Kakšne skrivnosti je razkril Golobov svetovalec o Čeferinu, da so ga cenzurirali? Zakaj o cenzuri molči večina medijev v državi?

Planet TV je v dobro gledani in odmevni nedeljski oddaji »Ura moči« načrtoval objavo ekskluzivnega intervjuja z Milošem Njegoslavom Milovićem, neformalnim svetovalcem varovanja predsednike vlade. V njem naj bi razkril tudi šokantne skrivnosti odvetniške družine Čeferin, ki naj bi sprožile »začetek konca oziroma zatona dinastije Čeferin«. Toda zaradi cenzure ga slovenska javnost ne bo videla. Če so v zadnjih primerih cenzure na Delu, v Večeru in na RTV poročali vsi mediji državi, pa je tokrat zastrašujoč molk, ki kaže na moč in vpliv tistih, ki so cenzuro naročili.

Raziskovalni novinar Bojan Požar je pred dnevi opravil intervju z Milošem Njegoslavom Milovićem, podjetnikom, nekdanjim policijskim specialcem, šefom varnosti pokojnega Janeza Drnovška in Golobovim neformalnim svetovalcem, ki trenutno prestaja zaporno kazen v Kopru. Nekdanji tesni sodelavec Roberta Goloba je bil obsojen na zaporno kazen enega leta in pol zapora zaradi vpletenosti v 390.000 evrov vreden fiktivni posel SŽ – Železniškega gradbenega podjetja.

Bojan Požar je dobil ekskluzivni intervju in bil zadnji novinar, ki je z Milovićem govoril v živo, preden so ga odpeljali v zapor. V nedeljo naj bi ga objavili, kar so tudi oglaševali.

»Prepoved po posredovanju Čeferina«

V četrtek pozno dopoldne je Bojanu Požarju vodstvo Planet TV sporočilo, da že posnetega intervjuja ne bodo predvajali. Odločitev je sprejel Bolgar Pavel Stančev, ki je direktor Planet TV in hkrati odgovorni urednik informativne oddaje »Ura moči«. Požar predvideva, da odločitve ni sprejel Stančev sam, ampak naj bi dobil takšno naročilo od madžarskih lastnikov televizije po posredovanju Aleksandra Čeferina.

Požar je ocenil, da bi »objava tega intervjuja sprožila začetek konca oziroma zatona dinastije Čeferin« in primerjal Čeferinove cenzorske posege z odnosom srbskega predsednika Aleksandra Vučiča do srbskih medijev: »Pri takšnih velikih novinarskih zgodbah je vedno najmanj 100 razlogov proti objavi, a vedno tudi eden za objavo: Ljudje imajo pravico vedeti,« opozarja Požar.

Čeferin kot »oče spornega posla« goljufije? 

Čeferin se je po poročanju Požarja osebno zavzel proti Miloviću in to celo v takšni meri, da ga nista mogla rešiti niti predsednik vlade Robert Golob, niti ljubljanski župan Zoran Janković, ki je Miloviću že pred leti zaupal celo varovanje svojega mlajšega sina Jureta Jankovića. 

Za Goloba je zadeva zelo neprijetna in se je želel izogniti, da bi njegov zaupnik in svetovalec za varovanje predsednika vlade zaradi poslovne goljufije moral v zapor. Požar ugotavlja, da sta moč in vpliv Aleksandra Čeferina in odvetniške družbe Čeferin prevelika, o čemer pa provladni mediji ne želijo poročati. Aleksander Čeferin naj bi bil po trditvah Milovića »oče spornega posla« poslovne goljufije, zaradi katere je bil Milović tudi pravnomočno obsojen. Milovič je v cenzuriranem intervjuju to tudi pojasnil in razkril podrobnosti, ki bi lahko uničile kariero šefa Uefe in uničile ugled odvetniške družbe Čeferin.

