Kako naj Cerkev zadrži generacijo milenijcev ali jih vsaj ponovno pridobi

Uredništvo
POSLUŠAJ ČLANEK






Samo štirje odstotki milenijske generacije je vernikov, katerih vera temelji na Svetem pismu, so ugotovitve raziskave, sicer opravljene v ZDA, vendar je trend prisoten povsod v Zahodnem svetu.

To pomeni, da 96 odstotkov mladih, rojenih v poznih devetdesetih in zgodnjih letih novega tisočletja, verjetno ne živi naukov Sv. pisma, ne cenijo krščanske morale in jih verjetno ni moč najti v cerkvi. Preberite zakaj.

Morda se sliši kontroverzno, a le dva od desetih Američanov, mlajših od 30 let verjameta, da je vredno obiskati cerkev. 59 odstotkov pripadnikov milenijske generacije, ki so kot otroci hodili v cerkev, se je od slednje odvrnilo. 35 odstotkov jih ima anti-cerkveno stališče in verjamejo, da cerkev naredi več škode kot koristi.

Učitelj, pisatelj, govornik, vernik in humorist Sam Eaton se je lotil iskanja ključnih problemov, zakaj je tako ter ponudil rešitve, ki so bile na spletni strani faithit.com namenjene ameriškemu bralstvu, a mnoge izmed njih so aktualne tudi za slovenske razmere:


  1. Ljudje nis(m)o slišani




Milenijci cenijo, da so slišani. Ko cerkev sprejema odločitve, brez, da bi vprašala vsaj za mnenje, daje jasno sporočilo, in sicer, da je ne briga, kaj si ljudje mislijo. Zakaj bi potem slepo sledili instituciji, ki je ne morejo spremeniti in oblikovati?


  1. Siti smo govorov o vrednotah in tem, kaj bi "morali"




Seveda je pomembno, da se organizacija premika v isti smeri, a za kristjane, bolj kot za kogarkoli drugega, bi moralo biti lažje slediti vodji, ki ga že imamo. Jezus je namreč povsem jasen glede tega, kaj je namen našega bivanja na Zemlji.

"Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem in z vso močjo. " Druga je ta:". Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" . Ni zapovedi večje od teh dveh "(Mr 12: 30-31)

Ljubi Boga in ljubi ljudi okrog sebe. Naloga opravljena. Saj smo vsi del enega Kristusovega telesa.

3. Ne kriviti kulture


Vsi se zavedamo, da se svet vrti hitro, da se stvari spreminjajo in vplivajo tudi na vero. A to kulturo gradimo tudi mi sami in ni kriva za vse, kar gre kdaj narobe.

Na prave rešitve, ki imajo učinek v naši skupnosti se je moč osredotočiti šele, ko za vse, kar ni tako kot bi si sami želeli, nehamo kriviti druge.


  1. Efekt izključevanja




Cerkev in njeni ljudje so pogosto bolj izključevalni kot vključevalni. Kot da je vera nekaj elitnega, nekaj, kjer se lahko delimo na naše in vaše, verne in ne verne, pravične in vse druge. Cerkev bi morala najti način, da bi bila bolj sočutna, bolj prijazna, vključujoča. Sicer bo ljudem opazno bolje brez nje kot z njo. In tudi v resnici so neverni večkrat bolj sočutni, pravični, prijazni … od vernih (slednje morda velja za ZDA, ampak razmere v Sloveniji so glede tega vendarle nekoliko drugačne). Moramo najti način, da bi bili bolj človeški.


  1. Nezaupanje in napačno razporejanje virov




Vedno znova nam je bilo rečeno, naj damo »desetino« in dali 10 odstotkov naših dohodkov cerkvi. A kam je zares šel ta denar? Milenijci, manj kot katerakoli druga generacija, zaupajo institucijam, saj so bili znova in znova priče temu, kako pokvarjene in egoistične so lahko elite, ki upravljajo z njimi.

Ljudje si željo skoraj boleče transparentnosti. Želijo si vedeti in videti, kam gre vsak darovani evro.

