Kako naj Cerkev zadrži generacijo milenijcev ali jih vsaj ponovno pridobi
POSLUŠAJ ČLANEK
Samo štirje odstotki milenijske generacije je vernikov, katerih vera temelji na Svetem pismu, so ugotovitve raziskave, sicer opravljene v ZDA, vendar je trend prisoten povsod v Zahodnem svetu.
To pomeni, da 96 odstotkov mladih, rojenih v poznih devetdesetih in zgodnjih letih novega tisočletja, verjetno ne živi naukov Sv. pisma, ne cenijo krščanske morale in jih verjetno ni moč najti v cerkvi. Preberite zakaj.
Morda se sliši kontroverzno, a le dva od desetih Američanov, mlajših od 30 let verjameta, da je vredno obiskati cerkev. 59 odstotkov pripadnikov milenijske generacije, ki so kot otroci hodili v cerkev, se je od slednje odvrnilo. 35 odstotkov jih ima anti-cerkveno stališče in verjamejo, da cerkev naredi več škode kot koristi.
Učitelj, pisatelj, govornik, vernik in humorist Sam Eaton se je lotil iskanja ključnih problemov, zakaj je tako ter ponudil rešitve, ki so bile na spletni strani faithit.com namenjene ameriškemu bralstvu, a mnoge izmed njih so aktualne tudi za slovenske razmere:
-
Ljudje nis(m)o slišani
Milenijci cenijo, da so slišani. Ko cerkev sprejema odločitve, brez, da bi vprašala vsaj za mnenje, daje jasno sporočilo, in sicer, da je ne briga, kaj si ljudje mislijo. Zakaj bi potem slepo sledili instituciji, ki je ne morejo spremeniti in oblikovati?
-
Siti smo govorov o vrednotah in tem, kaj bi "morali"
Seveda je pomembno, da se organizacija premika v isti smeri, a za kristjane, bolj kot za kogarkoli drugega, bi moralo biti lažje slediti vodji, ki ga že imamo. Jezus je namreč povsem jasen glede tega, kaj je namen našega bivanja na Zemlji.
"Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem in z vso močjo. " Druga je ta:". Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe" . Ni zapovedi večje od teh dveh "(Mr 12: 30-31)
Ljubi Boga in ljubi ljudi okrog sebe. Naloga opravljena. Saj smo vsi del enega Kristusovega telesa.
3. Ne kriviti kulture
Vsi se zavedamo, da se svet vrti hitro, da se stvari spreminjajo in vplivajo tudi na vero. A to kulturo gradimo tudi mi sami in ni kriva za vse, kar gre kdaj narobe.
Na prave rešitve, ki imajo učinek v naši skupnosti se je moč osredotočiti šele, ko za vse, kar ni tako kot bi si sami želeli, nehamo kriviti druge.
-
Efekt izključevanja
Cerkev in njeni ljudje so pogosto bolj izključevalni kot vključevalni. Kot da je vera nekaj elitnega, nekaj, kjer se lahko delimo na naše in vaše, verne in ne verne, pravične in vse druge. Cerkev bi morala najti način, da bi bila bolj sočutna, bolj prijazna, vključujoča. Sicer bo ljudem opazno bolje brez nje kot z njo. In tudi v resnici so neverni večkrat bolj sočutni, pravični, prijazni … od vernih (slednje morda velja za ZDA, ampak razmere v Sloveniji so glede tega vendarle nekoliko drugačne). Moramo najti način, da bi bili bolj človeški.
-
Nezaupanje in napačno razporejanje virov
Vedno znova nam je bilo rečeno, naj damo »desetino« in dali 10 odstotkov naših dohodkov cerkvi. A kam je zares šel ta denar? Milenijci, manj kot katerakoli druga generacija, zaupajo institucijam, saj so bili znova in znova priče temu, kako pokvarjene in egoistične so lahko elite, ki upravljajo z njimi.
Ljudje si željo skoraj boleče transparentnosti. Želijo si vedeti in videti, kam gre vsak darovani evro.
Zakaj bi tisoče težko prisluženih evrov dali na primer za vzdrževanje stavbe, ki ni v uporabi, da bi služila skupnosti ali zakaj bi financirali bogate graščine, če pa bi isti denar lahko zagotovil hrano, čisto vso in zatočišče za nekoga v stiski?
Cerkvene finance bi zato morale biti dostopne. Cerkev si mora zaslužiti zaupanje, da zanjo z zaupanjem lahko darujemo. Delovati mora varčno, premišljeno, nakupi morajo biti upravičeni, upravljanje pametno. Vsak evro bi moral biti kar najbolj uporabljen za božje kraljestvo.
-
Radi bi mentorje, ne pridigarje
Pridiganje milenijske generacije ne dosega kot je doseglo njihove starše in stare starše. Če nekaj deluje tisoč let, ne bo nujno delovalo do konca časov. Saj imamo na milijone podcastov in YouTube video pastirji so na dosegu rok.
Milenijci hrepenijo po odnosu, po tem, da nekdo hodi ob njih, jih spremlja. Gre za generacijo, kjer je odstotkovno največ otrok odraščalo brez očeta.
-
Čutiti se cenjen
Župnije so močno odvisne od služenja svojih mladih odraslih. Ti pa imajo občutek, da ves čas le pomagajo, le delajo. Počutijo se izkoriščeni in ne dovolj dobri, ker se premalo duhovnikov zaveda, da je njihovo delo potrebno pohvaliti, mu dati vrednost, ga opaziti. In tudi ljudi –morajo vedeti, da so dobri taki kot so. Potrebna je cerkev, ki verjame v ljudi, jih spodbuja in spremlja.
-
Govoriti o kontroverznih temah
Cerkev mora z mladimi predelati vsa kontroverzna, boleča, zanimiva vprašanja. Tega ne bo storil nihče drug. V svojih 20ih in 30ih letih mlad človek sprejme najpomembnejše odločitve za kariero, izobraževanje, odnose, poroko, seks, finance, otroke, smisel, telesno podobo … in potreben je nekdo, ki bo mladim dosledno govoril resnico na vseh teh področjih, jim bo dovolil biti ranljiv, spraševati in dobiti odgovore ter rasti.
-
Javno mnenje
Potrebna je sprememba razumevanja vloge Cerkve znotraj skupnosti. Cerkev mora biti aktiven del skupnosti, ki ni namenjen le sam sebi, ampak pripravljen služiti, sprejemati. Tako bi jo lahko začutila vsa okolica. Rešitev je torej v sodelovanju z lokalno skupnostjo, z vključenostjo in povezanostjo z vsemi ljudmi. To ruši tudi mnoge stereotipe ljudi o cerkvi in vernih.
-
Manj težav pri prilagajanju
Cerkev ne doseže milenijske generacije. Če je trejtjina njenih pripadnikov proti cerkvi, potem to zagotovo ni po Božji volji. Dovolj je torej izgovorov, potrebno je sprejeti realnost in namerno delati korake za premik te in naslednjih generacij. Sami ne bodo stopili skozi cerkvena vrata.
Cerkev realnosti problema ne razume in ni niti približno tako zaskrbljena kot bi morala biti. A če premikov ne bo, se zahodnemu krščanstvu obeta izumrtje, je jasen Eaton.
Z odnosom med mladimi in Cerkvijo v Sloveniji smo se na Domovini že kar precej ukvarjali:
Zakaj mladi vse bolj izgubljajo vero in kaj lahko glede tega storijo starši
Mladinski duhovnik Tone Česen: “Večkrat imam občutek, da v Cerkvi nimamo prostora za mlade”
Koliko se znotraj Cerkve sploh pogovarjamo?
Povezani članki
Zadnje objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Kaj zahteva javni sektor in kako so rasli število ter stroški zaposlenih
7. 12. 2023 ob 19:21