Čeferin cenzuriral tudi Večer

Po trditvah Požarja se je Čeferin že izkazal za učinkovitega cenzorja, ko je marca letos prek Martina Odlazka dosegel, da intervjuja z Milovićem, ki sta ga za mariborski časnik Večer naredila tam zaposlena novinarja Damjana Žist in Matej Grošelj, niso objavili. Primer cenzure je zanimiv tudi zato, ker je Matija Stepišnik, odgovorni urednik Večera in vidni član vladi naklonjenega Društva novinarjev Slovenije, s svojimi novinarji pogosto obtoževal prejšnjo desnosredinsko vlado, da želi pritiskati na medije. Sporočali so, da desnosredinski vladi nikoli ne bo uspelo omejiti novinarske avtonomije in svobode govora. Nato pa so isti ljudje na Večeru kar sami cenzurirali lastne novinarje. Stepišnik cenzuriranega intervjuja nikoli ni objavil.

Provladno Društvo novinarjev Slovenije in provladna katedra Fakultete za družbene vede v Ljubljani, ki jo v javnosti z ostrimi kritikami desnosredinskih politikov in strank predstavlja Marko Milosavljević, sta bila ob cenzuri Večera tiho. Tako kot sta molčala v primeru cenzure na Večeru, sta molčala tudi v primerih cenzure na Delu in na RTV.

Cenzura na Delu

Samostojna poslanka Mojca Šetinc Pašek je februarja letos sprejela vabilo novinark časopisa Delo Barbare Eržen in Suzane Kos za sodelovanje v podkastu na temo aktualnih političnih razmer v državi. 40-minutni pogovor naj bi bil objavljen v nedeljo zvečer, vendar se to ni zgodilo.

Sklepamo lahko, da je bila Paškova preveč kritična do vlade Roberta Goloba, zato jo je cenzuriral provladni časnik, katerega odgovorni urednik je Bojan Budja. Paškova je pojasnila: »Od uredništva Dela sem prejela zgolj kratko pojasnilo, da podkast ni šel v objavo, ker ni bil uredniško pregledan, karkoli naj bi to pomenilo. Na moje vprašanje, katerim uredniškim kriterijem ta pogovor ni ustrezal, pa so mi iz Dela odgovorili le, da odgovor še pripravljajo.«

Šetinc Pašek je v pogovoru za portal Žurnal24 pojasnila, da odgovora z Dela ni prejela. Medtem je od nekdanjih kolegov iz Gibanja Svoboda dobila informacijo, da naj bi cenzuro zahteval vrh Gibanja Svoboda: »Kolegi iz Gibanja Svoboda so povedali, da naj bi predsednik vlade Robert Golob posredoval pri Stojanu Petriču in od njega zahteval cenzuro pogovora, v nasprotnem primeru bi ga kaznoval z omejevanjem njegovih gradbeniških projektov,« je razložila. »Gre za neuradne informacije, govorice, ki jih nisem preverjala, se pa mi zdi to vsekakor mogoče,« je dodala.

Iz kabineta predsednika vlade so odgovorili, da Golob ni posredoval pri urednikih Dela, sklepamo pa lahko, da so uredniki Dela poslušno sledili navodilom iz vladne palače, čeprav so pred leti s svojimi članki na prvih straneh Dela pogosto obtoževali prejšnjo desnosredinsko vlado, da želi pritiskati na medije. Kljub očitni cenzuri intervjuja Paškove, ki nato načrtno nikoli ni bil objavljen, Društvo novinarjev Slovenije in Milosavljevičeva fakulteta FDV nista protestirala.

Cenzura na RTV

Tudi na državni RTV smo priče cenzuri, ki pa jo je vse manj, saj novo »depolitizirano« vodstvo že pred objavo prispevka in intervjuja zna pravilno oceniti, kaj je sprejemljivo za vlado in kaj ne oziroma kaj se lahko objavi in kaj ne.

V zadnji odmeven primer cenzure sta bili vpleteni sedanja v. d. predsednica uprave RTV Natalija Gorščak in nekdanja odgovorna urednica Manica Janežič Ambrožič. Ti sta kričali na mladega novinarja Nejca Krevsa, ker je javnosti razkril cenzuro izraelskega veleposlanika Ejala Sele. Natalija Gorščak mu je prepovedala javnosti posredovati obvestila o cenzuri z razlago, da »umazanega perila ne smemo prati v javnosti!«

Zaradi ogorčenja javnosti in dela novinarjev na TV Slovenija, med njimi je bil tudi pokojni Sašo Hribar (ki je ostro kritiziral Natalijo Gorščak), je takratna odgovorna urednica Manica Janežič Ambrožič za svojo odločitev zahtevala podporo celotnega novinarskega kolektiva.

