Kako pripravljeni smo na katastrofe? Verjetno manj, kot verjamemo

Knjiga britanskega zgodovinarja Nialla Fergusona Doom se ukvarja s katastrofami, ki so skozi zgodovino pogosto doletele človeštvo. Posebno pozornost pa namenja odzivu vodilnih na takšne katastrofe. Veliko pozornosti namenja globalnemu odzivu na nedavno pandemijo, ki se marsikje ni ravno izkazal. Mnoge države, ki so bile na papirju in v teoriji popolnoma pripravljene na takšno katastrofo, so bile zalotene s spuščenimi hlačami. 

Ob nedavnem dogajanju v naši relativno mirni deželici sem bil večkrat opomnjen, kako nepripravljeni smo na potencialni teroristični napad. Na papirju in v teoriji smo sicer verjetno dobro pripravljeni. Gotovo imamo pripravljene akcijske načrte in protokole, določene odgovorne osebe in organe. A zatakne se, ko je teorijo treba pretvoriti v prakso. 

Teroristični napad v šoli

Prejšnji teden bi se na eni izmed naših osnovnih šol moral zgoditi teroristični napad. Vsaj tako so trdili mediji, ki so skupaj s policijo uspeli ustvariti pravcato paniko, seveda ob zagotavljanju, da panika ni potrebna. 

So morda dobili namig kakšne prijateljske obveščevalne službe? Ne. Vir panike je bil anonimen komentar pod člankom na novičarskem portalu, ki je namigoval, da se bo zgodilo nekaj podobnega kot na Finskem. Verjetno ni treba posebej poudarjati, kakšne neumnosti, pogosto agresivne narave, ljudje vsakodnevno pišejo na spletu. Pogosto z namenom izzivanja določene reakcije. Po domače temu rečemo »trolanje«.

Mnoge države, ki so bile na papirju in v teoriji popolnoma pripravljene na takšno katastrofo, so bile zalotene s spuščenimi hlačami.  

Ampak, v redu, previdnost je mati ... česa že? Vsekakor je potrebna. Nobene grožnje ne smemo ignorirati, da tega pozneje ne bomo obžalovali. Vseeno pa se lahko vprašamo, če so pristojni organi v tem primeru ravnali primerno, oziroma, morda bolje rečeno, učinkovito. Da avtorja zapisa policija ni smela izslediti, je problem zakonodaje. Toda povzročanja javne panike zaradi anonimnega komentarja upam, da zakonodaja ne predpisuje.  

Napadalec v Ljubljani

Prejšnji mesec se je na Bavarskem dvoru dogajalo nekaj, česar žal ne morem opisati drugače kot tragikomedijo. 23-letnik, ki naj bi trpel zaradi mentalnih težav, »je imel pri sebi dva noža ter ni želel sodelovati s policijo«. Ob spremljanju posnetka se mi je utrnilo več misli.  

Problematičnega posameznika so obdali s policijskim trakom, okoli katerega se je zbrala množica ljudi, ki je dogajanje veselo snemala. Situacija je spominjala na živalski vrt ali morda cirkus preteklosti, kamor so si ljudje hodili ogledovati »čudake«. Menim, da to pove precej o naši družbi. A to ni bilo bistvo problema. 

Prisotna je bila seveda tudi policija, in sicer v precejšnjem številu. Policisti so uporabili več različnih prisilnih sredstev, poskušali so ga onesposobiti s paralizatorjem, a pri tem niso bili uspešni. Noža je izpustil šele, ko je na kraj prispela oseba, ki je z njim v sorodu, takrat so posredovali tudi policisti specialne enote, pri čemer se je lažje poškodoval policist. Celotna drama je trajala skoraj uro. 

Da avtorja zapisa policija ni smela izslediti, je problem zakonodaje. Toda povzročanja javne panike zaradi anonimnega komentarja upam, da zakonodaja ne predpisuje.  

Zavedam se, da ima policija določene postopke, kako delovati z namenom povzročanja čim manjše škode. A ko sem na posnetku spremljal vse to dogajanje okoli dokaj pasivnega storilca, za katerega dvomim, da je imel več kot 70 kg, sem se spraševal, kako bi se vse skupaj končalo, če bi ta imel namen koga dejansko poškodovati. Če bi se, divje vihteč svoja noža, zakadil v zbrano množico. Mogoče pa gledam preveč akcijskih filmov ... 

Na teroristični napad nismo pripravljeni

Ne želim ustvarjati preplaha. Ne verjamem, da je verjetnost terorističnega napada pri nas visoka, čeprav v današnjih zmešanih časih težko vem, kaj pričakovati. Ne glede na strašenje nekaterih medijev in politikov se ponoči v Ljubljani ponoči ne počutim ogroženo, čeprav je res, da nisem ženska. Nekateri bi morda rekli, da zgornja primera obravnavam preveč lahkotno.

Vendar pa si ne morem pomagati, da ne bi bil prepričan, da na potencialni teroristični napad kot država in družba nismo niti približno pripravljeni. Vsaj v praksi, v teoriji verjetno ne bi mogli biti pripravljeni bolj. A dogajanje zadnjih nekaj let me ne navdaja z optimizmom.