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01
Ekskluzivno za naročnike

»Santo subito«: Miklavž z Rdečega otoka
7. 12. 2023 ob 12:01

Alenka Puhar priporoča delo o vznemirljivem in zamolčanem življenju izseljenca
7. 12. 2023 ob 11:56

Domovina 126: Pedro Opeka – Miklavž z Madagaskarja
6. 12. 2023 ob 11:25
Prihajajoči dogodki
DEC
09
Javni rožni venec na Kongresnem trgu
06:30 - 07:15
DEC
09
Dan odprtih vrat na Škofijski gimnaziji Vipava
09:00 - 12:00
DEC
09
Klepet - Sonja Porenta
18:00 - 19:00
DEC
11
Brati gore | Triglav je naš ob 130-letnici PZS v Kamniku
18:00 - 19:00
DEC
11
10 mesecev v Srednji Ameriki - potopisno predavanje
19:45 - 20:45
Video objave

Odmev tedna: Za denar gre
8. 12. 2023 ob 19:31

Odmev tedna: Kadrovske zagate in prisilno delo
1. 12. 2023 ob 20:31

Vroča tema: Obnova po poplavah poteka prepočasi, vsak večji dež nas spravi na obrate!
29. 11. 2023 ob 18:35
Izbor urednika

Tri lekcije zgodbe o donacijah za "herojskega gasilca" Sandija Zajca
3. 12. 2023 ob 18:07