Politični aktivisti so takoj organizirali zbiranje podpisov v podporo Manici Janežič Ambrožič, peticijo so naslovili z naslovom »Svoboda medijev«. Trdili so, da se lahko odgovorna urednica kadarkoli odloči tako, kot ji ustreza.

Ko je Manica Janežič Ambrožič pod kasnejšim vodstvom RTV odstopila in jo je zamenjala nova odgovorna urednica Jadranska Rebernik, so ti isti politični aktivisti kot so  Ksenija Horvat, Maša Tomažin Hladen, Petra Marc, Jan Novak, Igor Bergant, Petra Bezjak Cirman, Dejan Ladika, Erika Žnidaršič, Mojca Pašek Šetinc, Dejan Štampfelj, Tanja Starič, Zvezdan Martič, Marta Razboršek, Helena Milinkovič, Jelena Aščič, Tanja Gobec, Ilinka Todorovski in Natalija Gorščak trdili, da imajo oni novinarsko avtonomijo in da jim odgovorna urednica ne sme naročati, kaj in kako naj delajo.

Grozljiv molk ob cenzuri

Zanimiv je bil tudi molk levosredinskih medijev ob klasičnih primerih medijske cenzure v času Golobove vlade. Šetinc Pašek je ocenila, da je bil intervju zanimiv za bralce Dela in za širšo slovensko javnost, ker je govoril tudi o političnem vmešavanju v delo policije.

To, da slovenska javnost teh podatkov ni uspela slišati zaradi cenzure provladnega časopisa, ni zmotilo novinarskih sindikatov, Društva novinarjev Slovenije in FDV.

DNS tudi rado izbrane novinarje, ki sploh niso njegovi člani, obtoži, da ne spoštujejo novinarskega kodeksa DNS in jih samovoljno, brez sodnih odločitev, obtoži potvarjanja vsebine, cenzure, razkrivanja občutljivih podatkov, nepreverjanja dejstev in podobno. Kadar gre za cenzuro njihovih medijev in urednikov, se zavijejo v molk.

Če so v zadnjih primerih cenzure na Delu, v Večeru in na RTV poročali vsi mediji državi, pa je tokrat zastrašujoč molk, ki kaže na moč in vpliv tistih, ki so cenzuro naročili. Zdi se, da imajo prav tisti, ki govorijo o grozljivi in zastrašujoči moči družine Čeferin, če o tej zgodbi ne poroča noben večji medij v državi.

Planet TV in cenzura Bojana Požarja

Objavljamo celotno sporočilo Bojana Požarja o zapletu na Planet TV.

»Drage gledalke, cenjeni gledalci Ure moči & seveda vsi drugi: Cenzurirali so me prvič, zadnjič in nikoli več.

Naj bo tokrat nekoliko bolj osebno. Minuli torek dopoldne sem za nedeljsko Uro moči (1. 9.) naredil intervju s podjetnikom, nekdanjim policijskim specialcem, šefom varnosti pokojnega Janeza Drnovška in Golobovim neformalnim svetovalcem Milošem Njegoslavom Milovićem, ki se je moral dan kasneje zglasiti v koprskem zaporu. Kar je vrhunska medijska ekskluziva, saj sem bil zadnji novinar, ki je z njim govoril v živo, včeraj pozno dopoldne pa mi je vodstvo Planet TV sporočilo, da že posnetega intervjuja ne bodo predvajali.

Kar logično pomeni, da je prepoved objave intervjuja, ki je po vsebini srhljiva zmes visoke slovenske politike, državnih poslov - tudi z gotovino, kontroliranega pravosodja, zlasti enega, danes že vrhovnega tožilca, domnevne zarote in fascinantne izdaje osebnega prijateljstva, dosegel Aleksander Čeferin, odvetnik iz Grosupljega in počasi odhajajoči predsednik Uefe. Kako je to dosegel, po kakšnih kanalih, vem, saj nisem od včeraj, vendar tega zaenkrat, dokler me veže pogodba s Planet TV, ne morem oziroma ne smem objaviti in komentirati.