Zakaj bi tisoče težko prisluženih evrov dali na primer za vzdrževanje stavbe, ki ni v uporabi, da bi služila skupnosti ali zakaj bi financirali bogate graščine, če pa bi isti denar lahko zagotovil hrano, čisto vso in zatočišče za nekoga v stiski?

Cerkvene finance bi zato morale biti dostopne. Cerkev si mora zaslužiti zaupanje, da zanjo z zaupanjem lahko darujemo. Delovati mora varčno, premišljeno, nakupi morajo biti upravičeni, upravljanje pametno. Vsak evro bi moral biti kar najbolj uporabljen za božje kraljestvo.


  1. Radi bi mentorje, ne pridigarje




Pridiganje milenijske generacije ne dosega kot je doseglo njihove starše in stare starše. Če nekaj deluje tisoč let, ne bo nujno delovalo do konca časov. Saj imamo na milijone podcastov in YouTube video pastirji so na dosegu rok.

Milenijci hrepenijo po odnosu, po tem, da nekdo hodi ob njih, jih spremlja. Gre za generacijo, kjer je odstotkovno največ otrok odraščalo brez očeta.


  1. Čutiti se cenjen




Župnije so močno odvisne od služenja svojih mladih odraslih. Ti pa imajo občutek, da ves čas le pomagajo, le delajo. Počutijo se izkoriščeni in ne dovolj dobri, ker se premalo duhovnikov zaveda, da je njihovo delo potrebno pohvaliti, mu dati vrednost, ga opaziti. In tudi ljudi –morajo vedeti, da so dobri taki kot so. Potrebna je cerkev, ki verjame v ljudi, jih spodbuja in spremlja.


  1. Govoriti o kontroverznih temah




Cerkev mora z mladimi predelati vsa kontroverzna, boleča, zanimiva vprašanja. Tega ne bo storil nihče drug. V svojih 20ih in 30ih letih mlad človek sprejme najpomembnejše odločitve za kariero, izobraževanje, odnose, poroko, seks, finance, otroke, smisel, telesno podobo … in potreben je nekdo, ki bo mladim dosledno govoril resnico na vseh teh področjih, jim bo dovolil biti ranljiv, spraševati in dobiti odgovore ter rasti.


  1. Javno mnenje




Potrebna je sprememba razumevanja vloge Cerkve znotraj skupnosti. Cerkev mora biti aktiven del skupnosti, ki ni namenjen le sam sebi, ampak pripravljen služiti, sprejemati. Tako bi jo lahko začutila vsa okolica. Rešitev je torej v sodelovanju z lokalno skupnostjo, z vključenostjo in povezanostjo z vsemi ljudmi. To ruši tudi mnoge stereotipe ljudi o cerkvi in vernih.


  1. Manj težav pri prilagajanju




Cerkev ne doseže milenijske generacije. Če je trejtjina njenih pripadnikov proti cerkvi, potem to zagotovo ni po Božji volji. Dovolj je torej izgovorov, potrebno je sprejeti realnost in namerno delati korake za premik te in naslednjih generacij. Sami ne bodo stopili skozi cerkvena vrata.

Cerkev realnosti problema ne razume in ni niti približno tako zaskrbljena kot bi morala biti. A če premikov ne bo, se zahodnemu krščanstvu obeta izumrtje, je jasen Eaton.

Z odnosom med mladimi in Cerkvijo v Sloveniji smo se na Domovini že kar precej ukvarjali:

Zakaj mladi vse bolj izgubljajo vero in kaj lahko glede tega storijo starši


Mladinski duhovnik Tone Česen: “Večkrat imam občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade”


Koliko se znotraj Cerkve sploh pogovarjamo? 


Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Razcvet verskega turizma: evropske cerkve vse bolj prazne, romarske destinacije pa množično oblegane
  • 06. 07. 2023
Kako dvolični starši ustvarjajo ateiste in zakaj je to tudi javnozdravstveni problem
  • 23. 04. 2023
Ne ukvarjajmo se z Lidlovimi katalogi, piščanci in "kulturno dediščino", za doživljanje velike noči, tako kot učenci ene od osnovnih šol, poskrbimo sami
  • 09. 04. 2023