Čari "prekarnega dela" in država, ki ne zaupa svojim državljanom
28. 11. 2023 ob 7:22
4 komentarjev
Rajko Podgoršek
Odgovor uporabniku Marku zelo na hitro:
1) Sam tebi ne bi rekel preživeto strašenje. Realno v življenju poteka boj med Dobrim in Zlom. Ljudje kljub nasprotnemu to občutimo. Zanimiv je primer katoliškega pisatelja J.R.R. Tolkiena, ki je v svojo epopejo Gospodar prstanov vtkal globoko katoliško simboliko in so jo bralci nezavedno sprejeli. Od njih je bil verjetno velik delež mladih ateistov, agnostikov, a to ni problem. Zavedli so se tega, zbudila se jim je vest. Tudi filmska trilogija Petra Jacksona to z umetniškega vidika to lepo pokaže in gledalcem je to povsem naravno, filmi so bili zelo dobro sprejeti.
2) Zadevo je potrebno obrniti. Gre za veselo sporočilo: Kristus je umrl za naše grehe na križu in s tem nam je skozi njegovo Cerkvijo dana možnost rešitve pred pogubljenjem. Ker Bog neskončno ljubi rešitev daje vsem, ki sprejmejo vero, do zadnjega trenutka imajo možnost rešiti se (seveda ne v nebeško slavo ampak v vice. Zato se toliko moli za 'grešne duše v vicah').
3) Težave seksualne revolucije se kažejo danes v demografskih težavah razvitih družb. Morala očitno je pomembna in del te je tudi sram. Pretirana seksualizacija vsega sproža deviacije, psihoze, hude težave ljudi, podira zdrava razmerja. Seveda da o staranju prebivalstva ne govorimo. Sprejemam pa kritiko, da bi morala Cerkev o tem pogumno in javno govoriti - bolj laiki kot pa kleriki.
4) Žalitev Boga: nič novega, realna, obstoječa zadeva, prisotna že v Stari Zavezi. Zanimivo, če pogledamo kako je izvoljeno ljudstvo bilo samokritično in v svoje največje starozavezne knjige pogumno navedlo vse svoje napake, ki so jih naredili pred Bogom: kdo je danes sposoben takšne samokritike? Zakaj žalitev? Bog je naš stvarnik, ustvaril nas je po svoji podobi iz ljubezni, da smo srečni, dal nam je svobodo. Žalitev nas spomni na to, da smo grešili in se spokorimo greha in smo zopet v občestvu z Njim.
Hvaležen sem za komentatorja Markota, ker lepo pokaže kaj vse je narobe z današnjo moraliko ter filozofijo v post-modernosti. Ljudje ne sprejemajo (samo)kritike. Zato tudi avtoritete ne sprejemajo (in s tem cerkvene avtoritete). Zato štiri točke o "nazadnjaški" Cerkvi: ustrahovanje, krivda, sram, žalitev. To so kar tipična področja, ki jih moderen sekulariziran Zahodnjak naslavlja, to vedno slišim. Sporočila, ki pa jih tak človek noče slišati so: razločevanje, odrešenje, moralnost, edinost. Gre torej za globlji epistemološki (spoznavnostni) problem človeka v modernem svetu.
Glejte, v bistvu je tako, da cerkvene skupnosti, ki se glede teh občutij, ki jih je lepo opisal komentator Marko, prilagodijo post-modernističnemu sekularnemu Zahodu - propadejo. Glejte episkopalno cerkev (in ostale 'mainstream protestant churches') v ZDA, anglikansko v VB, luteranske v Nemčiji in Skandinaviji. Glejte razlike med različnimi deli katoliške cerkve (liberalni, konservativni, tradicionalisti; razlike po državah itd.). Človek pa še vedno išče smisel življenja in če izrineš moralo in vero potem dobiš nasilje, anarhijo. Nekateri tudi temu pripisujejo vzpon alt-right na Zahodu, denimo. Zakaj strah pred islamom v Evropi (ne govorim o skrajnežih ampak o navadnih muslimanskih skupnostih)? Oni imajo smisel življenja, mi ne. Kako je napisal p. Branko Cestnik: ' Povrnimo se k muslimanskemu mladeniču, ki je oni dan stopil pred kristjana in ga stresel z besedami: „Jaz sem Amir, mojemu očetu je ime Hamo, bratom pa Alija, Osman in Enes. Kdo so pa tvoj oče in bratje?“ Slovenec in menda birmani kristjan odmomlja: „Moj biološki oče je Dejan. Odraščal sem z maminim partnerjem Jožetom - imel sem ga rad. Zdaj živim v skupnem gospodinjstvu z Janezom, saj sta se mama in Jože razšla. Nimam bratov in sester.“ '