Lahko pa povem ali celo moram povedati, da sem kot pogodbeni urednik in voditelj oddaje Ura moči posamezne oddaje dolžan pripraviti in realizirati, njihove objave pa so pristojnost televizije, vse oddaje so tudi njihova avtorska last. Doslej s tem ni bilo težav, pri oddaji sem imel povsem proste roke, teme, komentatorji, ni da ni, vse smo delali v dobri veri, tokrat pa se je - kot kaže - prelomilo. Da gre za cenzuro, je več kot očitno, ampak, prosim lepo, kje pa lahko neki športni funkcionar, četudi gre za milijarde težko Uefo, po državi medijsko tako lomasti in vsem na očeh cenzurira, pa nihče niti ne pisne, saj nismo, kot bi rekel Aljuš Pertinač, neka Čeferinlandija?!

No, tisti, ki vedo, za kaj je šlo pri tem intervjuju, ocenjujejo, da bi njegova objava sprožila celo začetek konca oziroma zatona »dinastije Čeferin«, ampak ta cenzura bo zdaj ta začetek konca samo še pospešila. Verjemite, ne moreš biti Vučić na kvadrat.

Toda žal utegne imeti še druge posledice. Zaradi odločitve o prepovedi objave intervjuja sem včeraj zvečer odpovedal snemanje nadomestne (nedeljske) oddaje, kako bo z Uro moči v prihodnje, pa zdaj težko rečem. Jaz pač nisem urednica Popa (Pop TV), da bi se prodal za VIP-ložo na nedavnem evropskem nogometnem prvenstvu v Nemčiji, niti novinarji Večera, kjer je Čeferin pred nekaj meseci prav tako prepovedal Milovićev intervju, ki hočeš nočeš poniknejo v strahu za svoje službe. Še prijavnino za Triglav tek (prihodnjo soboto na Brdu pri Kranju) si raje plačam sam, čeprav bi bil lahko tam kot novinarski gost. Novinarstvo tudi ni lepotno tekmovanje, kjer moraš biti vsem všeč.

Moje vodilo, poklicno-novinarsko in zasebno, so namreč tudi naslednje misli:

Če izgubiš denar, nisi izgubil ničesar. Če izgubiš zdravje, si izgubil nekaj. Če izgubiš karakter, pa si izgubil vse.

Povedano drugače: cenzurirali so me prvič, zadnjič in nikoli več. Ne, hvala.

Ura moči je (bila) sicer praviloma najbolj gledana nedeljska oddaja na Planet TV in običajno prva, druga ali tretja najbolj gledana oddaja vseh televizij v predvajanem terminu (vir: AGB). Na Planet TV sem bil povabljen, nisem se ponujal sam.

S.: Pred davnimi leti, ko je Čeferin kandidiral za predsednika NZS, je Franci Božič, legendarni športni novinar časnika Delo, v nekem svojem nogometnem komentarju zapisal, da veljam za »zaupnika Aleksandra Čeferina«, verjetno zato, ker sva se s Čeferinom občasno res dobivala. O Miloviću sem napisal veliko člankov, bil sem prvi, ki je razkril njegovo vlogo pri Golobu. Kar zadeva Milovića, enako velja za Čeferina, imam svoje mnenje, toda pri tej zadevi, takšna je moja ocena, »žvižgaču« Miloviću lahko verjamemo. Recimo zato, ker Milović tokrat večino povedanega utemeljuje z dokumenti in fotografijami, kar je pokazal tudi posneti in kasneje prepovedani intervju. Zato so vsakršne tožbe ali grožnje s tožbami brezpredmetne in zato bom del tega gradiva prihodnji teden objavil na svojem portalu, »Alex« Čeferin, ki se mu podobne zgodbe kar čudežno vrstijo (Agnelli, Boban, Milović …), pa jih ima vse možnosti demantirati, in lahko bi jih tudi s »kontra intervjujem« na Uri moči.

Pa še nekaj je. Pri takšnih velikih novinarskih zgodbah je vedno najmanj 100 razlogov proti objavi, a vedno tudi eden za objavo: Ljudje imajo pravico vedeti. Hja, res čudna so pota novinarska, po drugi strani pa, saj veste, kjer je Bojan, je tudi požar.

In lep in prijeten konec tedna želim.«