona – vse prej kot razrešena. Nekatera vprašanja, denimo tisto, povezano z liturgijo Cerkve, je pravzaprav vsak dan bolj aktualno in bo po mojem ob svojem času terjalo revizijo in ponoven premislek, saj tudi ne gre za koncilske spremembe, ampak splet drugih okoliščin in odločitev.

Nič novega pod soncem


Kaj torej reči nekaj desetletij po začetku vseh teh reform? Zelo enostavno: nič novega pod soncem. Samo v zgodovino je treba pokukati, pa je jasno, da posledic zadnjega Koncila pravzaprav sploh še ne moremo prav ovrednotiti.

Številni najpomembnejši in najodmevnejši cerkveni koncili so povzročili ogromno polemik in nemirov. Prvi, Nicejski koncil, se je leta 325 spopadel s t. i. arijansko herezijo, ki – če zelo poenostavimo – Kristusa vidi (kot mnogi danes) kot neke vrste guruja; poleg tega se je arijanizem odlično prilegal takratni platonski filozofski paradigmi. Poenostavljeno: Arijanizem je bil moderen in po meri takratnega človeka, bil je »v duhu časa« in kristjani so se mu množično pridruževali.

Kako si s to zgodovinsko epizodo pomagati, je seveda dobro vprašanje. Nekateri bodo trdili, da je zadnji Koncil za razliko od predhodnih herezije začel spuščati v Cerkev; drugi bodo obratno trdili, da je zadnji Koncil končno popravil napake, ki so si po Milanskem ediktu (313) menda kar sledile, češ da je vrnil Cerkev v prvotno obliko, preden se je »sparila z državo«. Nicejski koncil, sklican s strani cesarja, bi bil denimo prvi tak primer. Nekateri bodo torej vztrajali, da je zadnji Koncil spustil v Cerkev hudega duha, drugi bodo kričali, da se je Sveti Duh po 1700 letih končno »zbudil«.

Ne ena ne druga različica ni prava, kot je večini verjetno jasno. Kar je potrebno prepoznati iz zgodovine, je to, da nihalo zgodovine niha počasi, vendar vztrajno. V teh desetletjih pa je sploh močno zanihalo, ker se je svet v tako kratkem času tako zelo spremenil in z njim tudi Cerkev.

Če smo iskreni, še reform Tridentinskega koncila (zaključen 1563) nismo povsem realizirali in razumeli; zato tudi posledice zadnjega Koncila še niso povsem stopile v veljavo. Pravzaprav menim, da zadnjega Koncila sploh nismo čisto dobro razumeli, ker so »novosti« nastopile ravno v času, ko se je temeljno spremenila tudi zahodna družba, začenši s spolno revolucijo, novimi družbenimi ureditvami in naraščajočo sekularizacijo.
Desetletja po II. vatikanskem koncilu je njegova zapuščina prepuščena v milost in nemilost tistih, ki bi ga radi izkoristili za novo protestantsko revolucijo ali pa ga okrivili za vse, kar je slabega pod soncem. Ne eden ne drugi ni katoliški pogled.

Na koncu ostane, kar je Božjega


Zato menim, da trenutno težko situacijo v Cerkvi težko neposredno povezujemo z zadnjim Koncilom. Prej bi lahko ocenili, da smo Koncil morda izpeljali v napačnem zgodovinskem trenutku. Desetletja po njem je zato njegova zapuščina prepuščena v milost in nemilost tistih, ki bi ga radi izkoristili za novo protestantsko revolucijo ali pa ga okrivili za vse, kar je slabega pod soncem. Ne eden ne drugi ni katoliški pogled. Ta ostaja zazrt v Kristusa, ustanovitelja Cerkve, in zvest njegovemu nauku, vedoč, da smo ljudje pač takšni, kot smo, in vse prej ali slej pokvarimo. Gospod pa pikira na dolge proge.

Na koncu pa vedno velja ena najstarejših, pa tako pozabljenih svetopisemskih modrosti. Judom, ki so v prvih letih preganjali Cerkev, je namreč njihov učitelj Gamaliel jasno povedal: Če so kristjani in njihovo početje od ljudi, »bodo propadli; če pa izhajajo od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.« Čas bo torej pokazal, če smo Koncil do sedaj prav razumeli in prenesli v sedanjost. Na dolgi rok bo tako ali tako ostalo samo tisto, kar je Božjega.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Cerkev torej po novem lahko blagoslavlja istospolne pare? Ne tako hitro ...
  • 02. 01. 2024
Liturgične vojne med katoličani v sirsko-malabarski cerkvi v Indiji. Obstaja rešitev?
  • 06. 01. 2024
Vatikan jasen: posvečenje žensk in sprememba stališča do istospolnih partnerstev ne prideta v poštev
  • 10. 12. 2023