(link: http://branenacesti.blogspot.si/2014/12/jaz-sem-musliman-kaj-si-pa-ti.html)
Tonačev: hvala, ja mislim, da smo mladi preprosto soočeni s tem, da moramo poglobiti vero in jo jemati resno, drugače te ni več. Slovenski kler na žalost temu ne sledi in poizkuša biti hipijevski, všečen vsem, brezzobi tiger. Veliko družin se tega premalo zaveda in preveč upanja polaga v duhovnike in škofe IMHO. Ne potrebujemo 'cool župnikov' potrebujemo 'svetniške duhovnike, zveste Nauku.
AlojzZ
Gospoda Rrr sprašujem, zakaj svojo vero vsiljuje drugim in jih žali? Je še kak drug odgovor kot ta, da je sicer sploh ni možna uveljaviti, ker je zgrešena?
Rajko Podgoršek
Vprašanje, če gre razmišljanje v pravo smer.
Mislim, da prilagajanje Cerkve svetu ni prava pot, čeprav izgleda všečna. Katoliki moramo biti sol zemlje, luč sveta. Drugačni, opazno drugačni, da nato spreminjamo svet. Navsezadnje lahko analiziramo delovanje Cerkve v Sloveniji po času od osamosvojitve (liturgija, pastorala, duhovno življenje župnij itd.). Smo res bili uspešni? Smo pripravljeni priznati neuspehe in poraze?
Če bi zgornje razmišljanje delovalo, potem bi protestantske cerkve - vsaj tiste bolj liberalne - bile v razcvetu. Mislim, da sem v enem od komentarjev že pisal, da ni tako - ortodoksne bolj uspešno zadržujejo vernike. Vsaj v ZDA, kjer je toliko ločin, se da te podatke lepo primerjati. Tudi znotraj ameriškega katolištva je podobno. V Evropi je tako, da so najbolj liberalne cerkve - protestantske, tiste luteranske - v največjem upadu. To velja za Nemčijo, Belgijo, Nizozemsko, celotno Skandinavijo. Podobno je z anglikanci.
Če komentiram trditve in jih prenesem na Slovenijo z vidika evangelizacije, prenosa vere (preko duhovnikov, katehetov, vzgoje itd.):
1. Ljudje nis(m)o slišani: ja duhovnik, katehet mora poslušati probleme in vprašanja ljudi. Tudi provokativna. a na njih mora odgovoriti v skladu z Naukom. Sočutno - v skladu z vizijo, ki jo zagovarja papež Frančišek- a v skladu z Naukom. Mehčanje in prilagajanje, ter delanje Cerkve bolj posvetne, ljudi ne prepriča. Kvečjemu zadeva izpade hinavsko. Ljudje pa hinavščine ne maramo. Če si duhovnik/katehet/starš - BODI duhovnik/katehet/starš!
2. Siti smo govorov o vrednotah in tem, kaj bi “morali”: se strinjam z napisanim, a osebno me moti zanikanje greha v posredovanju nauka in vere. Spet: iskrenost, čeprav je težka, je prava pot. Hitro lahko pridemo na polje hinavščine.
3. Ne kriviti kulture: v Sloveniji se to premalo poudarja. Vedno je med katoliki sklicevanje na zunanje okoliščine in da se ne da nič narediti. To defetistično miselnost je potrebno premagati. Tudi med klerom, ki pesimizem včasih prenaša na laike, včasih pa znamenja situacije ignorira in jih ne prepozna in laikov nanje sploh ne opozori!!! Oboje je znamenje šibkosti.
4. Efekt izključevanja: spet - usmiljenje in vključevanje a ne za ceno zanikanja korenin. Cerkev je v prejšnjem režimu mogoče poizkušala in popustila s približevanjem komunistični oblasti preko Ciril-Metodijskega društva, nekaterih klerikov (škof Grmič) pa vemo kakšni so bili rezultati.....
5. Nezaupanje in napačno razporejanje virov: en izmed ključnih problemov v slovenski Cerkvi na kar ste opozarjali na Iskreni.net in Domovini (škandal mariborske nadškofije, obnova dvorca Goričane). Sam bi rad dal več za Cerkev (raje kot tistim, ki pod pretvezo javnega dobrega zganjajo diskriminacijo) ampak bi rad, da bi se v ekonomskih zadevah odločanje prestavilo na laike. Ki bi morali gospodarsko premoženjske zadeve voditi skrajno konservativno s fokusom na dolgi rok. Tu duhovščina slovenskim laikom - od katerih jih je v vsaki župniji veliko zelo zvestih Cerkvi - premalo zaupa. In to veliko ljudi boli, ker so za Cerkev iz prostovoljnih darov in časa ogromno dali, ne prejmejo pa zaupanja in potrditve njihove zvestobe.
6. Radi bi mentorje, ne pridigarje: hja, vprašanje. Sam menim, da je kvaliteta pridig v Sloveniji globoko padla - in posledično tudi dojemanje vere, znanje o nauku. Ni pomembno, da imamo "kul" duhovnike, potrebno je imeti iskrene, Cerkvi zveste duhovnike. V Sloveniji je pri pastorali preveč fokusa na 'kul' in premalo na Resnico. Se pa ta težava začne že v družinah. Kaj je rešitev? Potrebno jo je iskati na vseh nivojih, od TeoF naprej.
7. Čutiti se cenjen: odgovor, ki se navezuje na točko 5. Premalo zaupanja v zveste, verne laike.
8. Govoriti o kontroverznih temah: se strinjam, tega je še premalo. Tudi pri skavtih, se na te prehode odraščanja premalo daje recimo. Vprašanje, kako so zastavljeni oratoriji - ki so eden redkih uspehov. Kateheza po župnijah je tudi veliko vprašanje. O tem bo potrebno iskreno govoriti. Cerkev oznanja Resnico iz ljubezni in se ne sme bati težkih tem.
9. Javno mnenje: isto kot glede kulture. Javno mnenje so celotno povojno obdobje podžigali proti Cerkvi na koncu pa smo katoliki bili ključni za nastanek samostojne države Slovenije. Tudi danes je katoliški del naroda najbolj državotvoren, stanoviten in varuh slovenske kulture (društva, organizacije, izročilo, itd.). Ne vem, česa bi se bali. Bodimo PONOSNI.
10. Manj težav pri prilagajanju: spet - pravilna smer ni v opuščanju standardov in prehod v flower-power new-age katolištvo ampak zvestoba Resnici. Krščanstvo oziroma Rim je preko svetnikov, mučencev, misijonarjev evangeliziral najprej Evropo in nato cel svet. In to v bistveno težjih okoliščinah kot so sedaj v začetku 21. stoletja.
Še enkrat ponavljam: ljudje cenijo iskrenost. Cerkev mora biti iskrena. Če bodo ljudje hoteli pomoč ubogim, bodo šli k Zvezi prijateljev mladine, Sončku, Rdečemu križu. Če pa hočejo izvir žive vode, jih lahko Cerkev lahko privlači samo z Resnico. Ki je težka in neizprosna a polna ljubezni in veselja. Saj gre za veselo oznanilo. Karitas in socialne dejavnosti Cerkve so IZJEMNO pomembne ampak Cerkev NI socialna ustanova. O tem je v enem svojih prvih nastopov govoril tudi papež Frančišek. Če se pretvarjamo, da smo nekaj drugega kot smo in če se bojimo in nas je sram tega, kar smo, ljudje tega ne bodo cenili ampak nas bodo spregledali.
AlojzZ
Življenje prvih vernikov
Bili so stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Vse pa je v duši navdajal strah, zakaj po apostolih se je dogajalo veliko čudežev in znamenj. Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno: prodajali so premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se enodušno in vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi ljudje so jih imeli radi. Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje. (Apd 2, 42-47)
Poudarjam: "Gospod pa jim je vsak dan pridruževal ..."
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.